Zgodilo se je na enem od soočenj v zadnjem tednu predvolilne kampanje, ko je predsednik SD na nepričakovano vprašanje o tem, ali bi šel v koalicijo z Jankovičem, še bolj nepričakovano odgovoril, da ni prepričan. Čeprav je v tistem trenutku bilo videti, kot da gre še za enega od pahorizmov, se je že dan po volitvah pokazalo, da je odhajajoči premier mislil resno.
A hkrati se je pokazalo, da šahisti v ozadju česa takega preprosto ne bodo dopustili. Stališče od mrtvih vstalega predsednika od mrtvih vstale stranke pač ni sprejemljivo. Niso prodali duše hudiču zato, da jih bo zdaj zminiral njihov nekdanji maziljenec.
Vsi za Milana, Borut za vse
Politična pot Boruta Pahorja je pot razdajanja, kar še posebej velja za zadnjih nekaj let. Čeprav je že dolga leta na čelu SD, ni spočetka nihče veliko stavil nanj. Že res, da je nekdanji predsednik države stranko podprl na vsakih volitvah, a kakšne posebne vzhičenosti ni bilo nikoli opaziti. SD je bila vse od prvih demokratičnih volitev kadrovsko dokaj podhranjena stranka, s kupom bledo sivih obrazov, ki bi težko privabili nove volivce. Miran Potrč ali Dušan Kumer pač nista obraza za nove čase. V takšni stranki je seveda prijazni, nasmejani in živahni Pahor močno odstopal in je bil pravzaprav očitna ali celo edina izbira za predsednika, ki je svojim bledim soborcem zagotavljal tistih 10 odstotkov in varen sedež v parlamentu.
Dokler so možje iz ozadja lahko javno podpirali SD, v resnici pa se zanesli na močno LDS, se je igra izšla. Problem je nastal, ko je na volitvah 2004 oblast prevzela pomladna stran in se je nekoč mogočna LDS razpočila. Na levi strani političnega prizorišča je obstala samo SD, h kateri se je seveda nagnil velik del nekdanjega volilnega telesa LDS. Tako je Borut Pahor čez noč postal najmočnejše ali celo edino orožje levice za ponoven prevzem oblasti. S tem je bilo konec njegove svobodne volje, kar se je lepo pokazalo ob pripravah na predsedniške volitve. Čeprav je Pahor javno velikokrat poudaril, da si želi kandidirati za predsednika države in čeprav bi verjetno pometel s konkurenco, in čeprav bi bil zagotovo najboljši predsednik, kar smo jih imeli, se je po dolgotrajnem omahovanju odločil, da ne bo kandidiral. Stranka je pač imela drugačna pričakovanja in kot odgovoren predsednik jo je Pahor uslišal.
Ko gledamo z današnjimi očmi, se seveda lahko vprašamo, ali je šlo res za tako visoko stopnjo odgovornosti do stranke, ali pa za kakšne bolj psihofizične prijeme mož iz ozadja. Kako malo zaupanja imajo v pričakovanega zmagovalca prejšnjih parlamentarnih volitev, so pokazali s tem, da so mu že vnaprej sestavili koalicijo, ljubljanski župan pa je trojčku že na večer volilne zmage priredil nezakonito žurko na Prešernovem trgu, vse z namenom, da ne bi nepredvidljivi zmagovalec napravil kakšne nepričakovane neumnosti. In Pahor jih je spet ubogal, drugič v letu dni.
Koalicija zlovoljnih
Rušenje nezaupanja vrednega premierja se je začelo takoj in z vsemi topovi. Koalicijski partnerji so s svojimi aferami pospešeno razkrajali zaupanje v vlado, ki resnici na ljubo ni delovala niti za prvo silo. A nesrečni premier je ob vsaki naslednji aferi spet in spet zagotavljal, da temu ministru ali oni ministrici še vedno zaupa. Tudi takim, ki verjetno niso zaupali niti sami sebi. Zgodba pa je šla navzdol. Seveda pa se danes sprašujem, ali je res bil tak kljukec, ali pa se je smešil, ker je bil v to prisiljen?
Pa s padcem vlade njegove kalvarije še ni konec. Potem, ko ga je nekdanji predsednik neuspešno pozval k odstopu z mesta predsednika stranke, si je izbral drugega maziljenca, ljubljanskega župana. Do tod vse lepo in prav. A je Pahor še enkrat presenetil vse in SD z roba parlamentarnega praga pripeljal na solidnih 10 odstotkov. Da bo njegova kalvarija še hujša, je Pozitivna Slovenija na volitvah dobila relativno večino, njen predsednik Janković pa je postal kandidat za mandatarja. SD, ki se je mentalno že pripravila na opozicijo, je tako spet dobila eno od osrednjih vlog. Ker je razmerje sil razporejeno precej na tesno, sodelovanja z Jankovićevimi pa si, kot kaže, ne želi nihče, se je bivši nekdanji predsednik države spet spomnil na tiste, ki jih je pred nekaj tedni zavrgel, in jih opomnil, da si ne smejo umiti rok nad krizo, ki so jo pomagali povzročiti. V težkih časih si pač niti upokojeni predsednik države ne more privoščiti načelnosti.
A tokrat Pahor preseneča. Njegova borbenost je občudovanja vredna, saj le počasi popušča, kljub temu, da je vse bolj osamljen tudi v lastni stranki. Zdi se, da je pripravljen tudi na odstrel, če ne bo šlo drugače. A morebitni odstop z mesta predsednika stranke ali celo izstop bi bil samo delček poti, umik namesto upora. Čas bi bil, da se dokončno postavi zase, samostojnost in neodvisnost bo najbolje dokazal, če se ob letu osorej pojavi na predsedniških volitvah. Prepričan sem, da so mu zagotovljeni glasovi mnogih pomladnih volivcev. Tudi moj.
Vir fotografije: 24.ur
