Vseskozi sem bil med tistimi, ki so menili, da referenduma o pokojninski reformi ne bi mogla dobiti nobena vlada v nobeni državi, razen če bi uzakonila upokojevanje pri petintridesetih z zagotovljeno pokojnino vsaj tisoč evrov. Zato v vladni koaliciji pravzaprav ne bi smeli biti pretirano razočarani. Še več, javnomnenjske raziskave, ki so v nekaj točkah ponovno usekale mimo, so celo napovedale, da bi utegnil spodoben poraz prinesti trenutek oddiha iztrošeni Pahorjevi ekipi.
Trikrat proti vladi
Kot drugje že omenjeno, se to ni zgodilo. Ne zato, ker je padla pokojninska reforma, ki jo bomo čez nekaj let v takšni ali drugačni (a verjetneje v takšni) obliki vseenodobili. Pač pa zato, ker v nasprotju z optimističnimi premierjevimi besedami kaže referendumski izid predvsem eno. Da so se volilke in volilci odločali čisto in zgolj politično. In da so v paketu glasovali ne proti reformam, ne proti zaprtim arhivom in še celo proti omejevanju medsosedske pomoči, ne. Pač pa zgolj in samo proti vladi. No, dobra četrtina je glasovala celo zanjo. Če bi ne bilo tako, glasovanje o treh popolnoma različnih vprašanjih ne bi moglo postreči z domala identičnim razpletom. Ko se ljudje še niso odpravili proti volišču, je bilo celo videti, da bomo priča pisani paleti številk. A ko so Slovenke in Slovenci danes stopali na volišče, so imeli pred očmi zgolj razmajano Pahorjevo barko. Če jim je bila njena podoba všeč, so trikrat obkrožili za. In če se jim je ob njej obrnil želodec, so trikrat obkrožili proti. Le v takšnem svetu, kjer šteje zgolj politični račun, je proti zakonu o omejevanju dela na črno lahko resda glasovalo 76 odstotkov, a jih je bilo dobrih 72 hkrati proti pokojninski reformi in dobrih 71 proti zaprtim arhivom. Vsebina ni štela (skoraj) nič.
Zato je poraz vladajočih v določenem smislu še hujši kot ob referendumu o malem delu. Navsezadnje je bila večja tudi mobilizacija razpoložljivih sil, ki se je odrazila v še za kakšno petino višji volilni udeležbi kot takrat. Ker je slednja skoraj dosegla lanskoletni arbitražni referendum, je slika za koalicijo porazna. Čeprav so bila tokratna zavezništva nekoliko drugačna, je v primerjavi z odločanjem pred letom dni izgubila skoraj polovico podpore. Tedaj je lahko mobilizirala 52 odstotkov udeležencev referenduma, zdaj jih ji je ostalo manj kot trideset odstotkov. Konec je celo Jankovićevega uroka, ker so vsi trije referendumi krepko padli tudi na njegovem fevdu, v tretji volilni enoti.
Janša nima razloga za slavje
In če bi človek pričakoval, da si bodo roke brezskrbno meli vsaj v opoziciji, kjer so imeli pred letom dni dolge nosove, se moti. Očitno se Janez Janša predobro zaveda, da cele škatle šampanjcev nikakor ne kaže odpirati. Rezultat je namreč ravno tak, da je zmanjkalo nekaj odstotnih točk za knockout, ko bi morala vlada razglasiti popoln bankrot in privoliti v predčasne volitve, s čimer bi dobil glavno nagrado (če vladanje v takih razmerah sploh je nagrada). To pomeni, da bodo Pahorjevi z vladnim šefom ali brez njega preostanek mandata preživotarili lepo na udobnih foteljih in se ukvarjali samo še z ideološkimi bombicami, kot zgovorno kaže renesansa družinskega zakonika in medijskega zakona po nekajmesečnem postu. V takih razmerah bi bilo prvaku SDS verjetno celo ljubše, ko bi ljudstvo danes čudežno glasovalo za pokojninsko reformo. Če bo res prišel na oblast, bo moral zdaj namreč kaj kmalu sam ugrizniti v njeno kislo jabolko. In celo najbolj zagrizenim podpornikom bo težko pojasnil, kako je lahko nekaj, kar 6. junija 2011 še ni bilo nujno, nujno 6. junija leta 2013.
Foto: Reporter
