Po poteh rahlega šepeta

5
258

Glavna poletna sezona dopustov in počitnic se je že močno prevesila proti koncu. Kmalu se bo začela šola, vsakdanji hrup in živžav bo spet na ulicah naših mest, minuli poletni dnevi bodo vse bolj le spomini. Hkrati se bodo številčno in jakostno stopnjevale vesti iz političnega in gospodarskega področja, temu ustrezno pa tudi pogovori in komentarji v različnih medijih. Glede na situacijo v naši vladi in parlamentu lahko pričakujemo pravi vihar dogodkov. Koliko bo v vsem tem dobrega, ustvarjalnega, povezovalnega, sodelovalnega? Morda je odgovor na to vprašanje v prvem berilu na 19. letošnjo navadno nedeljo, ki govori, da prerok Elija Gospoda ni doživel v viharju, ne v potresu, ne v ognju temveč v glasu rahlega šepeta. Iz tega lahko povzamemo, da ustvarjalnih idej ne moremo pričakovati v vsesplošnem kričanju, temveč je zato potreben mir in posluh. Tudi za molitev v kateri iščemo rešitve kristjani in za življenje v naših družinah, ki so na preizkušnjah v vsakdanji naglici, materialnih, političnih in čustvenih pritiskih, si moramo vzeti čas. Črpamo lahko tudi iz zakladnice lepot narave s katerimi je naša domovina obdarjena. Treba pa jih je videti in prisluhniti njihovemu šepetu.

Kaj je narava ustvarila najčudovitejšega?

To vprašanje mi je večkrat zastavil moj bivši, že priletni profesor, ki me je obiskoval, ko sem še služboval. Vedno sem mu odgovoril: »Zdaj sem si pa že zapomnil odgovor, gospod profesor, to je počasnost, kajne? Da, je dejal, narava ustvarja počasi in vse preizkuša ter ohranja in razvija le najboljše. O silovitih silah narave, ki znajo tudi zelo hitro podirati, nisva govorila, le o ustvarjalnosti. O tem sem premišljeval, ko sem v sončnem poletnem dnevu hodil po gozdni učni poti na šmarnogorski Grmadi. Hodil sem počasi, opremljen z nahrbtnikom, planinskimi čevlji, opazoval in fotografiral. Mimo mene so hiteli navzgor rekreativci v tekaški opremi. Tem že ni do počasnosti sem si mislil, še manj do gozdne učne poti, mogoče tabel s poučno vsebino na poti sploh ne opazijo. Če pa jih morda le opazijo, jim prav gotovo ne namenijo nobene pozornosti. Šmarna gora je pač nekakšen naravni fitnes za kraje okrog nje, vključno z Ljubljano. Popularizacija gibanja za zdravje je očitno navdušila mnoge za tek in ustrezno nabiranje kondicije. Lepo in prav, le včasih dobim vtis, da je tudi rekreacija zmeraj bolj v znamenju naglice in tekmovalnosti.

Vtis o navdušenju nad rekreativno naglico in rekordi sem dobil tudi, ko sem bil pred časom na priljubljeni planinski točki Kališče nad Preddvorom. V planinski koči sem videl na steni medeninaste plošče z vrezanimi imeni tistih, ki so se na Kališče povzpeli v rekordnem številu ponovitev v rekordno kratkem času. Saj ne, da bi se nad tem zgražal, vsak ima pač pravico do svoje stila, če z njim ne moti narave in drugih ljudi. Nerodno pri tem je, da so tovrstni planinci v svojem hlepenju po rekordih začeli ubirati navpične bližnjice po pobočjih, izven označenih poti, kar povečuje ogroženost po vodni eroziji ob neurjih. Nad tem so potožili tudi odgovorni člani krajevnega planinskega društva. Vsekakor pa v takšnem načinu ni mogoče prisluhniti šepetu narave, kvečjemu lastnemu sopenju in nabijanju srca. Mislim tudi, da tak način obiskovanja narave ne bi bil dober zgled za družinsko obiskovanje narave.

Možno je tudi drugače

Daljnega leta 1974 sta v Sloveniji na pobudo gozdarskega strokovnjaka dr. Milana Ciglarja nastali prvi gozdni učni poti v Sloveniji. To sta bili gozdna učna pot na šmarnogorsko Grmado in gozdna učna pot Bistra (pri Vrhniki). Namenjeni sta bili izobraževanju javnosti o gozdu in naravi. V desetletjih, ki so sledila, so po vseh predelih Slovenije postavili še mnoge gozdne učne in naravoslovne poti. Posluževale so se jih predvsem osnovne šole za pouk v naravi. Graditelji in upravljavci teh poti so različne organizacije, ustanove in lokalne skupnosti. Za nekatere žal tudi ni čisto jasno, kdo je upravljavec, kar se seveda lahko pozna pri vzdrževanju. Nad 50 gozdnih učnih poti upravlja Zavod za gozdove Slovenije. Podatke o njih lahko najdemo na njegovi spletni strani.

Gozdne učne in druge naravoslovne poti so odlična priložnost za drugačno vrsto rekreacije. Morda bi koga odvrnil izraz »učne«, ker bi ga navdal s kakšnim neprijetnim spominom na šolo, vendar je na njih veliko priložnosti za doživljanje in spoznavanje gozda in narave. Večinoma so lahko dostopne in kratkih razdalj. Zato so zelo primerne tudi za obisk družin z otroci. Na njih se lahko starši igrajo z otroki, pripovedujejo zgodbe, spoznavajo in doživljajo veličino dreves, s poslušanjem in opazovanjem zaznavajo pestrost narave, delo v gozdu, nastajanje čebeljega medu in obenem doživijo tudi dobrodejni učinek gibanja za srce in počutje. Verjamem, da lahko po obisku in doživetjih na taki poti lažje prenašamo napetosti v vsakdanjem življenju.

Naj poleg že omenjenih dveh navedem še nekaj teh poti: Gozdna učna pot Mali vrh (pri Trebeljevem), Čebelarska gozdna učna pot (Mala Štanga , vzhodno od Litije), Šumberk (Domžale), Rožni studenec (Kočevje), Visoko (Poljanska dolina), Kres (Železniki), Rakov Škocjan, Naravoslovna pot po Logarski dolini in še mnoge druge.

Šmarnogorska Grmada

Gozdna učna pot po tej markantni, tesni in višji (667 m) sosedi Šmarne gore (669 m) se začne z uvodno informativno tablo v Vikrčah v bližini gostilne Kovač. Od tam sledimo značilnim zeleno rumenim oznakam. V začetku teče pod strmim pobočjem Grmade, potem pa se vzpne po njenem južnem pobočju do vrha, nato do sedla in potem nazaj čez Peske spet proti Vikrčam. S počasno hojo in z otroci jo lahko udobno prehodimo v 4 ali petih urah. Če se vzpnemo še na vrh Šmarne gore pa primerno več.

Vredno je nekoliko zaviti z gozdne učne poti in obiskati tudi vrh Šmarne gore. Zaradi gostoljubne gostilne Ledinek, in zaradi znamenite starodavne romarske cerkve. Letos bo minilo 300 let odkar so jo začeli graditi takšno kot je v osnovi danes. Tu je nekoč služboval triglavski župnik Jakob Aljaž. Čez 5 let pa bo minilo že 800 let odkar je v pisnih virih omenjena prva Marijina kapela na vrhu Šmarne gore.

Gozdna učna pot po južni strani Grmade je mestoma strma in skalovita. Zato je primerna za otroke, stare 10 in več let, seveda pod budnim varstvom staršev. Bolj kot navadne superge so priporočljivi lažji visoki planinski čevlji. Na poti lahko spoznamo marsikaj, predvsem pestrost narave, različne vrste dreves in gozda, veliko razliko med južno in severno lego. Na vrhu Grmade se razgledamo po ljubljanski ravnini in vidimo,  kako je kljub napredujoči urbanizaciji Ljubljana še lepo obdana z gozdom. V kamnolomu nad Pirničami lahko vidimo na kakšni plitvi plasti prsti uspeva gozd rdečega bora. Prav gotovo se poleg mnogih spoznanj in doživetij tudi dovolj nadihamo in brez pretirane naglice zadovoljimo tudi priporočilom za gibanje in umirjanje za zdravo življenje.

Foto: Tone Lesnik

5 KOMENTARJI

  1. Tone, odličen članek. Ja, počasnost nama res že bolj paše, kajne? Četudi sam kdaj hitim po gozdovih (npr. po Golovcu ko treniram za tek), sem drugič prav počasen npr. zadnjič po Idrijskem -Cerkljanski planinski poti.

    Oboje je del življenja: hitrost in počasnot. Se pa strinjam, da je hitrost danes bolj zaželjena, bolj poudarjana in več uporabljana.

    Še kakšen tak članek!

  2. Odličen prispevek.

    “Oboje je del življenja: hitrost in počasnot. Se pa strinjam, da je hitrost danes bolj zaželjena, bolj poudarjana in več uporabljana.”

    Hitrost ni nujno zaželena: narava npr. s kakim orkanom zelo hitro tudi kaj uniči.

  3. Res je, RX170, ima prav, hitrost ni vedno zaželjena.

    Slovenija se naprimer politično in družbeni razvija tako hitro, da bomo kmalu v letu 1945.

  4. Slovenija pa se gospodarsko razvija tako hitro, da bomo kmalu v letu 1549!

    V letu 1990, pred vladami spolno netradicionalnih, Drnovska in njegovih sladkih naslednikov, smo bili v Sloveniji, ko smo izsli iz YU, gospodarsko v vrhu Evropskih drzav in dalec, dalec pred drzavami Ruskega imperija po Churchilu 1943 !

    Danes smo zadnji v Evropi, in zadnji v okviru sovobojenih drzav Varsavskega pakta!
    Pa del nacije se kar tisci po isti poti!
    Pa so komentatorji, ki ven in ven pisejo iste nebluze!
    Da o sopku carovnic in izprijencev tipa Spomenka, Makarovicka, Semolic,…. ne govorim.

    Upanje za to nacijo bo, ko bo uvidela, da so potrebne korenite spremenbe in da se te spremenbe morjo izvajati vsaj 20 let! In dalje, da s gelibterji, ki so nas vodili doslej, na levi, tega ni mogoce pricakovati!
    Koncno ne Drnovsek, ne Pahor, POJMA nista imela ne o ekonomiki, ne o postenju, ne o vodenju!
    Finance pa sta oba pokrivala s znanjem “Marija k sebi!”

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite