Avtor: Peter Frankl. Vir: Finance. Ko se v neki normalni gospodarski organizaciji (teh je v Sloveniji mnogo, odmislimo (para)državne) varčuje, pogledaš, kako bi s čim manj viri naredil čim več. Združuješ podporne službe, iščeš sinergije, stiskaš dobavitelje, za sodelovanje se moraš tudi zahvaliti odvečnim sodelavcem … Vse to je lahko boleče, a tako pač je. Pri varčevanju v javnem sektorju bi vsekakor morala veljati zelo podobna pravila kot v zasebnem. A žal ni tako, poglejmo si recimo dogajanje pri izobraževanju.
O tej problematiki je minuli teden pisala Mladina in okrcala zdajšnjo vlado oziroma ministra Turka, da nikakor ne varčuje pri podpiranju oziroma odpiranju zasebnih fakultet ali celo univerz, katerih ustanovitelji ali sodelavci so somišljeniki ali celo sodelavci vlade, medtem ko javnemu visokemu šolstvu odmerja manj denarja.
Če bi v dvomilijonski Sloveniji želeli biti racionalni, bi tudi pri javnih dobrinah spodbujali združevanje virov, ne njihovo drobitev. Ne vem, zakaj bi visoke šole pri tem morale biti izjema. Spodbujali bi sodelovanje zavodov – da bi s čim manj denarja naredili čim več. Privatni, državni, denarja ni, povežite se vendar! Združite najboljše, kar imate, zato, da bodo študentje ob čim manj družbenih stroških čim več znali, da bosta gospodarstvo in javni sektor zaradi znanja cvetela.
Mladina piše o neracionalnostih, v Avstriji je študij kmetijstva samo na Dunaju, v Sloveniji pa na štirih visokošolskih in petih višješolskih organizacijah (seveda so te ali državne ali pa jih zasebne podpira država). Razmere so podobne tudi pri družboslovju in še kje. Delodajalci pa se pritožujejo, da na trgu ni dovolj ustreznih kadrov.
K vsemu temu kaže dodati: za to, da je položaj takšen, kakršen je, so krivi politiki in seveda tudi profesorji. In gre za iste ljudi. Poenostavimo: ker se na visokih šolah pri nas veliko ukvarjajo s politiko, ker so šole politične, ima vsaka oblast svoje šole. In te financira bolj kot opozicijske šole! Kakšna norost. Večina javnih visokih šol je predvsem leva, zasebne so desne. No ja, je že normalno, da so zasebne malo bolj desne in javne malo bolj leve, ampak to, kar se dogaja pri nas, nima več nobene zveze s pametjo. Ker so javne šole praviloma politična dekla levici, desnica z javnim denarjem ustanavlja zasebne fakultete. Ker »desni« profesorji ne najdejo mesta v »levi« šoli, imamo zato levo in desno visoko šolstvo, oboje pa je neracionalno in ne zelo ugledno – v mednarodnem pogledu, seveda.
V Sloveniji smo po osamosvojitvi imeli kar nekaj vlad, večina je bila leva, in v ministrskih vrstah je bilo, kot smo pred časom izračunali, kar 38 odstotkov visokošolskih profesorjev. V zdajšnji vladi je v ministrskem zboru 31 odstotkov profesorjev (med visokošolske učitelje, v zdajšnji vladi so štirje, smo uvrstili tudi dr. Vinka Gorenaka).
Zdajšnja norost je tako posledica dolgoletnega profesorskega udinjanja politiki. Tako je bilo v starem sistemu, v novem ni kaj dosti drugače, le da zdaj obstaja možnost, da se oblast kdaj zamenja. In tedaj da Janša svojim to, kar jim je Kučan vzel, ugrabljeni pa smo ves čas vsi. Če bomo hoteli imeti dobro šolstvo, se bo to moralo depolitizirati in to morajo storiti profesorji sami, ki bi morali biti vest družbe in kritizirati vsako oblast, če si to zasluži. Če tega ne zmorejo, se šolstvu ne piše nič dobrega. Zasebnemu in državnemu. Imeli ga bomo političnega, manj strokovnega, razdrobljenega, levega, desnega, dragega in neučinkovitega. Mar mora res vse biti levo ali desno?
Parafrazirajmo dr. Lukšiča, radikalnega levičarja, profesorja, nekdanjega ministra za šolstvo in šefa socialnih demokratov, ki si želi, da se politiki ne bi sprehajali med parlamentom, vlado in sodiščem. To je že v redu, a mi bi si želeli tudi to, da bi se profesorji veliko manj sprehajali med vlado, stranko in faksom.
