Zadnjič sem spregovoril o tem, v čem je slovenska politika podobna tisti na Salomonovih otokih in na Svetem Krištofu in Nevisu. Danes kanim izpostaviti dva druga zgleda iz belega sveta.
V Belorusiji …
Prvi je Belorusija. Vem, kak zlobnež bo sedaj pripomnil, da mene zadnjih nekaj mesecev tako ali tako vse spomni na Belorusijo. Imel bo skoraj prav. Vendar nas lahko ta vzhodnoevropska država praktično pouči o nečem izjemno pomembnem. Lukašenkova dežela je namreč primer, ob katerem je moč od blizu opazovati, kaj se zgodi z okoljem, v katerem so vse institucije in tako rekoč vsi podsistemi podrejeni enemu centru moči (in v bistvu enemu človeku, kar je še veliko slabše). In ta sistem se je intenzivno gradil šestindvajset let, zato lahko precej časa preživi celo popolno izgubo legitimnosti, do katere je dokončno prišlo lani. Seveda nam Belorusija kaže tudi, kako se da v sodobnem svetu institucionalno monolitnost morda vendarle zaobiti. Ampak po eni strani nikakor ni jasno, kakšen bo izid, po drugi strani pa izvotlitev diktature zahteva nadčloveške napore in žrtve, namesto da bi se ustvarjalna energija prelila v kaj boljšega.
Ko izpeljujem vzporednico z Belorusijo, se zavedam ene pasti. Jasno mi je, da je dobršen del mojih sodržavljanov prepričan, da je “Janša” vsaj tak brdavs kot Lukašenka in da si po njihovem mnenju prav v tem trenutku podreja še zadnje otočke neodvisnosti in pokončnosti v naši podalpski republiki. Niti na misel mi ne pride, da bi se njihovemu subjektivnemu občutju posmehoval, in z njimi celo sočustvujem. Nima pa njihov obup veliko skupnega s številčnimi dejstvi.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Slovenija ni Belorusija, ampak …
Kajpak ločijo Slovenijo od (Lukašenkove) Belorusije, k sreči, svetovi. Predvsem nima na grbi nadležnih in posesivnih sosedov, ki bi v kali zatirali vsak samostojen korak. Prav tako k sreči ni vse odvisno od enega človeka in politična tekma je vsa zadnja tri desetletja ostala živahna. Prav tako obstajajo ustanove, ki so vseskozi ohranjale distanco do večino časa vladajočih. Toda dejstvo, da je ena sama politična opcija ali celo en sam blok obvladoval oblastne vzvode kar triindvajset od tridesetih let demokracije, ni dobra popotnica. In lahko smo opazovali, kako število ustanov in podsistemov, ki bi ohranjali distanco do vladajočega bloka, z leti kopni. Da ne govorimo o negativni selekciji, ki seveda cveti tudi v Belorusiji, morda še zlasti v zadnjih mesecih, ko se sistem vendarle kruši. V Sloveniji pa na zunaj dosega enega vrhov z aktualnim predlogom kandidata za mandatarja. In kot sem že zapisal, pripravljenost, da ga podprejo, pri vseh večjih strankah bloka praktično onemogoča ohranjanje iluzije o njihovi avtonomnosti.
Zadnjih devet mesecev je sočasno postreglo še z enim pojavom, ki je za prihodnost skrb vzbujajoč. Na oblast abonirani so namreč skoraj takoj po prehodu v opozicijo občutili nekakšno abstinenčno krizo. Dovolj je spomniti, da besedna zveza “konstruktivna nezaupnica” prvič ni padla šele jeseni, temveč že dober mesec po nastopu sedanje vlade.
Na Japonskem …
V izogib stopnjevanju podobnosti z modeli na območju nekdanje Sovjetske zveze si je zato dobro ogledati še japonski zgled. Otoška gospodarska velesila je med demokratičnimi državami tista, kjer je sprememba na oblasti največja redkost. Od leta 1958 do danes se je v dvainšestdesetih letih zgodila vsega dvakrat. Prvič leta 1993, in to samo za deset mesecev, drugič leta 2009, takrat za nekaj več kot tri leta in z lepo večino opozicije. Ves preostali čas je na oblasti vedrila in oblačila konservativna Liberalnodemokratska stranka, včasih s partnerji.
Da je do spremembe celo v teh dveh izoliranih primerih lahko prišlo, je bila potrebna velika koncentracija na opozicijski strani, ki je pogosto zahtevala sodelovanje zelo različnih akterjev, od socialdemokratov do konservativcev.
Podobni Japoncem
Menim, da je trideset let dovolj dolga doba, da lahko za slovenski politični prostor diagnosticiramo podobno sliko, kot je tista na Japonskem. Vladajoči blok z nekoliko drugačnim predznakom lahko oblast izgubi zgolj izjemoma. To pomeni, da je treba vsako tovrstno priložnost varovati kot punčico v očesu, da ne bi morda prišlo do lukašenkizacije. Pomeni tudi, da lahko takšno spremembo praviloma omogoči zgolj sodelovanje partnerjev različnih političnih barv. Samostojno vladanje vsebinske (v slovenski terminologiji “desnosredinske”) opozicije se trenutno kaže kot iluzija.
Na Japonskem je bila omenjena naloga običajno pretežka še v obeh omenjenih osamljenih primerih. Škoda bi bilo, če bi se na podobnih čereh koalicija razbila pri nas tokrat. Je pa res, da, kot sem že večkrat napisal, v takšnih razmerah nihče, niti največji koalicijski partner, ne more uresničiti maksimalnih ciljev. V delovanju koalicije se enostavno morajo prepoznati vsi njeni členi. Zaradi obeh tukaj navedenih zgledov pa zame ni nobenega dvoma, da je obstanek koalicije pomembnejši od kakega vodstvenega mesta in od vsake simbolične zmage. Nisem namreč prepričan, da lahko slovenska demokracija brez velike škode preživi naslednjih sedem let, ko bi bil pomemben glas slovenskih volivcev znova potisnjen v politični geto, kakor je bil od 2013 do 2020.
