Strimo okove, prosto izberimo pot!

18
1456

Po petih letih našli način, da zaobidejo odločbo ustavnega sodiščaSlovenska social-»demokracija« je po petih letih našla način, da bi zaobšla odločitev ustavnega sodišča, da mora država izobraževanje otroka financirati enako, pa naj hodi v vladno ali nevladno šolo. Namesto, da bi javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja financirali 100 %, bodo financiranje iz 85 % zmanjšali na 65 %. Ob tem minister brez zardevanja trdi, da bodo obvezni program financirali 100 %, kot da bi to zahtevalo ustavno sodišče ali kot da bi ta pojem v Zakonu o financiranju vzgoje in izobraževanja sploh obstajal. Upa, da ne novinarji ne drugi ljudje ne bodo opazili razlike med »javno veljavnimi programi osnovnošolskega izobraževanja« in delu le-tega, ki se mu reče »obvezni program«.

Še bolj pritlehno je, da s spremembo kaznuje pobudnike ustavne presoje in otroke v nevladnih šolah postavlja v še slabši položaj. Češ kaj se pa pritožujete, mar bi bili zadovoljni s 85 %, zdaj boste dobili pa 65 %. V isti sapi minister grozi tudi z zmanjšanjem financiranja programov nevladnih gimnazij, nevladnih vrtcev, nevladnih fakultet in nevladnih univerz. Vsi ti so v bistveno slabšem finančnem položaju še dodatno zato, ker stavb in infrastrukture nevladnih izobraževalnih organizacij davkoplačevalci niso financirali nikoli. Vladnim šolam država financira 100 % programa in 100 % vzdrževanja stavb in infrastrukture, nevladnim pa po novem 65 % programa in 0 %  vzdrževanja stavb in infrastrukture.

Pridevnik »nevladnih« uporabljam zato, ker lepše zveni kot »privatni«. Zato se »nevladne organizacije« sliši lepše kot »privatne organizacije«. Demokracijo v socialdemokraciji sem dal v narekovaje, ker če bi ta stranka bila za demokracijo, bi se pokesala za desetletja ideološkega betoniranja »kulture in prosvete« in prosila za nasvete, kako bi lahko ta prostor čim bolj odprla, demokratizirala in pluralizirala.

Namesto tega pa gledamo največji poskus podržavljenja vzgoje in izobraževanja po letu 1945. Pri čemer skoraj ni česa podržaviti. Slovenija je na enem od zadnjih treh mest v EU, ko gre za obseg nevladnega izobraževanja.

Toliko za dnevnopolitični uvod. Med tem, ko se v bivši jugoslovanski socialistični republiki Sloveniji pogovarjamo o tem, ali je pet nevladnih šol preveč, nekateri razmišljajo o tem, da bi izobraževanje – o groza, o groza – v celoti privatizirali.

Izobraževanje brez okovov

To je naslov knjige švedskega strokovnjaka Erika Lidstroma – Education Unchained. Argumentira, da bi bilo povsem sprivatizirano šolstvo boljše od državnega. Knjige ne povzemam zato, da bi predlagal, da Slovenija ukine javno šolstvo, ampak zato, da 15 % boljše financiranje petih šol, ki se ga nekateri dobesedno bojijo kot hudič križa, postavim v perspektivo.

Lidströmova diagnoza sedanjega sistema – »univerzalnega«, »zastonjskega« in »obveznega« – je, da ima dve napaki: kratkoročno ni odziven, dolgoročno pa ni inovativen. Kratkoročno – če starši ali otroci ali delodajalci niso zadovoljni, se ne zgodi skoraj nič. Povratne zanke otrok-starši-delodajalci-sistem skoraj ni.

Srednjeročno in dolgoročno inovacij na področju izobraževanja ni veliko. Če bi Franceta Prešerna postavili v današnji čas, bi mu bilo vse novo: McDonalds, navojne steklenice za vino, Kindle knjige, javni WC-ji, nebotičniki, televizija … Ampak šola s katedrom, tablo, klopmi, razredi, šolskim letom, predmeti … bi mu bila pa znana. Podobno bi se znašel samo še v cerkvi in na sodišču. Kar kaže na skupno lastnost nekaterih institucij. V ospredju ni funkcija, ki jo opravljajo, ampak rituali in obredi, ki so zamrznjeni v času.

Inovacije v nacionalnih izobraževalnih sistemih so počasne. Reforme se zgodijo vsako desetletje ali dve. Reforme so podvržene političnemu kupčkanju, slabo prikriti želji države, da bi šole tudi indoktrinirale, pritiskom učiteljskih sindikatov itd. Reformatorji se – kot je znal povedati Machiavelli –  srečujejo z ostrim in organiziranim nasprotovanjem tistih deležnikov, ki bi v novem sistemu izgubili, in z mlačno podporo tistih, ki bi morda pridobili. Če to primerjate z razvojem »nevladnega« učenja tujih jezikov, se boste zamislili nad razliko. Ja, celo aplikacije za telefone so zdaj za to.

Vsaka šolska reforma je priložnost, da se še bolj zakorenini pričakovanje, da je sistem tam zaradi zaposlenih v sistemu in da je minister njihov glavni zagovornik. Vse moje težave (kot ministra) s SVIZ-om so imele izhodišče v mojem stališču, da je minister v službi uporabnikov sistema (otroci, starši, delodajalci) in ne lobist zaposlenih v izobraževalnem sistemu pri ministru za finance.

Prosta pot do izobrazbe

Izobraževanje brez okovovNa kratko, Lidström predlaga naslednje:

  • Šole morajo biti zasebne. Niso regulirane na noben način, razen za stvari, kot je požarna varnost, higiena ipd. Vsak bi lahko vodil šolo. Obstajajo lahko nekatere vladne/državne šole, vendar ne toliko, da bi povzročale motnjo na trgu.
  • Izobraževanih programov ne bi smela opredeliti država. Država bi lahko definirala nekaj splošnih izpitov po 4-ih do 6-ih letih šolanja, da bi zagotovila, da so doseženi nekateri osnovni standardi v branju, pisanju in matematiki. Sicer bi delo nižjih šol preverjale višje šole s sprejemnimi izpiti, kakovost višjih šola pa trg dela.
  • Starši izberejo šolo in plačajo šolnino iz lastnega žepa. Lahko dajo otroke v drugo šolo, če so nezadovoljni. In to kadarkoli med letom.
  • Nevidna roka trga bo potem otroke in denar vodila v dobre šole, izpraznila slabe šole, spodbudila inovacije, specializacijo in dvignila raven vseh šol. Podobno, kot se zaradi konkurence izboljšujejo frizerski saloni, avtomehanične delavnice in restavracije.
  • Takšen sistem da bi stal približno tretjino tega, kar stane današnji.

Ampak, ampak … izobraževanje je drugačno!

Ampak, ampak ... izobraževanje je drugačno!To si je bralec zgroženo mislil od branju petih točk zgoraj. Večina knjige je posvečena izpodbijanju predsodka, da »je izobraževanje drugačno«. Da to ni frizerski salon. Ali peka hamburgerjev. Ali popoldansko učenje francoščine.

Tveganje predlaganega sistema bi lahko bilo, da starši ne bi razumeli pomena izobraževanja, da ne bi poslali otrok v šolo in stopnja izobrazbe bi se zmanjšala. Zagovorniki sedanjega sistema bi trdili, da v devetnajstem stoletju v državah, ki so imele samo zasebne šole (kot sta Velika Britanija in Švedska do sredine stoletja), otroci niso hodili v šolo toliko in tako dolgo, kot to počnejo danes.

Vendar je to napačen kriterij. Vprašanje je, ali je trg dela v 19. stoletju našel dovolj ustrezno izobraženih ljudi ali ne. Ali današnji izobraževalni sistem zagotavlja boljše ujemanje med povpraševanjem na trgu dela in rezultati izobraževalnega sistema ali ne? Morda je pa obratno.

Drugi protiargument je splošno pravilo – ki ga sprejemajo tudi trdovratni liberalci – da je državna intervencija ali regulacija primerna, kadar ljudje niso usposobljeni za presojanje ali pa nimajo informacij, da bi sami ocenili kakovost ali varnost izdelka ali storitve. Lidstrom se strinja, da vsi starši niso sposobni oceniti kakovosti izobraževanja, ki ga dobijo njihovi otroci. Ampak zato ima država lahko inšpekcijo, kot jo ima za preverjanje kakovosti poljskega kebaba. Ali pa bi se starši zanesli na ocene drugih staršev, kot se hotelski gostje dandanes bolj zanesejo na ocene kakovosti hotela, ki jo dajo drugi gosti, kot na zvezdice, ki jih deli državna agencija. Dejstvo pa je, da vsaj nekateri starši lahko presojajo kakovost poučevanja, drugi starši pa sledijo njihovemu zgledu.

Protiargument je tudi, da bi bile šole na podeželju zaradi pomanjkanja konkurence morda slabše kot v mestih. Pozabili smo, da so se trgovine, restavracije in avtomobilski servisi izboljševali tudi na podeželju in ne samo v mestih. In da ni bistveno, da so vse šole enako dobre ali slabe, ampak je bistveno, ali so podeželske šole v sistemu brez okovov boljše ali slabše od istih šol danes. Izkaže se, da je Hofer enako dober na podeželju kot v centrih in da je boljši, kot je bil Mercator v časih, ko je bil edini trgovec.

Socialna pravičnost tudi ni argument proti prostemu šolskemu sistemu. Če starši nimajo denarja za šolanje svojih otrok, se jih pač obravnava enako kot tiste, ki nimajo denarja za hrano ali ogrevanje. Lidstrom navaja zasebne šole v tretjem svetu, kjer šolnina znaša od 5 do 10 % minimalne plače. Tudi ni pravo merilo, ali bi revni otroci (v novem sistemu) dobili enako izobrazbo kot bogati, ampak, ali bi revni otroci v novem istemu dobili boljšo izobrazbo, kot jo dobijo sedaj, ali slabšo. V svetovni tekmi je pomembna kakovost, ne enakost.

Otroci imajo različne talente

Otroci imajo različne talenteLidström je oster kritik sedanjega pristopa k izobraževanju, ki obravnava vse otroke enako, ne glede na njihove osebne talente, in to počne, dokler niso stari od 16 do 18 let. Otroci so različni, odlikujejo jih različne sposobnosti. “Velika družba”, ki si jo avtor rad sposoja od Adama Smitha, ponuja neskončno število niš, kjer lahko skoraj vsak najde nekaj, v čemer je odličen. Pravilno opozarja, da je učenje kumulativno in da v devetih ali več letih v osnovni šoli, ki je skupna za vse, nekateri otroci izgubijo pet let. Nekateri se po 12. letu ne naučijo ničesar, zaradi česar so nesrečni, razočarani in jezni. Zakaj?

Avtor črpa iz evolucijske biologije, ki uči, da fantje, ko dosežejo puberteto, želijo tekmovati med seboj. Kot v kameni dobi. V enotni šoli, enaki za vse, obstaja le ena tekmovalna disciplina. Šolska ocena. Nagrajene so le nekatere sposobnosti, vsi drugi otroci so poraženci in se naučijo biti poraženci v svojih formativnih letih. Ki se nato kompenzira z vsemi vrstami slabih navad.

Poziva k diferenciaciji po prvih 4-ih, 6-ih letih šolanja, tako da lahko vsak otrok najde področje, na katerem se odlikuje. Ali pa gre delat. To me spominja na stari avstro-ogrski šolski sistem, kjer je bila osnovna šola, ki je trajala štiri leta, in nato različne možnosti za naslednjih 4 do 8 let. Danes je v večini Evrope skupna osnovna šola, ki traja 8 do 10 let. Po mnenju Lidströma je polovico tega časa za večino otrok izgubljenega. Nekateri starši se strinjajo. V prostem sistemu bi šole specializirale, da bi pritegnile otroke različnih talentov, podobno kot se specializirajo druge storitvene dejavnosti.

Napačna strast učiteljev

Lidström ugotavlja, da so eden od razlogov za poslabšanje javnega izobraževalnega sistema učitelji. V preteklosti so ljudje s strastjo za matematiko, fiziko, kemijo in zgodovino postali učitelji matematike, fizike, kemije ali zgodovine. Danes se za učiteljski poklic odločajo predvsem ženske, ki rade »skrbijo za male ljudi«, »rade živijo z otroki«, »rade prenašajo znanje«. Učitelji, da bi morali imeti strast za fiziko, ne za poučevanje. In če učiteljica nima strasti za fiziko, kako naj od otrok pričakujemo, da se bodo fiziko z veseljem učili.

Lidström poudarja, da se je pedagogika od vsebin, ki zahtevajo trdo delo, logiko, razmišljanje, ponavljanje ipd. premaknila k poučevanju in prakticiranju spretnosti, kot so druženje, sodelovanje, razpravljanje. Slednje nam je itak položeno v zibko. Za razliko od matematike in kemije. Bi starši vpisali otroke v resne šole, ki bi učile snov, ne pa druženja? Nekateri bi, drugi ne. Ker ne bi vse šole delale enako, nobena doktrinarna napaka ne bi imela usodnih posledic.

Slaba novice iz knjige: če se želite v nečem odlikovati, morate na tistem trdo delati 60 ur na teden, deset let. Velja za klavir, smučanje, kemijo ali računalništvo.

Pa so spremembe v šolstvu verjetne?

Strinjam se z vsemi tistimi, ki ponavljajo stavek, da »izobraževanje nikoli ni bilo pomembnejše, kot je danes«. Zato je pomembno, da se izboljša, vendar je tudi izjemno tvegano, da ga spremenijo v napačno smer. Lidström poziva k revolucionarni in nenadni spremembi izobraževalnih sistemov. Ni prostora za postopnost. Spremembe morajo biti celovite in široke. In takšne spremembe niso verjetne. Za to obstaja več razlogov. Vsi smo se izobraževali v »našem« univerzalnem, »prostem«, obveznem sistemu. In smo zadovoljni z našo izobrazbo. V človeški naravi je biti zadovoljen s tem, kar ve. Zakaj bi spremenili nekaj, kar je za nas očitno zelo dobro delovalo?!

Kot poudarja Lidström, je v naših družbah izobraževalni sistem več kot le storitev, ki izobražuje svoje stranke. Je ritual s svojimi običaji, dogodki, koledarjem, svetimi kraji itd. Rituale je težko spremeniti.

Sindikati učiteljev, pedagoške fakultete in pedagoški inštituti, ministrstva za šolstvo, inšpekcije državnih šol, odbori za učne načrte in druge birokracije – bi v neuklenjenem sistemu izgubili smisel obstoja in delo. Njihova izguba je konkretna in velika. In so dobro organizirani. Na drugi strani so otroci in starši, ki so neorganizirani in katerih koristi bi bile postopne in težko opazne.

Predlagani sistem neuklenjenega izobraževanja je lažje izvedljiv v državi s povsem razsutim izobraževalnim sistemom kot v državi z delujočim sistemom. Bi ga pa lahko implementirali na področju vseživljenjskega učenja in prekvalifikacijah, ki jih bo zahtevala industrija 4.0. Ker to postaja nujnost, bomo kmalu gledali boj obstoječih inštitucij, da si podredijo tudi tovrstno izobraževanje.

Skratka

Predlagani sistem je utopija. Toda vloga utopij je pokazati, kaj bi lahko bilo, in dvigniti ambicije tega, kar je. Tudi kot take so dragocene. Ta utopija tudi pove, da bi lahko razmišljali o več kot petih nevladnih šolah in se svet ne bi podrl. Nasprotno!

18 KOMENTARJI

  1. Zanimiva tema, a je zaradi avtorja nikakor ne morem brati. Biti v eni stranki, kandidirati na brezupnem mestu na listi druge stranke ter stranki se ne marata … kar je preveč, je preveč.

    • Ne tako, gospod ALFe! Podobno ravnajo naši boljševiki, ki za Balantiča pravijo, da je morda celo res dober pesnik, ampak proč od njega, je “ta beli”, sovražnik ljudstva (ravno obratno je res!), kaj še, da bi se po njem imenovala knjižnica. Ne navzemite se teh boljševiških manir. Koliko Slovencev naseda tej človeški nečimrnosti, da ne presojajo, kaj je kdo rekel, zapisal, ampak predvsem, kdo in kaj je. Podobno, kot so se levičarji spravili na dr. Možino in dr. Dežmana, da ju je treba odstraniti, nič pa o tem, kaj ne drži, kar sta povedala.

  2. Zal moram oceniti, da so s strani avtorja predstavljene skrajno liberalne ideje svedskega gospoda neuporabne in bi solanje otrok vrnile nekaj stoletij nazaj. Obvezno in solidarno garantirano osnovnosolsko izobrazevanje in proracunsko podprto srednjesolsko izobrazevanje od gimnazij do bolj v prakticna znanja, tudi na bazi vajenistva usmerjenih sol, je dober, stoletja, pravzaprav tisocletja razvijan koncept zahodnih druzb, ki ga bi bilo res nespametno povsem podirati.

    Lindstroemovo lahkotno modrovanje nima sicer nobene direktne povezave s vprasanjem izvrsitve ustavne odlocbe financiranja drzavno dolocenih solskih programov slovenskih privatnih sol. V tem delu pripomb na zapis Zige Turka sicer nimam. ( Celo vec, po Lindstroemu, ce prav razumem, drzava ne bi imela nic s solami, torej tudi ne s financiranjem programov.)

    Premier Sarec se je vceraj javno povsem postavil na stalisce ministra Pikala. Kar je sramotno in bo po mojem uspesno spodbijano na ustavnem sodiscu. Upajmo. Sicer gremo po venezuelski poti.

  3. Živimo v brezupu.
    Tako nam vladajoči odpirajo prostor le za svetniško pot.
    A mladim se poti zapirajo že na začetku. In o tem piše g. Žiga Turk.

  4. Avtor pač hoče povedati, da celo v skrajno levičarskih okoljih, kot je Švedska, nastajajo skrajno liberalne ideje o šolstvu, drugače kot pri nas, kjer so možne samo skrajno neliberalne, dobesedno vklenjene ideje. Na koncu priznava, da je ideja utopična in bi lahko šolanje popolnoma razpustila, toda pri nas bi avtorja, ki bi izdal tako knjigo zaprli v norišnico, tam ga pa verjetno z nejevero prebirajo. Je pa res, da je na Švedskem, ki bo v nekaj desetletjih postala tretji svet, razmišljanje o razpusščanju šolstva, zdravstva, pokojnin itd. zelo aktualno, zaradi priprav na bodočnost, ki jo prinaša skrajno leva družbena usmeritev. Tam na primer duhovnice v cerkvah poročajo lgbtq-pare, vodilna nadškofinja prepoveduje govoriti o Bogu ali Jezusu kot moški osebi, migranti so pa tako dobrodošli, da se žensko osebje azilnih ustanov kar rado speča z njimi, nekatera posiljena dekleta se pa opravičijo sodno nepregonljivim posiljevalcem in socialno osebje veselo ureja podpore in stanovanja borcem islamskega kalifata, ki so opustili klavsko delo na Jutrovem. Mi zaenkrat še začuda zaostajamo za tako naprednim okoljem. Zaostali Balkan pač!

  5. Ravnanja naših skrajno levih vlad, kažejo, da jim ni do višje in boljše izobrazbene ravni učencev, ampak da je v ospredju predvsem njihova idoktrinacija v sebi podobne. Da bi bila njihova moč še večja. Zato je tudi pet privatnih šol preveč.

    Če bi tu hoteli kaj izboljšati, bi morali najprej stopiti iz poltotalitarnega v demokratični politični sistem. Dokler vlada ni pripravljena spoštovati odločitev sodišč, je jasno, da živimo v brezzakonju. Kot na divjem zahodu. Pri nas brez omejitev vlada sila močnejšega, ki brez da bi to koga motilo, izrine šibkejšega. Vsa moč je v rokah mafije, ki obvladuje šolstvo, pravosodje, medije itd. Ta lahko počne, kar hoče. Nad njimi ni nikogar.

    Stanje lahko spremenijo samo volivci. Toda tega za enkrat ne želijo niti tisti, ki jih sedanje stanje prizadene. Nekateri verjetno zaradi napačnega razumevanja krščanstva in svetih spisov. Namen krščanstva namreč ni ustvarjanje bebcev, kot je videti po nekaterih ravnanjih. Drugi bi bili radi vsem všeč, kot avtor prispevka in njemu podobni. Tako se ne bo nič spremenilo. Lahko se razpravlja, teoretizira, a spremenilo se ne bo nič. Samo bistvena sprememba statusa quo prinaša izboljšave.

    • Če ti ne bi prav po slovensko provociral, bi te bilo lažje brati. Kakorkoli, je nad njimi še nekdo, čeprav ga ti vedno znova pozabljaš in spregleduješ.
      Demokracija ni vojaška fronta med pozicijo in opozicijo. Gre za boj za oblast v eni in isti državi! Vojna pomeni propad države. A to vam nič mar, s tem ves čas itak grozite.

  6. Uh, končno sem prišel do zadnjega odstavka! sem bil že čisto šokiran. 🙂
    Še vedno mislim, da je problem v tem, da cerkev ne ustanavlja javnih šol, kar bi bilo po mojem bolj prav. Tako imajo to na Hrvaškem. Cerkev ni zasebna organizacija, pa naj jo še tako obračaš.
    Avtor išče “lepši naziv” od privatnih šol, … ja, to so javne šole. Državne ali cerkvene. Potem so pa lahko še zasebne. Ali pa cerkvene, z dodatnim denarjem tako od države, kot od zasebnikov. Vse to so legitimne kombinacije.
    Poleg tega, se Ustavna odločba nanaša samo na osnovne šole, ne pa tudi na gimnazije, tako da bi od tega bilo tako premalo in bi vse skupaj bila pirova zmaga. Sedaj zna Pikalo še priti skozi s svojim financiranjem, čeprav najbrž težko, kljub vsemu. Vsekakor nas čaka dolgo čakanje na rešitev tega.
    In še to: “javno veljavni program” kot storitev, oz. kot produkt si je desnica izmislila. To ne obstaja. Šola lahko dobi od države priznane diplome, ki jih izdaja in to je tudi vse, kar je “javno veljavnega programa”. Nobenega izdelka ali storitve, ki bi jo potem financirala država, tu ni.

  7. Pa naj bodo te šole zaradi mene financirane 65-procentno ampak 35 % mora država vrniti staršem teh otrok!
    Že ves čas trdim,da vsem zaposlenim pripada bruto plačilo za del in šele po prejemu le-tega so dolžni plačati vse zakonite davke in prispevke. Starši imajo tudi ustavno zagotovljeno pravico,da svobodno odločijo o izobraževanju svojih otrok-torej bodo sami izbrali ,kam bo šel njihov otrok in TEJ šoli ne pa državi- bodo plačali stroške izobraževanja. Če bodo plačali te stroške v celoti, potem državi iz tega naslova ne dolgujejo nič več.

  8. Tudi če se z avtorjem zapisa v vseh stvareh ne strinjam, pozdravljam njegov prispevek. Daje veliko iztočnic za razpravo, za razmišljanje. Za razbijanje stereotipov, da je vse, kar je državno, javno, neomadeževano, nedotakljivo in sveto. Lahko je dobro, ni pa to nujno. In miselnosti, da mora biti vse nadzorovano, najbolje s strani te nezmotljive države. Tudi zato smo zabredli v močvirje totalne regulacije in posvečenega “javnega interesa” (ali nacionalnega, da bo bolj držalo!), ki ga nihče ne ugotavlja. Malo več liberalizma nam na tem področju ne bi škodilo, tudi v okostenelem šolskem in zdravstvenem sistemu. Načeloma naj bi država, kot je ugotovila že cesarica Marija Terezija, zagotovila, da se učenci naučijo pisati in brati ter da obvladajo osnovne računske operacije. No, morda še nekaj osnov iz naravoslovja in družboslovja, kar naj bi dala osemletka (devetletka se ni v ničemer izkazala!). In to je vse. Ali so res Lindstroemovi pogledi skrajno liberalistični in zato neuporabni?! Spet ta vsemogočna načelnost, hudič pa največkrat tiči v podrobnostih. Marsikaj od njegovih pogledov je še kako uporabno.
    Dr. Turk upravičeno opozarja že na pojmovno zmedo. Privatno šolstvo res ni posrečen izraz, sploh pa ne, če je dolžno izvajati obvezen, od države predpisan program. Privatni šoli naj ne bi nihče ničesar predpisal. Takšne državi res ne bi bilo treba sofinancirati. Ampak takšnih pri nas ni. Podobno je v zdravstvu. Koncesionarji, ki izvajajo program definiranih storitev in po predpisani doktrini ter se financira iz javnih sredstev, niso nikakršno zasebno zdravstvo. Čeprav je zdravstvo subtilnejši družbeni sistem (gre za življenje in smrt) od šolstva (zaradi neznanja se kar tako ne umira), pa je, zanimivo, v slovenskem zdravstvu sorazmerno dosti koncesionarstva in to tudi dobro deluje. Morda zato, ker tu ideologija in indoktrinacija nimata kaj opraviti. V šolskem sistemu pa je že par “privatnih” šol velik problem. Nevzdržno!
    Pikalova rešitev je spet eno samo sprenevedanje. V stilu: “za kaj smo se borili”, ali pa: “revolucija še traja”.

  9. Mnogi na desni navijajo, da je treba zasebnike financirati z javnim denarjem. Me zanima reakcija teh ljudi, ko bodo tudi komunistične, LGBT+ in islamistične zasebne šole začele prejemati javni denar

    • Kaj je tvoja poanta? Saj imamo komunistične šole že v javnem sektorju, zdaj. In tebi je to vredu. Nimaš nič proti. Za šolstvo ni potrebno, da je državni monopol. Sploh pa gre za javne šole, čeprav jih je ustanovila Cerkev.

  10. Priblizno take sole, vsaj v konceptu tu predstavljenih tock, kot predlaga ta gospod Lindstroem, imajo danes v Afriki. V najbolj nerazvitih delih Afrike.

    Neverjetno mi je to, da nekatere navdusuje misel, da bi v solstvu sli na afriski koncept. In zradirali stoletja srednjeevropskih pridobitev. Predvsem iz casa od Marije Terezije naprej.

    • Ampak solidna šola v Afriki lahko naredi veliko večji premik v ljudeh, kot pa mnogo boljša v Evropi.

      • Ampak samo misijonske šole. Te ateistične šole bodo samo množile revolucionarje do medsebojnega iztrebljenja.

  11. Niti slučajno ne bodo pristali na enakopravnost zasebnih šol. Šele, ko bodo prevladali migranti drugih ver v parlamentu in Sloveniji, bo diktatura tajkunizma oz. sovjetkunizma popustila in bo s uvedbo širatskega prava manj pijanih poslancev in pijanih od ideologije pri ključnem odločanju.
    “prišli bodo drugi… in porušili…, vam bo odvzeto in njim bo dano…”

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite