Po pastorju vojak

Nemška zvezna skupščina je včeraj izvolila novega zveznega predsednika. To pomeni, da Nemčija po 17. marcu 2017 ne bo več imela verjetno idealnega človeka za opravljanje te funkcije v parlamentarni republiki.

Primanjkljaj glasov

Evangeličanskega pastorja Joachima Gaucka, oporečnika iz nekdanje Nemške DR, skrbnega razčiščevalca vzhodnonemške stasijevske preteklosti in gorečega kritika totalitarizmov, bo zamenjal strankarski vojak, donedavni nemški zunanji minister in nekdanji socialdemokratski kanclerski kandidat Frank-Walter Steinmeier. S to izbiro je zvezna skupščina vsekakor naredila korak nazaj, saj novi predsednik vsaj trenutno niti približno ni takšna moralna avtoriteta kot njegov predhodnik. Socialdemokrati, ki so leta 2010 presenetljivo predlagali Gaucka za kandidata, bi tudi v svojih vrstah najbrž našli veliko bolj navdihujočih paradnih konj od novoizvoljenega predsednika.

Steinmeierjeva zmaga je bila sicer neizogibna. Zvezno skupščino, v Nemčiji zadolženo za izvolitev predsednika, sestavlja namreč 1260 delegatov. 630 jih prispeva zvezni parlament, drugih 630 pa jih pride iz deželnih zborov šestnajstih zveznih dežel. Ker so imele v obeh delih štiri stranke, ki so podpirale Steinmeierja, krepko večino, ni presenetljivo, da ga je volilo 931 delegatov, torej skoraj tri četrtine. A podporo mu je odreklo 176 elektorjev, ki naj bi pravzaprav volili zanj. Sto trije so se glasovanja vzdržali, štirinajst jih je glasovalo neveljavno. Kar triintrideset glasov več, kot je bilo predvideno, je dobil kandidat levičarjev. Tudi kandidat desnih populistov iz Alternative za Nemčijo je za sedem glasov presegel pričakovani dosežek. Končno je enajst glasov več od moči svoje skupine dobil priljubljeni televizijski sodnik Alexander Hold, kandidat bavarskih svobodnih volivcev. Takšen rezultat je določena zaušnica novemu predsedniku in njegovi poglavitni botri, kanclerki Angeli Merkel.

Nesmiselno darilo Angele Merkel 

Ko je svojim krščanskim demokratom pred meseci vsilila svojega zunanjega ministra, je bila kanclerka m0rda še videti radodarna. Mesto presednika države je bilo še najbolj podobno tolažilni nagradi za socialdemokrate, ki so katastrofalno izgubili zadnje dvoje volitve in so takrat v javnomnenjskih raziskavah stopicljali za sicer že oslabljenimi partnerji iz CDU. Seveda je bil že takrat marsikdo med krščanskimi demokrati mnenja, da imajo prvič socialdemokrati veliko ustreznejših mož in žena za predsedniško funkcijo. Predvsem pa so menili, da bi bilo vredno staviti na veliko ustreznejše domače ime. Wolfgang Schäuble je, recimo, izvisel že drugič ali tretjič.

Danes ima darilo Merklove precej grenkejši priokus. Vrnitev Martina Schulza iz Bruslja je, kot zdaj kaže, za socialdemokrate pomenila preboj. Dolgoletna prednost “črnih” se je tako rekoč v trenutku stopila praktično na ničlo, in to pol leta pred volitvami. Zakaj v takih razmerah podariti predsedniški položaj strankinemu vojaku? Človek si skoraj ne more kaj, da v tem ne bi videl še ene, čeprav tokrat skoraj gotovo nehotene, v dolgi vrsti potez Merklove, ki so vodile k slabljenju konservativnega profila krščanskih demokratov. Ker so kot njihova posledica zaporedoma odletele glave številnih konservativnejših strankinih voditeljev, vključno z glavo za predsednika “žrtvovanega” Christiana Wulffa, bo, če bo Schulz do jeseni ohranil zalet in bo sijajni zmagi sledil poraz, postavljanje krščanskih demokratov na noge kar zahteven projekt.

Kar zadeva novega predsednika, ga seveda čaka dolga pot, če želi predsedniško funkcijo opravljati vsaj s približno takšno avtoriteto, kot je to počel Joachim Gauck.