Janez Stanovnik bil med predlagatelji »socializma po meri ljudi«

10
802

Janezu Stanovniku je treba priznati, da svoje poti v komunistično partijo dejansko sploh nikoli ni skrival. Po družinskem deblu sicer sodi v katoliško jedro, saj je bil sam denimo pranečak ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča in bratranec zdravnika ter vidnega člana Nove slovenske zaveze, sedaj že pokojnega Tineta Velikonje, a se je v mladih letih spogledoval s krščanskimi socialisti, nazadnje pa zapustil tudi te in postal pomemben član »avantgarde delavskega razreda«. Celo v tolikšni meri, da je med drugo svetovno vojno opravljal predvsem politične vloge.

Razlog, da si velja Stanovnikovo življenjsko zgodbo pogledati od blizu, je predvsem v tem, da je »Brkonja«, kot so ga klicali številni spletni komentatorji, predstavljal kontinuiteto s prejšnjo državo, poleg svojega soborca Milana Kučana, ki ga je leta 1990 nasledil na funkciji predsednika republiškega predsedstva. Tudi vpis sedanjega predsednika republike Boruta Pahorja v žalno knjigo dokazuje, da se leta 1990 prelom, o katerem se sicer ves čas govori, ni zgodil.

Zagotovo Stanovnik tako kot Kučan ni bil za centralizirano »Srboslavijo«, a po drugi strani ni podpiral odcepitve. Seveda moramo vedeti, kaj bi pomenila odcepitev v primerjavi z osamosvojitvijo, kot smo jo imeli. Pomenila bi prelom in diskontinuiteto z dotedanjo državno ureditvijo. Jasno je, da so slovenski komunisti takšnemu prelomu nasprotovali. Zvito so izsilili drugo, bolj elegantno možnost: osamosvojitev neosocialistične Slovenije, ki je tako postala neke vrste »mala SFRJ«. Takšna rešitev je bila z vidika mednarodnega priznanja veliko bolj udobna in varna, a za blaginjo državljanov v resnici precej slaba rešitev.

Janez Stanovnik po družinskem deblu sodil v katoliško jedro

Stanovniku je treba priznati, da svoje poti v komunistično partijo dejansko sploh nikoli ni skrival. Po družinskem deblu sicer sodi v katoliško jedro, saj je bil sam denimo pranečak ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča in bratranec zdravnika ter vidnega člana Nove slovenske zaveze, sedaj že pokojnega Tineta Velikonje, a se je v mladih letih spogledoval s krščanskimi socialisti, nazadnje pa zapustil tudi te in postal pomemben član »avantgarde delavskega razreda«. Celo v tolikšni meri, da je med drugo svetovno vojno opravljal predvsem politične vloge.

Konec vojne je dočakal v Beogradu kot šef kabineta najbolj vplivnega slovenskega komunista Edvarda Kardelja. Po vojni je nadaljeval s študijem in postal diplomat pri OZN v New Yorku. Iz tega časa je znana tudi anekdota, kako se je brkati diplomat odzval na tržaško krizo, saj so Jugoslaviji požugali, češ Američani imajo atomsko bombo. Po navedbah knjige »Tito in tovariši« (Jože Pirjevec) naj bi Stanovnik na to odgovoril:

»Če imajo Američani atomsko bombo, imamo pa mi partizansko!«

Janez Stanovnik bil med predlagatelji »socializma po meri ljudi«

Kasneje pa se je Janez Stanovnik gibal na relaciji Ljubljana-Ženeva in kot eden prvih predlagal uvajanje tržnega gospodarstva v tedanjo Jugoslavijo. To je bil dejansko že začetek uresničevanja programa ZKS iz leta 1958, ki je predvideval demokratizacijo v smislu »socializma po meri ljudi«.

Po upokojitvi v OZN leta 1982 se je posvetil politični karieri v Sloveniji. Sprva je bil član, nato pa od leta 1988 dalje zadnji »socialistični« predsednik predsedstva. Torej je bil formalno šef države, čeprav je glavna beseda pripadla predsedniku CK ZKS Milanu Kučanu. V smislu prehoda v »postsocialistično« družbo je bil Stanovnik zelo pripraven sodelavec, ki je znal tudi primerno »dražiti« Beograd. Pri tem je bil precej bolj uspešen kot Kučan. Po navedbah knjige »JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje« (Igor Omerza) pa kljub vsemu ni nikoli želel prestopiti Rubikona, ko je šlo za odnos do Jugoslavije in do njene armade.

Ko je leta 1989 kmalu po svojem prihodu v jugoslovansko predsedstvo slovenski član in predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek sklical sejo na temo pomilostitev obsojencev v političnih sodnih procesih (JBTZ, primer Vllasi, itd.), srbska stran ni hotela popustiti in ni želela podpreti abolicije. Na razširjeni seji predsedstva naj bi Stanovnik, kot se spominja Drnovšek (»Moja resnica«), srbski strani vrgel v obraz: »Če se zdaj ne boste pogovarjali z nami, se boste v prihodnje pogovarjali s seperatisti.«

Navsezadnje pa je za črnogorsko Pobjedo Stanovnik tudi izjavil, da bi bila odcepitev Slovenije samomor. Pazite, govoril je o odcepitvi, ne o osamosvojitvi. Podobno kot Milan Kučan, ki odcepitve nikoli ni želel sprejeti kot svoje »intimne opcije«, se je Stanovnik z osamosvojitvijo sprijaznil, ker je šlo za plan B.

Tudi po Stanovniku ostaja kontinuiteta socializma po meri ljudi

Po letu 1990 se je Janez Stanovnik umaknil iz javnosti, vendar samo začasno. Po ženini smrti se je znova vrnil v »prvo ligo«. Postal je predsednik borčevske zveze, kjer je nasledil upokojenega generala Ivana Dolničarja. Stanovnik, čeprav diplomat, ni bil prav nič diplomatski v svojih nastopih. Bil je celo bolj napadalen od predhodnika. Priznal je celo, da je za povojne poboje vedel, pa vendar jih je skušal opravičiti. V času, ko je Jože Možina pripravil dokumentarno oddajo »Zamolčani«, je Stanovnik sprožil tako rekoč križarski pohod proti oddaji ter njenemu avtorju.

No, vseh citatov, ki jih je izrekel Stanovnik kot šef borčevske organizacije, niti ni potrebno navajati. Zagotovo pa se je zelo pogosto loteval ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Osebno verjamem, da je bil leta 2013 zanj prekop Rožmanovih posmrtnih ostankov v ljubljansko stolnico precej boleč dogodek. Stanovniku je šlo pri utemeljevanju Rožmanove domnevne »fašistične usmerjenosti« na roko predvsem posledice več desetletij trajajoče indoktrinacije. Kot vemo, je ta zavedla celo številne katoličane. Mnogi med njimi še danes verjamejo, da je škof Rožman leta 1945 »pobegnil«. Kar sicer ni res, saj je bil vpoklican v Celovec, od tam pa se ni več mogel vrniti nazaj v Ljubljano, čeprav si je to zelo želel.

Indoktrinacija je tako močna, da ostaja sovraštvo do škofa Rožmana precej večje kot denimo do generala Leona Rupnika. Tisti, ki širijo klevete in laži, Stanovnik je bil med njimi, seveda nočejo videti, koliko obsojencev je pred smrtjo rešil škof Rožman, ko je posredoval pri okupatorskih oblasteh.

Kontinuiteta socializma z dolgimi brki

Po zadnjih podatkih bodo Janeza Stanovnika pokopali z vojaškimi častmi. Tudi to nekaj pove o kontinuiteti s prejšnjo državo ter o tem, da se odcepitev v resnici ni zgodila. DNK zapis Slovenije je žal še vedno enak jugoslovanskemu.

vir: Demokracija

10 KOMENTARJI

  1. Avtor tega članka, ne more skriti, čeprav se zelo trudi dejstva, da je Stanovnik bil ”oče naroda”. In tega tudi ne omeni v članku. Poleg začetnega nakladanja o neki ‘Srboslaviji’ in ”mali SFRJ” ne pove nič o Stanovnikovi mladosti in zakaj je postal komunist in podpornik OF tako kot mnogi akademiki in intelektualci tistega časa. Avtor tudi ne zapiše, da smo Slovenci živeli v najbolj ‘Srboslaviji’ za časa kraljevine YU. Takrat so bili na državnih uradih in železniških postajah vsepovsod dvojezični zapisi in sicer srbski in slovenski. Nato avtor ponovno skuša oprati krivde izdajstva škofa Rožmana. Morda je res rešil nekaj ljudi, vendar je bil gonilo izdajalskih domobrancev, ki so bili pomožne enote Hitlerja. Hitler jih je oborožil in škof Rožman blagoslovil. In za konec spet zavajajoče razlaga Kučanovo misel otem, da intimno si ni želel odcepitve Slovenije. Intimna želja je daleč od realnosti. Intimna želja mnogih moških je seksati s Angelino Jolie, vendar vedo, da je to nemogoče. Tako je Kučan dobro vedel, da sobivati v YU je nemogoče. Vmes pa avtor indirektno prizna, kdo je imel največje zasluge, kdo je bil največji borec za zahodno mejo. To so bili Titovi slovenski partizani. Danes na veliko slavimo generala Maistra (kar je zelo prav, ker Slovenci nimamo mnogo junakov), ki je osvobodil Maribor z okolico. Za Avstrijce, je ta gesta bila okupacija, saj v tistem času je tam živelo 23.000 Avstrijcev in samo 3.000 Slovencev. Kdo pa je bil krivec za izgubo Koroške in morda še kaj več, je pa bilo jasno opisano v članku na tem portalu (Koroško zapravili liberalci dr. Ivana Tavčarja ob pomoči Srbov https://www.casnik.si/tudi-medmurje-smo-izgubili-zaradi-srbov/

    • Če je bil res kdo “oče slovenskega naroda”, potem to niti približno ni bil Stanovnik, ampak dr. Korošec. Za slovenstvo pa je veliko več od Stanovnika naredil Leon Rupnik!

  2. »[…] Celo v tolikšni meri, da je med drugo svetovno vojno opravljal predvsem politične vloge. […]«

    —-

    Ob nepoglobljeni navedbi o »predvsem politični vlogi med drugo svetovno vojno« je morda smiselno leta 2020, torej po skoraj 80 letih od sprožitve udara slovenskih prokomunistov, dodati še medaljo o postopkovnem varstvu pri reševanju »pritožb in predlogov« masovno prizadetih oseb.

    – Komunistična partija: kmalu po sprejetju Dolomitske izjave sta iz IOOF vstopila v KPS Tone Fajfar in dr. Marijan Brecelj , kasneje pa še nekateri drugi vidnejši krščanski socialisti (Janez Stanovnik, Mavricij Borc, Miha Potočnik itd.) (prim. z: Vida Deželak Barič: Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941-1943, INZ, 2008, str. 64 in 65).

    – Zvezda, Tito, Stalin: na t.i. Prvem zboru aktivistov Osvobodilne fronte na Pugledu od 28. do 30. aprila 1943, ki je potekal v okrašenem skednju, »pred katerim je bila slovenska zastava z zvezdo, ob strani pa slike […] Tita in Stalina«, je vodilo delovno predsedstvo, v katerem je bil tudi Janez Stanovnik (prim. cit. z: Tone Ferenc: Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945, Zal. Borec, 1987, knjiga 1, str. 596).

    – Rešitev pritožb prizadetih: Janez Stanovnik je bil v Črnomlju dne 19. 2. 1944 kot član t.i. Slovenskega narodno osvobodilnega sveta, skupaj z Vladimirjem Krivicem izvoljen za zapisnikarja prvega zasedanja SNOO (prim. Slovenski poročevalec, št. 4, leto V., marec 1944). Dne 21. 3. 1944 pa sta imenovana med člane Nadzorne komisije pri IOOF, med nalogami katere je, »da sprejema pritožbe in predloge prizadetih glede napačnega postopanja oz. poslovanja [pripadnikov OF] ter da preko ustreznih organizacij in forumov OF posreduje rešitve takih pritožb« (prim. II. člen Sklepa o ustanovitvi Nadzorne komisije pri IOOF in imenovanju njenih članov, v: Slovenski poročevalec, št. 8, leto V., 25. marca 1944).

    Slednje je nekakšno rojstvo prokomunističnega postopkovnega varstva človekovih pravic še danes. Kajti, da zemlja Republike Slovenije je še danes (2020) polna nikoli odkopanih izidov masovno neugodnih rešitev »pritožb in predlogov« v totalnem udaru hudo prizadetih Slovencev.

  3. Članek je zelo zmeden, potem pa le pogledam kdo je avtor.
    Samo še Domen Mezeg piše še bolj zmedeno ali kar bizarno.
    Dokler ne bomo vedeli kaj sploh početi z neodvisno Slovenijo, je vseeno sploh govoriti o Stanovniku, če ne že o komerkoli.

    • Ko toliko nakladate o zmedenosti avtorja, se ne bi nekoliko ozrli vase? Se vam ne zdi, da ne vemo kaj početi z neodvisno Slovenijo tudi zaradi Stanovnika in podobnih?

  4. Stanovnik spada v skupino nekdaj dozdevno vernih katoličanov, na katere Slovenci nikakor ne moremo biti ponosni. Teh jih motilo, da je partija že med vojno v revolucionarni vnemi pobijala nedolžne ljudi in nadvse skrbno so, skrivali in še neskesano skrivajo tudi partijski povojni holokavst, največjo morijo slovenskega naroda v zgodovini – vse do današnjih dni! Mafijska zarota molka je v deželici pod Alpami, kot kaže, celo krepost.

    Je pa znal v samostojni Sloveniji grmeti iz Dražgoš. Naj mu Stvarnik milostno odpusti velike grehe partijskega manipuliranja z Resnico – laganja, sprenevedanja in zavajanja!

    • Lažnivost vaše molitve “Naj mu Stvarnik milostno odpusti velike grehe partijskega manipuliranja z Resnico – laganja, sprenevedanja in zavajanja!” je očitna ljudem in Bogu.

  5. Seveda, saj je bil krščanski socialist, del največje skupine upornikov proti nacistični in fašistični okupaciji domovine.

    • Je bil figo krščanski socialist! Mislim, da Albert Svetina piše v svoji knjigi, kako je bil presenečen, ko je med vojno spoznal, da je Stanovnik partijec. Prav zato, ker je do tedaj mislil, da je krščanski socialist.
      Res pa je, da so bili krščanski socialisti glavni organizatorji in udeleženci odpora, za razliko od partijske kamarile, ki se je posvetila primarnemu cilju – revoluciji. Po pričevanjih mnogih, tudi partizanov, so med vojno mnoge partizane – krščanske socialiste “pospravili”, da jih ti ne bi ovirali.
      Na žalost ne pomnim, kje je zapisan ta detajl, moram obnoviti “katalog”…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite