Pred dnevi sem se dobil s svojimi političnimi soborci in somišljeniki. Znova smo z nekoliko večje distance premlevali rezultat volitev, ki je v naše članstvo vnesel nemir, razočaranje pa tudi nejevero. Čaka nas veliko dela, a gremo z optimizmom naprej. Dobili smo zaušnico, ki je nismo pričakovali, toda zmeraj se bolečina v prihodnosti obrne v nekaj pozitivnega.
Levi so bili do vlade kritični, še preden je začela delati, a objektivno gledano, smo imeli srečo …
Mogoče je demokratična stran podcenjevala celoten aparat nevladnih organizacij. Neprimeren tvit, izjave določenih ministrov, pa je šlo vse v zrak. Medijsko so bili tako glasni, močni, ko so sistematično rezali vlado na koščke. Vsakdanje grožnje z smrtjo, performansi s krvjo članov vlade niso pustile ravnodušnih in so se, treba je priznati, kdaj odzvali neprimerno. Vendar so NVO-ji z vsako neprimerno izjavo dobili moč. Moč za paraliziranje naroda, ustvarjanje psihoze, ki je na ljudeh pustilo določeno jezo, ta pa je bila s pridom izkoriščena.
Spomnimo: vlada se niti sestavila še ni, ko so že delali velik cirkus, ker naj bi se sestavila drugačna vlada. Izvajal se je tudi hud pritisk na takratno SMC in še marsikaj. Sporov in nasprotovanja je bilo preveč, ni se jih dalo krotiti.
Ko danes z varne perspektive gledam nazaj, je bila desnosredinska vlada v kaotičnih razmerah daleč najboljše, kar se nam je lahko zgodilo. Šli smo relativno mirno skozi pandemijo, na mednarodni sceni smo si utrdili položaj ter obrnili krmilo stran od Moskve. Imeli smo znanje in pogum za odgovor na peklenski val, ki se je bližal (in opozarjal): za t. i. ukrajinsko krizo. Cinizem vsega pa je, da se danes ljudje pritožujejo nad turističnimi boni, ki jim jih v dveh letih ni uspelo porabiti. Da je bil ravno zaradi bonov rešen turizem pred propadom, ne, tega pa nihče javno ne pove … Ne, bolje je iskati slabe stvari, da se lahko prevali krivda na vlado, rekoč, da so to bombončki, skratka nikoli ni nič prav. Drži pa, da bi morale biti napake ministrov sankcionirane, ne da so iskali način, kako obdržati položaj.
Desna vlada je pod močnejšim pritiskom javnosti kot leva, NVO pa so dobili velikansko moč
Če se ozremo vase in iskreno razmislimo o svojih dejanjih, sem trdno prepričan, da bi dobili volitve, če ne bi bilo stalnega konflikta vlade z RTV, STA, NVO-ji, skratka z vsakim, ki je imel pet minut časa, da je nasprotoval, žalil vlado in tudi blatil njeno delo.
Desnosredinske vlade so pod trikrat večjim pritiskom javnosti, kot si ga leva sploh lahko zamisli in privošči. Prej zbežijo in vržejo puško v koruzo. Vsakršna napaka vlade je bila prikazana kot afera. Atmosfera, ki se je ustvarila, je v Sloveniji pripeljala do tega, da smo v času pandemije dobili ogromno pedagogov, zdravnikov in ne vem kakšnih strokovnjakov še za vse.
Na dopustu v Avstriji, kjer so bili ukrepi taki kot pri nas, številni Slovenci niso imeli težav z nošenjem mask niti s preverjanjem covidnega potrdila za obisk gostilne. Vedeli so, kaj sledi, če se ukrepov ne držijo. A isti Slovenec je samo prišel čez mejo in že bentil nad ukrepi vlade itd.
Prejšnja vlada ni delala v rokavicah z javnostjo. Povedali so naravnost, kar pri Slovencih ni naletelo na topel sprejem. Posledica takšne komunikacije je bila, da so NVO-ji dobili nesluteno moč, kar se je pokazalo o zakonu o vodah, ki je bil medijsko prenapihnjen. V ustavi imamo vse zapisano v zvezi z vodo, pa še je bilo mogoče dobršen del javnosti prepričat, da nam bo voda odvzeta. Vse dobro, kar je bilo narejeno, se je pozabilo ali pa omenilo v enem stavku. Tako je bilo, sedaj pa se znova začenja bitka.
Mediji po svoje poročajo o notranji politiki in jo komentirajo, pod nebo so spustili tudi Roberta Goloba
Ne morem mimo zame najbolj žgoče teme v Sloveniji, to so naši mediji. Z zasebnimi tv-postajami se ne mislim ukvarjati, tam sta znani tako lastniška struktura kot orientiranost. Imajo pa neverjeten vpliv na javnost in ustvarjanje javnega mnenja. Razumem. Največji problem pri nas je RTV Slovenija. Še kako dobro razumem poslanstvo RTV. Vendar pa bi bilo treba izvzeti informativni program, ki je v večini posvečen notranji politiki. Vsakič se jim utrga, ko nastopi desnosredinska vlada. Vsakič. Paranoja na vsakem koraku.
Oddaja Tarča je postala negledljiva, saj sloni na stalnem prekinjanju zgolj desnih politikov. Četudi z besedami ne obsodijo, pa s tonom in gestikulacijo nakažejo, kam pes taco moli. Toninovo čakanje več kot 35 minut na besedo pove vse o namenu in načinu vodenja oddaje. Določeni voditelji niti ne skrivajo antipatije do desnega pola. Mnenjskim voditeljem polagajo odgovore v usta ter s tem jezijo desni pol volilnega telesa …
Dočakali smo še en nov obraz, ki pa ni nov. Robert Golob je zmagal, za kar mu čestitam, toda bi se to res zgodilo, če mediji iz njega ne bi ustvarili žrtve, ker mu vlada ni podaljšala mandata na GEN-I? Ja, ni bil odstavljen, le podaljšali mu niso mandata, do tega pa vlada ima pravico, kajne … Je bila to strateška napaka prejšnje vlade? Tako čez palec – ja, a ozadja ne poznamo.
Prav bi bilo, da bi novinarji na RTVS pogledali vase in se zamislili nad tem, da jih je »jebeno več«
Potem pa voditelj oddaje Studio City na tribuni reče, da se je treba prešteti, iti od uredništva do uredništva in se bo videlo, da jih je »jebeno več«. Kaže, da se je vsem snelo. Kot tudi ni bilo prav, da kakšen programski svetnik razlaga interne pogovore na drugi tribuni. Zakaj ta aktivizem znotraj RTV ni bil glasen, ko je RTV vodil Janez Kocjančič? Leva opcija! Zakaj ta aktivizem znotraj RTV ni bil glasen ob levo usmerjenem programskem svetu? Zakaj je molčal, ko se je na programskem svetu leta 2016, če se ne motim, prvič grozilo s smrtjo janšizmu? Zakaj na splošno se ne naredi samorefleksija dela novinarjev znotraj RTV? Če ni mogoče prenašati niti poslovilne tekme kapetana košarkarske reprezentance Gorana Dragiča, potem je res nekaj narobe z RTV.
In sedaj protestirajo pred hišo, stavkajo? Stavkajo za kaj? Ne podpiram stavke niti je ne bi plačal. Res je treba govoriti o vsem, a naj bo uravnoteženo.
Na RTVS je treba optimizirati stroške in narediti informativni program objektiven in gledljiv
Za dvomilijonski narod je številka 2200 zaposlenih na nacionalki absolutno prevelika. Si kot plačnik prisilnega davka ne zaslužim, da mi osrednje politične novice povedo mirno, brez gestikulacij, predvsem pa brez cinizma? Se kot plačnik storitev ne smem oglasiti in reči: Dovolj vas imam? Se RTV res noče ali ne želi vprašati, zakaj 30 odstotkov ljudi noče plačevati takega programa. RTV trdi, da krčenje programa pomeni slabšo programsko shemo. Raje naj ugotovi, da je treba – kot v vsakem podjetju – stroške optimizirati.
Tako težko vsak mesec plačam ta prisiljeni davek. Plačam ga, ker še zmeraj upam, da bom kljub kritiki, ki jo izrekam, deležen razumevanja, kaj si kot gledalec želim. Plačujem ga, ker vem, da je RTV mnogo več kot informativni program, a ta je najmočnejši. Biti bi moral zares nevtralen, da gledalec ne dobi občutka, kako je kdo usmerjen.
Če je informativni program nacionalke res tako kakovosten in gledljiv, naj gre v boj z drugimi tv-postajami, pa se bo hitro pokazalo, kolikšna je pripadnost in ljubezen teh, ki z njimi vštric štrajkajo. Če je teh res dovolj, se ne bojim, da bi politični del informativnega program preživel. Nisem si mislil, da bo postavitev novega programskega sveta z novim vodstvom sprožila tako burne reakcije. Nisem pa niti pričakoval reakcije, ko zdajšnja vlada poskuša brutalno zasesti RTV pod pretvezo, da vladajo vojne razmere. Vem, da ta brutalnost v Sloveniji ne bo sankcionirana, zato upam, da bo evropsko sodišče naredilo svoje.
Politiki in novinarji naj poskrbijo, da bomo dobro živeli in si pripovedovali pozitivne zgodbe
Med novinarji, ki protestirajo proti vladi, zdaj, ko se obetajo korenite spremembe v vodstvu RTVS, vlada tišina, protestov ni, kar me upravičeno jezi. Malodane zahtevam, da mi omogočite, da sploh ne bi plačeval tega prispevka. In ko se tako preštevajo, me skrbi za novinarske kolege, ki jim ni mar politična opcija, temveč zgolj poslanstvo, ki pa je težko.
In ko se vrnem na prijeten večer z prijatelji in somišljeniki, visi med nami vprašanje, zakaj se sploh gremo politiko. Zakaj, če pa nas lahko zlizanost vseh klik v Sloveniji odreže, pa naj smo še tako s srcem pri stvari.
Mogoče sem naiven, ker tako zelo verjamem v dobro ljudi. Ne gledam toliko, kakšna je nazorska in politična opredeljenost. Razlike med nami se da premostiti samo z zaupanjem in zgledom. Naj politiki poskrbijo, da bo vsem bolje, novinarska srenja pa, da bo posredovala čim več pozitivnih zgodb in čim manj zbadanja.
