Po letu dni “obstreljevanja”

5
Foto: STA

Blokovski način razmišljanja postavlja hkrati vprašanje, katera od trenutnih strank leve opozicije si sploh lahko privošči sodelovanje z vladno koalicijo in zlasti s SDS, ne da bi ogrozila lasten obstoj. Vzpostavitev takšnega sodelovanja pa je nujna, če naj kot skupnost vsaj malo bolj “velikonočno” zadihamo.

Čeprav je pojem “mir” z veliko nočjo povezan nekoliko manj kot z božičem in čeprav lahko obhajanje Kristusove zmage nad smrtjo (in zlom) vzbuja bolj bojevite asociacije, ta ista zmaga vseeno navdihuje tudi predstavo o sožitju in slogi v svetu, kjer ni več razprtij. Zato bom ob tokratnem velikonočnem ponedeljku ponovil nekatere misli, o katerih sem v zadnjem času lajnal tolikokrat, da boste ob njih neizbežno zehali.

Leto obstreljevanja

Pa vendar. Ta mesec bo minilo leto dni, odkar je nekdanji premier Marjan Šarec prvič izrekel besedno zvezo “konstruktivna nezaupnica”. Ne spomnim se več natančno, ali je tedaj že minilo mesec dni od nastopa Janševega kabineta. Vsekakor ni moglo biti govora o kakšnih stotih dneh miru, ki so v demokratičnih okoljih nekakšen standard. Od takrat naprej se kar naprej vrstijo poskusi, kako bi v opoziciji spremenili zase nenaravno stanje, da niso neposredno pri koritu, pri katerem so bili tri četrtine časa po demokratizaciji in več kot 90 odstotkov časa po letu 1945.

Ne moremo reči, da je takšen tempo stalnega spodkopavanja pri vladni strani ni pustil posledic. Sicer je sorazmerno uspešno odbila “obstreljevanje”. Zlasti pa se je sfižila načrtovana repriza jeseni in zime 2012, tudi zaradi tega, ker so se protesti začeli tako rekoč takoj po nastopu nove vlade. In je bilo v pogojih najhujšega divjanja pandemije povprečnemu Slovencu jasno, da ni cilj nič drugega kot zamenjava “nepravih” na oblasti s “pravimi” in “aboniranimi”.

Toda nervoza, ki jo je vlečenje nekoč uspešnih prijemov iz predala povzročila, je bila dovolj, da je prišlo do odzivov, ki so se dobro vključili v začarani krog medsebojnega obmetavanja. To je zadostovalo za vzpostavitev (po mojem mnenju) napačnega občutka pri večini, da gre za poravnavanje svežih zamer in ne za globljo težavo globokega nesorazmerja v družbi, ki se je vzpostavilo zaradi dolgoletne prevlade zgolj ene politične opcije.

Nujno je sodelovanje

Po mojem mnenju je intenzivnost nesprijaznjenosti trenutne opozicije z opozicijsko vlogo pokazala predvsem eno (in tu se bom ponovil). Da lahko običajno na guljenje opozicijskih klopi obsojen del slovenskega političnega prostora sorazmerno mirno deleži pri oblasti le, če doseže o tem dogovor z reprezentativnim delom na oblast običajno aboniranega bloka, ki mu po izročilu pravimo levica.

Tukaj se seveda soočimo s težavo. Tisto, kar v Sloveniji imenujemo levica, namreč deluje kot brezoblični blok. Omenjeno smo v zadnjih mesecih (spet) doživeli vsaj dvakrat. Vse njegove stranke, vključno s socialnimi demokrati z močno tradicijo, so namreč v en glas podprli kandidaturo Karla Erjavca za mandatarja. Njihova izbira bi si zaslužila mesto v antologiji političnih neumnosti celo v svetovnem merilu. Brez javnega glasu ugovora so stranke prikimale najslabši in najmanj logični možnosti. Ki je, kot se je pozneje izkazalo, temeljila celo na zgrešeni izhodiščni kalkulaciji, saj kandidat niti “svojih” glasov ni prinesel.

S podporo ustavni obtožbi je na moč podobno. Kljub kakšnemu začetnemu pomisleku je nazadnje v celoti zmagala blokovska disciplina. Dobro, če se račun po kakšnem naključju izide, bodo lahko rekli, da so vsaj za korak bližji vnovični pridobitvi oblasti, za katero navsezadnje gre.

Kdo sploh lahko preživi sodelovanje?

Blokovski način razmišljanja postavlja hkrati vprašanje, katera od trenutnih strank leve opozicije si sploh lahko privošči sodelovanje z vladno koalicijo in zlasti s SDS, ne da bi ogrozila lasten obstoj. Vzpostavitev takšnega sodelovanja pa je nujna, če naj kot skupnost vsaj malo bolj “velikonočno” zadihamo. Seveda bi morali tudi trenutno vladajoči priznati osnovno dejstvo, da se nakopičenega ravnotežja na hitro ne da odpraviti in da je potreben širši dogovor, ki posledično izključuje uresničevanje številnih enostranskih zamisli o družbi, pa naj se zdijo še tako potrebne in upravičene.

Plamen upanja, da bi lahko takšno sodelovanje sprejel in nagradil del volivcev slovenske levice, pomenijo predvsem volilni dosežki predsednika Boruta Pahorja. Ne gre pozabiti, da so leta 2017, ko je bil njegov “sredinski” profil že splošno znan, njegovo zmago v drugem krogu omogočili jedrni volivci socialnih demokratov. Brez njih bi predsednik postal Marjan Šarec.

5 KOMENTARJI

  1. Vzrok neustvarjalnega nesodelovanja političnih strank je, da stranke zasledujejo le svoje ozke egoistične cilje, ki so posledica sla po oblasti, ne zasledujejo pa objektivne temeljne slovenske cilje, ki bi koristili slovenski skupnosti in slovenski državi kot celoti in njenim državljanom.

  2. Seveda, toda enako bi lahko rekli, da brez krščanskih volilcev ne bi bil izvoljen.
    Kar se tiče mnenja nekaterih, “da se nam ne more zgoditi nič boljšega kot levo-sredinska koalicija”, samo olje na ogenj koministične kontinuitete, kar pomeni ohranjanje tranzicije in dosedanjo prevlado vladajočih iz upora proti Bogu! Koga je ŽT mislil, da bi uvrstil v tako koalicijo rešitve? NSI z 10% (mogoče še združeni glasovi vseh ostalih novih in starih krščanskih strančic?)poslancev in levičarjev, ki lažno trdijo, da so sredinci, liberalci?! Ne sanjati.
    Komunizem in določeni liberalizem, določeno levičarstvo, je samozadostno in UPOR PROTI BOGI! Vsak upor proti Bogu s je končal krvavo, uničevalno, propad njih del.
    Lahko rečemo, da bi bila taka koalicija, brez SDS huda NAPAKA, posmeh kristjanom v manjšini, ki bi lahko le čivkali, glasovali pa za levičarske uničevalne korake. Zasuk v demokratizacijo bi zastal in razočaranje, mrtvilo med volilci bi se povečalo do onemoglosti. Zato, menjski vodotelji, bodite pozorni, kaj sporočate javnosti in volilcem.
    Sem za NSI z 40% glasov, toda z napovedjo o levosredinski koaliciji in udrihanju LN po “desnici”, ne bo prišla nikamor. Tej odsluženi političarki je treba pokazati penzijo! in kdor se ji pridružuje, prav tako sodi tja ali v levico.

  3. Škoda je, da tiste stranke, ki jim uspe zasledovati uresničevanje objektivnih slovenskih razvojnih ciljev, tako na kulturnem, gospodarskem in negospodarskem področju, tega ne znajo dovolj prepričevalno – argumentirano in psihološko učinkovito prikazati in zainteresirati druge politične stranke.

    Vsekakor se to ne da, brez razvojnih kompromisov. Boljše z manjšimi razvojno zanesljivimi koraki kot pa z velikim korakom, potem pa razvojna stagnacija.

    Takšen pristop daje prednost ustvarjalnemu tekmovanju in sodelovanju, ne pa kritizerskemu medsebojnemu obtoževanju.

  4. Zanimivo, da je SAZU uspel z medvojno in povojno spravo.

    Nikomur pa še ni uspelo z današnjo spravo, ki pa je bistvena in odločilna.

    To je s spravo, kako ustvarjalno sodelovati pri uresničevanju objektivno razvojnih ciljev slovenske skupnosti in slovenske države.

    Predsednik države se trudi, vendar zaenkrat še ni pravega uspeha.