Po budalizaciji še islamizacija?

new ageNa okrogli mizi o islamizacije Evrope so bili podani trdni argumenti, da gre za resno grožnjo. Sam sem se brez težav strinjal z govorci, kako je islam izrazito proti-demokratičen, proti-zahoden in proti-humanističen, a sem hkrati, ko sem dobil besedo, pokazal, da ima islam še drug, nasproten obraz. Na pogled shizofreno stališče, vendar ima podlago v dejstvih.

Strah pred islamizacijo je upravičen, ko imamo pred očmi tiste skupine islama, ki so nastale iz njegove reformacije v zadnjih treh stoletjih. V soočanju z zahodno modernostjo in racionalnostjo so nekateri muslimani svojo religijo reformirali tako, da so se »vrnili« k njenim začetkom in Mohamedovim pobožnim tovarišem, salafom, – od tod naziv salafisti – in jo radikalno očistili »človeških« primesi. Prvi tak reformator je bil Arabec Mohamed Ibn Abd al-Vahab (u. 1792) in njegov islam, vahabizem, uči, da se mora človek povsem podrediti Alahovi zakonodaji, šeriatu, in biti popolnoma vdan v usodo, ki jo je določil Alah. Vse drugo je malikovanje in novotarija, odpad od islama, ki se kaznuje s smrtjo. »Izvornemu« islamu se je vrnil tudi indijski musliman Mavdudi (1903-1979), oče političnega islama. Alah je edini suveren, zato lahko samo šeriat zagotavlja vesoljno pravičnost. Ker so človeški zakoni krivični, se morajo muslimani osvoboditi zahodne kulturne nadvlade, ki poveličuje človeka, in po vsem svetu uveljaviti superiornost islama. Tudi za gibanje Muslimanskih bratov, ki ga je v Egiptu ustanovil Hasan al-Bana (1906-1949), je »izvorni islam rešitev za svet«. Slogan teh bratov se glasi: »Alah je naš cilj, Prerok je naš poglavar, Koran je naša ustava«; njihov islam je hkrati »vera in obredje, domovina in državljanstvo, religija in država, duhovnost in akcija, Knjiga in meč«. Vse to je sistematiziral Sajid Kutb (1906-1966), za katerega je islam sistem in akcijski program. Zato je pravo čaščenje Alaha le v podreditvi temu sistemu, ki temelji na šeriatu.

Dejstvo je, da se prav te tri oblike salafizma izjemno močno širijo tako med muslimani kot med drugimi. Pri tem sledijo »pobožnim prednikom«, ki so islam podjarmljenim ljudstvom dali na izbiro, bodisi da sprejmejo islam, bodisi da ohranijo svojo vero, a zato plačujejo poseben davek (džizija). Kolikor bi to dvoje zavrnili, je moške doletela smrt, ženske in otroci pa so bili prodani kot sužnji. Tako ravna danes Islamska država, zato je razumljivo, da muslimani, ki njenega islama ne sprejemajo, pred njo bežijo, prav tako pa tudi kristjani, jazidi in drugi. Povsem razumljivo je, da se ljudje takšne reprize »izvornega« islama bojijo, in to toliko bolj, ker njegovi zločini kar kipi iz medijev. Ne nazadnje, salafiti so navzoči tudi pri nas, in čeprav zatrjujejo, da so miroljubni, imajo telesne kazni za sprejemljive, kot je bilo mogoče brati v intervjujih z njimi. (Glej npr. pogovor z islamskim pridigarjem Alimom Hasanagićem, v: NeDelo, 05.10.14). Sicer bolj kakor takšne javne izpovedi verovanj, ki jim je treba priznati in pogum in iskrenost, je zaskrbljujoče dejstvo, da takšnih stališč niso problematizirali ne dominantni mediji ne »levi« politiki.

Toda kakor ti reformatorji trdijo, da so edini pravi muslimani, so zase prepričani njihovi islamski kritiki. Ti so sicer v ogromni večini, a ker živijo svoj islam mirno, niso deležni medijske pozornosti, poleg tega pa ne uživajo simpatij skrajne levice, ker v njih ne vidi zaveznikov proti demokraciji in kapitalizmu tako kot v reformirancih. Véliki muslimanski mislec Mohamed Arkoun (u. 2010) je v analizi reformiranega islama Človeška gradnja islama pokazal, da so reformatorji »varuhu verovanj«, ne pa vere. »Islamisti so najprej politični aktivisti, ki se hranijo z ideologijo in se oklepajo zamrznjenega doktrinalnega okostja. Priporočajo nasilje in njihov dogmatizem se ne ustavi pred pobijanjem, če ga ljudje ne sprejmejo.« Ločnica med tema izključujočima se vrstama islama, pravi Arkoun, je v tem, da prvi goji verovanja, ki prej ali slej okostenijo, drugi pa vero, ki »nasprotno zadeva človekovo notranjost in svobodo, njegovo oblikovanje v globini«. Prej omenjeni Hasanagić dobro ponazori to razliko, ko Islamski skupnosti v RS (ISS) očita, da se ne drži običajev: »Težave imamo tudi s prehrano. Konkretno, moja hčerka jé samo halal hrano in zato mesa v vrtcu ne jé. Včasih so dobili zamenjavo, zdaj pa ne dobi nič. Kako naj se počutim, če moj otrok samo enkrat na teden v vrtcu je normalen obrok? Če je na jedilniku »makaronflajš«, jé moja hčerka samo juho. ISS tega ne rešuje, poleg tega zavestno delajo tako, da ženske ne bi nosile rute in moški ne brade. Mufti Grabus menda nima brade zaradi stikov z javnostjo. Zakaj bi jaz zaradi drugače verujočih in drugače mislečih prilagajal svojo vero? To je hinavščina!« Če strnem, Hasanagić očita drugim muslimanom, da se ne držijo običajev ali črke, ne vidi pa, da sledijo duhu islama, ki je za razliko od običajev in posnemanja »pobožnih prednikov« ustvarjalen, odprt in toleranten.

Ker gre v bistvu za dve vrsti islama in s tem za dve vrsti islamizacije, se prve, ki se izvaja s silo, ljudje upravičeno bojijo, druga, kolikor nagovarja razum in svobodo, pa je v demokratični družbi sprejemljiva. Ali bo prišlo do prve vrste islamizacije, je med drugim odvisno tudi od tega, na katero stran se bo nagnila socialistična in revolucionarna levica. Ali bo trojanski konj proti-zahodnega reformiranega islama, ali pa se bo vrnila zahodnemu humanizmu in mu stopila v bran.

Toda islamizacija te ali one vrste, kolikor poteka, poteka pred našimi očmi, čisto pa smo prezrli tiho duhovno in vrednostno revolucijo, ki je pošteno spodnesla zahodni humanizem in na njegovo mesto postavila holizem. V mislih ima budalizacijo, tj. recikliranje poganskih in holističnih azijskih verovanj v nove zvarke, ki jih Zahodnjaki uživajo kot čarobne napitke za harmonijo in zlitje s kozmosom, za izpraznitev in reinkarnacijo, za pozitivno karmo in razsvetljenje … Seveda bo bralec v tem prepoznal novodobske doktrine (new age), v katerih ima budizem vodilno vlogo, zato tudi govorim o budalizaciji Zahoda. Budizem se prikazuje in je razumljen kot nasprotje islama in sploh monoteizmov, ker naj bi bil miroljuben, duhoven in brez dogem. Kako kratek spomin! Kamikaze je še kako navdihoval zen, prepričanje, da se bodo reinkarnirali in poleteli za več stopenj više, kakor so leteli v svojih letalih-bombah. Znameniti zen učitelj Jasutani je kamikaze (= duhovni veter) spodbujal, naj se zlijejo s praznino, da bodo rešili véliko Japonsko. Bolj daleč v zgodovini so samuraji, tibetanska teokracija že manj, bombaški napadi obritih in v oranžno oblečenih boncev na Šrilanki pa so današnja mora hindujcev, muslimanov in kristjanov.

Po budalističnih dogmah je vse, kar obstaja, privid, ali pa tudi ne, vsekakor pa zares obstaja le nekakšna animirana organska celota, z vse prežemajočo vesoljno Dušo. V tej celoti delujejo osebne in neosebne sile, ki človeku pomagajo, da se dvigne v višje sfere in pripravlja svojo naslednjo reinkarnacijo. Takšno »večno vednost« posredujejo »duhovni« učitelji, guriji, rinpočeji, šamani ipd. Vseh teh presežnih stanj, za katerimi stremi vse več Zahodnjakov, ni mogoče doseči ne z boljšimi medosebnimi in družbenimi odnosi ne z zahodno znanostjo, marveč s tehnikami meditacije in joge, zena in širjenja zavesti … Zahodno kulturo in vrednote grško-rimskega in judovsko-krščanskega izvora, na katerih sloni, tako vse bolj zamenjujejo azijske. Holistični pristopi veljajo za večvredne od znanosti in medicine, na katere se ljudje spomnijo takrat, ko odpovedo vsi budalistični guruji in njihove tehnike od kristalov do astralnih energij. Seveda se zastavlja vprašanje ali je ta novodobska budalistična kultura vsaj enakovredna alternativa zahodni, ali pa gre za regresijo, v kakršno morda ne vodi niti salafitski islam!?

Novodobski budalizem ogroža tri bistvene oblike družbene vezi in sožitja: razum, družino in družbo. Glede razuma pravi sociolog Anthony Giddens v delu Ubežni svet: »Naša doba bo neogibno sprožila religijsko obnovo in različne novodobske filozofije, ki se postavljajo proti znanstvenemu pogledu. Nekateri ekološki misleci so postali sovražni do znanosti in celo do racionalnega mišljenja na splošno zaradi ekološke ogroženosti. Toda to stališče ni kaj prida smiselno, kajti brez znanstvenih raziskav sploh ne bi vedeli za te grožnje.« Bodisi starševska združenja proti »sektam«, ki poskušajo iz njih rešiti svoje otroke, bodisi liste »nevarnih sekt«, ki jih imajo nekatere države (npr. Francija, Belgija), zgovorno pričajo o njihovem razdiralnem odnosu do družine. V zvezi s širšo družbo, pa se zastavlja vprašanje, kaj budalistična gibanja prispevajo k bolj svobodni, enakopravni, solidarni družbi?

Spomnimo se budistične sekte Aum Šinrikijo (Najvišja Resnica) Šoka Asahara, ki je pripadnikom ukazal, naj spustijo v tokijski podzemni železnici strupeni plin. To kaže, da v novodobskem budalizmu ni morale, kajti vse urejajo in določajo kozmične sile. Človek, ki se z njimi uskladi je »dober«, in, ko bodo »dobri« vsi, bo »dobra« tudi družba. Dolžnost posameznika ni prizadevanje za spremembo struktur, ki porajajo zlo, marveč le to, da zavibrira na istih valovnih dolžinah kot vesolje, se prestavi v »Višjo zavest«, »Razsvetljenje« in se nazadnje ima za »boga«. Ali kot pravi Mitchel Pacwa: »Za novo dobo je tipična Ramthajeva doktrina: ‘Ne obstaja ne prav ne narobe, preprosto je, kar je, zato ni treba sprejeti resnice od nikogar. Sam lahko ustvariš, kar je zate sprejemljivo in resnično.’«

Toda nosilec takšne širokopoteznosti, neodgovornosti in nedogmatičnosti je vedno ozkosrčna hierarhična in dogmatična sekta po vzoru sekte aum, opozarja filozof Michel Lacroix v delu Novodobnost. Duhovnost in sekte: »Glavne ideje novodobnosti (mesijansko pričakovanje, komuniciranje z nadnaravnimi silami, razvijanje človeškega potenciala, spreminjanje osebnosti, razširjanje zavesti, zahteva po celovitosti, občutek zlitosti) so plodna tla, iz katerih večina sekt srka svoje bistvo. Ni dvoma, da se lahko razpršena novodobnost vsak trenutek zgosti v trdne dogme. Novodobnost je kot nedoločeno, tekoče, brezoblično ideološko okolje, kjer se lahko nenadoma oblikujejo in strukturirajo trda in sektaška gibanja.« Zato poziva k obrambi zahodne civilizacije. »Prejeli smo v dediščino čudovito civilizacijo. (…) Še zlasti moramo ohraniti ideal svobodnega in racionalnega človeka in model bratstva, ki spoštuje posameznika, kajti to dvoje je ustvarilo veličino Zahoda. Pomembno je obvarovati to dediščino pred zastrupitvijo s planetarno ideologijo, ki je vedno bolj vsiljiva in od katere je novodobnost verjetno le prva manifestacija.«

Ko pomislimo, kaj se je zgodilo v prejšnjem stoletju, ko so iz evropskega kulturnega humusa zrasli trije totalitarizmi – eden je poveličeval eno ljudstvo, drugi eno raso, tretji en razred – ni odveč previdnost pred še enim avtohtonim totalitarizmom: novodobskim budalizmom, ki ukinja družbo in posameznika utaplja v kozmični enosti. In spet, ko človek gleda, kako lahko neopazno vznikne avtohtoni totalitarizem in potegne za seboj milijonske množice, si lahko zastavi vprašanje: Ali prihaja nevarnost za (zahodni) humanizem od znotraj ali do zunaj? In če je odgovor, da z obeh koncev, je treba na podlagi zgodovinske izkušnje še odgovoriti, kdo te bolj ogroža: ali sam sebe ali pa te tujec. Sam se nagibam k prvemu odgovoru, zato sem na okrogli mizi poskušal nekoliko zmanjšati strah pred islamizacijo, da nas ne bi zaslepil pred lastno amorfno budalizacijo.