Po 45-letni diktaturi, odlomek iz knjige Antona Tomažiča “V objemu slovenske pomladi”

0
597
Pred vojaškim sodiščem v Ljubljani leta 1988 / Arhiv: A. Tomažič
Pred vojaškim sodiščem v Ljubljani leta 1988 / Arhiv: A. Tomažič

Po 45-letni diktaturi je v Sloveniji obstajala le ena – levičarska “elita”. Redki desno usmerjeni intelektualci s(m)o bili popolnoma zdesetkani in praktično brez možnosti javnega nastopanja. Normalno se je slovenska desnica lahko razvijala le v (omejenih pogojih) v tujini, pri zamejcih in v diaspori. Kdor se je s prepovedanimi idejami izpostavljal v domovini, je pristal v zaporu, ali pa je vsaj imel velike probleme na delovnem mestu in v družbenem okolju enoumja. Tako se seveda tudi niso mogli razviti mnenjski voditelji (desnice) in tako s(m)o posamični razumniki bili pretežno v anonimnosti. Mislim, da je bil eden takšnih tudi Lojze Peterle. Verjamem, da je kaj objavljal, vendar zanj nisem mogel zvedeti …

Za mladega človeka s solidnimi talenti in voljo do dela in življenja je bilo v takšni družbi zelo težko živeti, če se ni uklonil in pridružil levičarski eliti. Praktično so imeli določene limite, do kod lahko sega njihova kariera, Zato ne moremo (in ne smemo) obsojati nikogar, ki se je nekoliko uklonil (beri: vstopil v ZK), da bi sploh lahko uresničil svoje življenjske potenciale. Nekateri so sprejeli partijsko knjižico že samo zato, da bi lahko svoj odpor sploh izrazili, znotraj partije, saj drugje za relevantno dejavnost sploh ni bilo prostora. Verjamem, da je bil eden takšnih tudi Janez Janša, saj je  takoj začel »rovariti« in javno delovati v ZSMS, pisati v Mladino (ki je bila tedaj za 180 stopinj drugačna, kot je danes) in je v končni fazi tudi fermentiral slovensko pomlad.

Knjiga bo izšla konec meseca maja 2018 pri Celovški Mohorjevi založbi
Knjiga bo izšla konec meseca maja 2018 pri Celovški Mohorjevi založbi

Tudi sam sem v 80. letih začutil, da je čas pasivnosti mimo, da moramo začeti delovati, vsak v svojem okolju in po svojih močeh. Začel sem pisati časopisne članke, vedno bolj na meji uveljavljene avtocenzure. Motila me je predvsem centralistična težnja Beograda, da si še bolj podredi in po srbskem okusu obdela druge republike (spremembe ustave, skupna jedra). V trdnjavi delavstva, 3.500 članski tovarni turbin, »Titovi zavodi Litostroj«, sem se uveljavil kot kulturni animator, izdajal poseben bilten in propagiral obiske raznih disidentskih gledaliških predstav, sumljivih filmov, branje svobodnjaške literature itd. Ko sem leta 1985 organiziral predavanje disidentskega profesorja Franceta Bučarja na (prepovedano) temo »sprave«, mi politična nomenklatura Litostroja tega dogodka ni mogla preprečiti na drugačen način, kot da so si izmislili vajo civilne zaščite in nam fizično preprečili vstop v tovarno. V pravniškem društvu sem bil del notranje opozicije, ki je vodstvu parala živce s preveč demokratičnimi stališči in doslednim zavzemanjem za enakopravnost jezikov. Moj nastop, ko sem pri vsejugoslovanskem srečanju pravnikov v Opatiji vztrajal s podajanjem v slovenskem jeziku (in so prvič morali uporabiti simultano prevajanje), je bil kot senzacija zabeležen na prvih straneh časopisov.

Kako lepo je danes slišati naše poslance, ki v Evropskem parlamentu govorijo lepo po slovensko in je vse sproti prevajano.

Kdor pozna razmere v nekdanji Jugoslaviji namreč ve, da je teoretična možnost prevajanja (v vse »enakopravne bratske jezike«) tudi takrat obstajala; in so bili včasih pripravljeni tudi prevajalci, vendar pa so naši politiki praviloma (hlapčevsko) mlatili svojo »slo-srbo-hrvaščino«. Tudi če je bil sestanek v Sloveniji, so takoj »prešaltali« na »drugove i drugarice«, če je bil prisoten le kak neslovensko govoreč udeleženec.

Naj za ilustracijo, kako ukoreninjen je bil takšen poniževalni odnos do lastnega jezika, navedem »afero« iz leta 1985:

Kot se bodo spomnili starejši kolegi, je bilo vsako leto Jugoslovansko posvetovanje pravnikov v gospodarstvu – v Opatiji. Mene so zaprosili, da naj bi predaval o uporabi računalnikov v pravu. Napisal sem referat ter ga pravočasno poslal, tudi prevedenega (v srbohrvaščino), tako da so ga lahko udeleženci prejeli v obliki pisnega gradiva. Ker sem vedel, da so do takrat vsi (številni) slovenski predavatelji »iznašali« svoje prispevke v slo-srbo-hrvaščini, sem bil v dilemi, ali naj svojo namero, da bom pa jaz govoril kar v slovenščini, pred tem izrecno napovem (in tvegam, da me bodo zelo intenzivno prijateljsko prepričevali, da to pač ni praktično, da me ne bo nihče nič razumel itd.) Ali pač izkoristim svojo ustavno pravico kar neposredno pred skoraj 1.000 glavo množico, zbrano v veliki kristalni palači. Odločil sem se za slednje, čeprav sem kar malo slutil, da ne bo šlo vse gladko. Mladim bralcem naj pojasnim, da je bila načelna raba (vsaj) vseh (treh) jezikov v Jugoslaviji povsod zapisana (v ustavi, zakonih in tudi v statutu Zveze društev pravnikov Jugoslavije …), vendar se je nekako kar predvidevalo, da npr. Slovenci razumejo Srbe, slednji pa njih ne, in da je zato logično, da se na vseh skupnih sestankih govori srbsko (hrvaško). Meni pa se je zdelo neumno, da Slovenci ne izkoriščamo niti tistega, do česar imamo vso pravico …

Ko sem stopil za govornico, sem takoj povedal, da imajo vsi udeleženci prevod mojega referata pred seboj na mizi in da mi bodo potem lahko sledili. Ampak, jaz sem to povedal v slovenščini in že to je bilo dovolj … Zašumelo je kot v čebelnjaku … Bil sem pripravljen in sem začel govoriti … Zašumelo je še bolj … Po nekaj stavkih se je začelo žvižganje … Nadaljeval sem … (če se ne bi že prej psihološko pripravil, bi bilo to bolj težko) … Ljudje so začeli vstajati … Nisem se dal … Skušali so me prekiniti s ploskanjem … Malo sem se pošalil: »Hvala, hvala, vidim, da vas to novo področje prav navdušuje.« To jih je še bolj razbesnelo! Čeprav sem se zavedal, da je delovno predsedstvo (po eden iz vsake republike in pokrajine) v veliki zadregi, sem tudi vedel, da poti nazaj ni več. Čeprav sem srbohrvaščino sicer obvladal, pač nisem hotel popustiti …

Zadevo je do neke mere potem rešil slovenski član delovnega predsedstva – prof. Šime Ivanjko, ki se je ponudil, da bo simultano prevajal. S tem sem se seveda strinjal in pristopil je h govornici in sva začela … Potem ko je dobra tretjina udeležencev zapustila dvorano (pa je še vedno bilo prisotnih več kot 500 ljudi), sva lepo nadaljevala, stavek za stavkom, jaz v slovenščini, on v srbohrvaščini … Takih prizorov je bilo dotlej v Jugoslaviji bolj malo … Ampak, bili smo v 80-ih letih in vse to je imelo že globoko ozadje … Velikosrbski načrti za močnejšo centralizacijo države so povzročali nestrpnost z njihove strani, med Slovenci pa je bilo tudi vse več nezadovoljstva in disidentskih akcij, kot je bila tudi moja …

S prof. Ivanjkom se rada spominjava tega prizora in vedno nasmejeva, ko omeniva »miško«. Tega izraza dotlej v zvezi z računalništvom še niso kaj dosti uporabljali in ko sem prvič omenil, da z miško nekaj lahko podčrtamo, si profesor še ni znal predstavljati, kako je to videti, in kako bi besedo »miška« ustrezno pojasnil. Za njegovo vlogo sem mu še vedno globoko hvaležen, tudi zato, ker mi ni »nacionalistične avanture« nikoli očital (kot so to tedaj storili številni drugi slovenski pravniški strokovnjaki).

Prijava

Za komentiranje se prijavite