Plodna in blagodejna dediščina Franca Sekovaniča

0
V Radovljiški župnijski cerkvi so ob 50. obletnici smrti priljubljenega župnika postavili razstavo o njem.

14. julija je minilo 50 let od smrti priljubljenega radovljiškega župnika in znamenitega Slovenca Franca (p. Krizostoma) Sekovaniča. Tega dne je bila njemu v spomin in zahvalo tudi obletna maša v župnijski cerkvi sv. Petra v Radovljici. Mašo je ob somaševanju župnika Andreja Župana, rojaka jezuita, misijonarja p. Janeza Mihelčiča in tajnika Boštjana Prevca daroval nadškof metropolit Stanislav Zore, ki je tudi nagovoril zbrane.

Somaševanje je vodil nadškof Stanislav Zore, na njegovi levi sta radovljiški župnik Andrej Župan in nadškofov tajnik Boštjan Prevc, na desni pa Radovljičan, jezuit p. Janez Mihelčič.

Po maši je bilo v cerkvi odprtje razstave o liku in delu pokojnega župnika. Pripravil jo je Zvonko Papler, postavljena pa je bila v okviru župnije Radovljica in KD Sotočje. Širšo predstavitev znamenitega duhovnika, redovnika, filozofa, pisatelja in pesnika, pisca otroških iger, publicista je podala Alja Štendler, Roman Gašperin je pričeval kot Sekovaničev ministrant, Klemen Bohinc pa je vse povabil na ogled razstave.

Rojen je bil na Bledu, postal je frančiškanski pater

Franc se je rodil 14. novembra 1895 na Bledu trgovcu in gostilničarju Ferdinandu ter Mariji, rojeni Vovk. Osnovno šolo je opravil na Bledu. Leta 1913 je stopil v frančiškanski red in dobil redovno ime Krizostom. Obiskoval je samostansko gimnazijo v Novem mestu in Kamniku. Teologijo je študiral med letoma 1918/22 v Ljubljani in tudi v Antonianumu v Rimu (šest semestrov) po posvečenju v mašnika leta 1921 (v Ljubljani). Služboval je v Novem mestu od leta 1922 do leta 1925, nato je bil v Ljubljani pri Marijinem oznanjenju frančiškanski kaplan in župnik. V letih 1928/29 je predaval filozofijo v frančiškanskem bogoslovju v Ljubljani.

Franc Sekovanič je bil tudi literarni ustvarjalec

Njegovo delo zelo dobro okarakterizirata Oznanila ljubljanskih frančiškanskih župnij Tromostovje, Vič, Šiška in Bežigrad (iz maja 2021) in Slovenski biografski leksikon (France Koblar).

Sekovaničeva pesniška zbirka

Zapisano je, da je najbolj znan kot mladinski pisatelj in pesnik. Urejal je mladinske nabožne liste Lučka z neba, Luč, Lučka. Pod imenom ali psevdonimom p. Krizostom je pisal pesmi, črtice, povesti, igrice, versko-vzgojne članke, jih objavljal v Vigredi, Orliču, Mladosti, v mesečniku Ave Maria, Ognju, Cvetju, Glasniku Srca Jezusovega, Rasti, Družini in drugih. V reviji Ave Maria (1927/28) je objavljal roman Most nad prepadom. Pod naslovom Otroške igrice je v letih 1931–1939 izdal osem knjižic otroških odrskih prizorov s pesmicami, v posebni zbirki pa pesmi Božji smehljaji (Ljubljana, 1943), ki jo je ilustrirala Sonja Vončina.
»Pesmi so po večini vzgojno-poučne in religiozno čustvene; v motiviki se opirajo na praznike cerkvenega leta in cerkveno duhovno življenje, v obliki pa na ljudsko pesem in moderne zglede ter uporabljajo tudi po ekspresionizmu povzeti prosti verz.« (SBL) Več njegovih pesmi še danes radi pojemo pri bogoslužju: Tam stoji pa hlevček, Angelci stopajo, Na kamelah jezdijo, Počivaj, milo Detece, Marija, ti pomagaj nam, Mogočno se dvigni, Pridi, ljubi Jezus, Mati usmiljenja idr.

Kot župnik v Radovljici in dolgo tudi v Lescah je bil odličen katehet, skušal je tudi premoščati povojna nasprotja

Franc Sekovanič in Janez Jalen, duhovnika in literata, sta bila dobra prijatelja. Med drugim sta velikokrat skupaj tarokirala. Jalen je Sekovaniča povabil tudi na zlatomašno slavje. (Vir: zapuščina Janeza Jalna, Rodine)

Leta 1945 je bil imenovan za župnijskega upravitelja v Radovljici. Poleg te je 20 let upravljal še župnijo Lesce.
Tudi sedemindvajsetletno delovanje nadarjenega župnika Sekovaniča v Radovljici je bilo po pričevanju radovljiških faranov izredno plodno in blagodejno. V duhu sv. Frančiška Asiškega je iskal sožitje in skušal premostiti nasprotja, ki jih je med ljudi zasejala druga svetovna vojna.
Leta 1953 se je pridružil škofijskim duhovnikom. Imel je izreden dar za pedagoško in katehetsko delo, ki ga je najprej opravljal v šoli, od leta 1952 pa v cerkvi. Leta 1962 se mu je posrečilo urediti veroučno sobo v župnišču. Z veliko ljubeznijo je skrbel za mladinski pevski zbor, ki ga je ustanovil že 29. oktobra 1945. Obnovil je češčenje svetega Rešnjega telesa in Jezusove predragocene Krvi. Uvodna slovesnost je bila 30. junija 1946.
Z izjemno ljubeznijo je skrbel za češčenje Matere Božje. Od leta 1958 je skorajda vsako leto prirejal duhovne vaje za župnijo, leta 1964 pa tudi misijon, ki so ga od 6. do 13. decembra vodili frančiškani. Leta 1968 je ustanovil župnijski pastoralni svet, ki je štel dvajset članov. Istega leta je začel tudi sistematično obiskovati družine v župniji.

Franc Sekovanič je tudi obnavljal cerkev in župnišče, pri čemer ga je oblast podpirala

Poleg intenzivnega pastoralnega dela je župnik Sekovanič z neverjetno energijo obnavljal cerkev in druge župnijske stavbe. Zdi se, da je v tem pogledu našel pravo sožitje tudi s krajevnimi oblastniki, ki v začetku niso ovirali njegovega dela, pozneje pa so ga pri obnovitvenih delih celo izdatno podprli. Kot je dejal pri maši nadškof Zore: »Prav na današnji dan, 14. julija, pred petdesetimi leti je župnik Krizostom Franc Sekovanič dopolnil življenjsko daritev in jo predal nebeškemu Očetu.«
V Radovljici, kjer je umrl, je pred pokopališko kapelo tudi pokopan.

Fotografije, razen ene, so delo Jožeta Potrpina.