Minister Peter Gašperšič postaja vse bolj simpatičen. Ali pa, če ravno nočemo govoriti v okvirih (ne) naklonjenosti politiku, minister Gašperšič postaja vse bolj zabaven. Peter Gašperšič ni med najbolj prepoznavnimi obrazi Cerarjeve vladne ekipe, a vseeno si je privoščil nekaj takih “izjemnih” medijskih cvetk, da ga imajo novinarji vse rajši in rajši. Eni hitijo razlagati, da minister spušča bistroumne domislice v medije, ker ga je kaj v hlačah. Drugi, ki so glede “ministrove moškosti” bolj skeptični, pa pravijo, da je samo naiven in da svoje misli prej izusti, kot jih obdela s sivimi celicami.
Umestnost drugega tira
Recimo bobu bob. Minister za infrastrukturo Peter Gašperšič je bil v nekaterih izjavah vse prej kot diplomatski in izrečene besede so bile zelo nenavadne za ministra republike. A iz njih smo lahko nekoliko bolj neposredno razumeli, koliko je ura. Vse cvetke ministra Gašperšiča so povezane z najpomembnejšim načrtovanim infrastrukturnim projektom, drugim tirom Koper – Divača. Zelo strnjeno, gre za projekt, ki bi moral vzpostaviti dodatno železniško povezavo med omenjenima dvema lokacijama in tako omogočiti hitrejši in masovnejši odvoz blaga iz Luke Koper. Projekt naj bi stal 1,4 milijarde evrov, strateškega pomena pa bi bil predvsem za razvoj koprske luke in njene možnosti vse večjega pretovora.
Vrnimo se sedaj h Gašperšiču. Ko se je septembra lani predstavljal pred pristojno komisijo v vlogi ministrskega kandidata, je med drugim dejal: “Zavedamo se, da je razvoj Luke Koper izrednega pomena za Slovenijo, a v tem trenutku ocenjujemo, da drugi tir, kot je zamišljen, verjetno ne bo izvedljiv”. Svojo izjavo je sicer še pojasnil v tem smislu: prometni tokovi so se preusmerili po Italiji in Avstriji. Zato je vprašanje, ali bo na novi železniški prometni žili dovolj prometa, da bi bila investicija upravičena. A drugi tir si je v Sloveniji pridobil že zdavnaj oznako nujno potrebnega: o njem ne gre več debatirati. In je padalo po njem z vseh strani. Napadla ga je opozicija, napadli so ga tudi koalicijski poslanci, napadli so ga iz Luke Koper in iz Slovenskih železnic. Gašperšič pa je dejansko, čeprav nediplomatsko in ministru neprimerno, samo izrazil pomisleke številnih. Šlo je za kritiko na račun počasnosti izvajanja projekta, ki je za Slovenijo res zelo pomemben, in ugotovitev, da je leto 2015 prepozno za njegov začetek. Vlak je že odpeljal.
Prebliski princa Miškina
Ja, Gašperšič… kot bi poslušali princa Miškina, idiota Dostojevskega. Pač, povedal je to, kar si je mislil, ne da bi ob tem razmišljal na filtre racionalnosti in družbeno pogojenih obnašanj. (p. s. namenoma karikiram, da ne bo pomote. Svetega in posvetnega ne gre nikoli združevati pod isti skupni imenovalec, to mi je jasno).
Ta preblisk je v prejšnjem tednu spet prišel na dan. Dvakrat v dveh dneh: tema je bila (že spet) drugi tir. Visoki stroški realizacije (1,4 milijarde evrov) narekujejo namreč iskanje raznovrstnih virov financiranja. Tukaj so najprej sredstva iz evropskih strukturnih skladov, za katere je morala Slovenija vložiti prošnje v tem tednu. Teh sredstev pa bo največ za 30 odstotkov vseh predvidenih stroškov drugega tira (največ približno 400 milijonov, bolj možen pa je znesek okoli 260 milijonov evrov). Kje najti preostala sredstva? Država nima milijarde evrov za vlaganje. Pa je Gašperšič spet “bleknil”: dajmo poskusiti z javno-zasebnim partnerstvom. In dotaknil se je še enega žgočega vprašanja, o katerem “ne bi smel spregovoriti” v vlogi ministra: spustiti zasebni kapital v infrastrukture. Večji del slovenske javnosti (to postaja v tem obdobju iz tedna v teden bolj jasno) je “alergičen” na proces privatizacije. Železnice, koprsko pristanišče in energetika so bili iz tega procesa sicer izvzeti. No, pomislite, kaj vse se je sprožilo, ko je Gašperšič predlagal najprej pomoč zasebnega kapitala pri gradnji drugega tira in le dan za tem omenil možnost privatizacije Luke Koper ali Slovenskih železnic. Zadeva je postala prva novica dneva, glasno kričanje in nasprotovanje tudi. Ni kaj, Cerarju ni preostalo drugega, kot da je Gašperšičeve besede lepo demantiral v smislu, ne skrbite, ničesar ne bomo prodali.
Tabu teme
Nihče se pri tem ni vprašal: zakaj pa ne? Zakaj ne bi prodali enega od dveh infrastrukturnih velikanov? Ja, že spet: to je eno od tistih vprašanj, ki si jih (po prevladujoči miselnosti v Sloveniji) človek sploh ne sme postaviti. Ne prodamo, ker je naše in pika. To smo pred 13 leti doživljali v zgodbi s prodajo Uniona: ljubljanski pivovar takrat ni šel v roke belgijskega Interbrewa, “ker je bil pač naš. In pika. In tujci naj se ne vmešavajo”. Slovenija je v vsem tem obdobju prodala zelo malo… še več, precejšen del vsega je ostal v državnih rokah. In danes smo, kjer smo. A spet… kljub temu da je tokrat privatizacija eden od ključnih ukrepov, dogovorjenih z Evropsko komisijo za ponovni zagon gospodarstva, se stari rek “naše je… in pika” vrača. NKBM bi morala biti po načrtu prodana lani, a še danes ni znano, kdo bi sploh lahko bil kupec: pogajanja za prodajo so še zelo daleč. Prodaja Telekoma, drugega ključnega podjetja, se spet zavlačuje: kupci bi morali oddati zavezujoče ponudbe konec januarja. A rok je bil podaljšan (za zdaj) do konca marca. In spomnimo, da je prvi poskus prodaje Telekoma padel v vodo že leta 2008. NLB kot najpomembnejša sistemska banka, ki je skopala največjo luknjo, bo privatizirana šele do konca leta 2017. Politika in javno mnenje hkrati vse bolj črnita delovanje slabe banke in zahtevata radikalne menjave v vodstvu ravno v času, ko so se začele prodajati terjatve občutljivih podjetij (T-2, ACH, Adria airways), kar je odločilnega pomena za nadaljevanje procesa privatizacije. In vse to se dogaja za neko dimno zaveso, brez natančnih pojasnil in ustreznega razumevanja.
Teater absurda
Hkrati pa je tu še drugi vidik. Glasni politiki v nabiranju predvolilnih točk povzročajo močne komunikacijske šume, ki jih nato prodajajo kot velike politične zmage. Erjavec je konec prejšnjega tedna tik pred sprejemom rebalansa k proračunu zagnal vik in krik zaradi pokojnin, ki da jih je treba uskladiti z rastjo. Sprožil je malodane koalicijsko krizo, prekinil parlamentarno sejo in prisilil vlado k novim pogajanjem. Rezultat pogajanj: pokojnine se bodo usklajevale z rastjo BDP od naslednjega leta dalje, če je BDP že v lanskem dosegel rast 2,5 odstotka. Erjavčev uspeh? Kje pa… to, kar je Erjavec “izsilil”, je bilo že jasno zapisano v koalicijski pogodbi, podpisani lani poleti. Predsednik Desusa je samo še enkrat spravil temo pokojnin na naslovnice: temu bi lahko rekli redundanca informiranja. Zakaj torej Erjavčev vik in krik za zadevo, ki je bila že dogovorjena? Najbrž zato, da bi predsednik Desusa imel spet šov za svoje volivce. Erjavčeva poteza, za razliko od prej omenjenih dogajanj, v javnosti ni sprožila takega ogorčenja. Kot bi šlo za nekaj normalnega. Pa čeprav je bil zelo jasen politični manever, ki z realnimi politikami v korist upokojencev ni imel veliko skupnega. Če so bile Gašperšičeve izjave nepredvidena predstava za javnost, kako bi morali opredeliti Erjavčevo zadržanje? Če bi se posluževali istih vatlov, je bilo to, kar je uprizoril Erjavec, pravi teater absurda.
To je modus operandi slovenske politike. Zgražanje, ko nekdo pove nekaj zdravorazumskega, kar ni morda v skladu s prepričanjem prevladujočega dela. Bistroumni nesmisli, ki se uporabljajo kot premetena politična govorica. Ves ta svet (ne) izrečenega, ves ta svet nejasnosti in potuhnjenosti, ves ta svet namišljenega leporečja je velik teater absurda. Je poln nesmiselnih dialogov in situacijskih paradoksov. Kot bi gledali na odru vsakdanjosti realno uprizoritev Plešaste pevke.
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
