Plenković, Rajoy, Trump, … ?

Levo desno smer prometni znak“Desnica” v zelo širokem smislu je v zadnjih dveh mesecih v Slovencem domačih logih zabeležila nekaj nepričakovanih uspehov. Sicer je treba ob tej ugotovitvi takoj potegniti ročno zavoro. Ravno v jugovzhodni Evropi, s katero Slovenija ni brez pomembnih stičnih točk, je bila slika drugačna. V Bolgariji in Moldaviji sta se na predsedniški položaj povzpela globoko v sovjetsko preteklost in putinovsko sovjetoidno sedanjost zazrta kandidata, nekaj podobnega pa se decembra obeta na parlamentarnih volitvah v Romuniji. Še slabše znamenje za našo karantansko stvarnost je, da je v rokah svoje in zato s Slovenijo posebej primerljive različice “levice” po pokru, ki je spominjal na slovensko leto 1996, že spomladi ostala Slovaška.

Tri barve: modra

Kljub temu si velja tri zgodbe o uspehu “desnice” pobliže ogledati in razmisliti, ali se lahko iz njih naučimo kaj uporabnega za njeno, trenutno precej na rob odrinjeno tovarišico na Slovenskem, ki ni bila, kot sem že večkrat zapisal, verjetno še nikoli po osamosvojitvi tako odmaknjena od tega, da bi lahko kmalu igrala pomembno vlogo.

Začel bom pri sosedih z Andrejem Plenkovićem in Hrvaško demokratično skupnostjo. Če bi se dalo ta zgled prenesti v naše zemljepisne širine, bi bilo daleč najbolje. Novi hrvaški premier namreč ni le svoje stranke popeljal tako rekoč z dna na vrh, marveč za razliko od kolegov v Španiji in ZDA s svojim uspehom niti ni ustvaril izrazite polarizacije. Prej nasprotno, po zgodnjem Ivu Sanaderju je prvi voditelj HDZ, v katerega upe javnost očitno polaga celo onkraj običajnih strankarskih in blokovskih delitev. Kako mu je to uspelo? S kombinacijo starega in novega. Staro je pri tem zajetna bera stranki vnaprej zagotovljenih glasov, predvsem na vzhodu in jugu države. Od teh ji je kljub spremenjenemu, bolj sredinskemu videzu izgubil komaj kaj. Pravzaprav lahko rečemo, da je HDZ zaradi sprememb izgubil zgolj tretji sedež v diaspori. Ki ga je zasedel oziroma obdržal Karakamarkov hadezejevec Željko Glasnović. Nova sta prav bolj sredinska drža in osebnost novega voditelja, ki sta odločila boj z Zoranom Milanovićem za volivce spremenljive volje in obenem preprečila večji, odločilnejši prodor Živega zidu; ta je nekaj časa visel v zraku.

Obenem zgledovanje po Plenkoviću priporoča dejstvo, da se je ves čas gibal v okviru liberalnodemokratskih in proevropskih parametrov, ne da bi zares zajadral v trenutno priljubljeni populizem, h kateremu so se vsak na svoj način zatekali Milanović, Živi zid in tudi Most. S slovensko “desnico” povezuje Plenkovićevo zgodbo zlasti izhodišče. Trenutno je namreč tam, kjer je bil HDZ zgodaj poleti, ali raje še nižje. Predvsem SDS ima (trenutno še) tudi precej gradnikov prvega stebra uspeha hrvaškega premierja, namreč razmeroma široko zvesto volilno bazo. Vendar vse kaže, da je slednja trenutno nižja od HDZ-jeve in tudi nižja od tiste iz časa pred letom 2011 ali 2013. Obenem je, kot je bilo že večkrat povedano, zvestoba volivcev precej bolj vezana na osebnost voditelja stranke kot na Hrvaškem. To pa je velik problem. Povsem zgrešena je namreč predstava nekaterih, da je možno Plenkovićevo zakorakanje v sredino ponoviti brez omenjenega zvestega jedra. Dobesedno odbijanje slednjega v imenu všečnosti ni recept za uspeh, četudi bi bil Cerar ali njegov še neznani naslednik lahko ranljiv.

Tri barve: rdeča

O Donaldu Trumpu je bilo po drugi strani v zadnjih desetih dneh povedano tako rekoč vse. Zato tu ne bom ponavljal, da ima s tistim, kar si sam želim razumeti pod pojmom “desnica”, najmanj skupnega. Torej ga je kot zgled potrebno jemati z veliko rezerve. Vendar je nespregledljivo, da je demokratska koalicija, ki jo je razbil, v marsičem, seveda mutatis mutandis, podobna koaliciji statusa quo, ki obvladuje prizorišče v Sloveniji in preprečuje vsako spremembo. V njej so tako najbogatejši kot večina najrevnejših državljank in državljanov. Za slovensko “desnico” pa so enako kot za Trumpa najlaže dosegljivi in ključni njeni člani iz srednje skupine, saj na pripadnike družbenih manjšin in najbogatejše v tem trenutku objektivno sploh ne more računati. A cena za pridobitev omenjene skupine je enako visoka kot v primeru zdrsa republikancev v trumpizem. Če bi slovenski “desnici” spričo zunanjih okoliščin ta preboj po naključju uspel, bi se z njegovimi posledicami verjetno morala bosti zelo dolgo. Ne bi namreč terjal samo pristajanja na brezmejni populizem, marveč tudi sprijaznjenje z vsemi temeljnimi določnicami zavožene slovenske zgodbe, zlasti z malikovanjem močne države, kar v slovenskem primeru pomeni ohranitev glavnine gradnikov povojnega socialističnega sistema in v bistvu tudi tovarišijskega kapitalizma.

Za “desnico” pri nas pa je ohranitev in poudarjanje močnega evropskega okvirja in uvajanje vsebinskega liberalizma tako rekoč edino upanje, da si bo kdaj spet pridobila lepši prostor pod soncem. K sreči zanjo ni posebej verjetno, da bo (vsaj zares uspešen) slovenski Trump prišel z desne. Skoraj prepričan sem namreč, da bodo ob morebitni zaostritvi zunanjih okoliščin, ki bodo postavile pod vprašaj prevlado trenutno vladajoče opcije, njeni nosilci izvalili svojega, “levega” populista iz pravega testa. Jelinčič in Janković sta dovolj poučna zgleda, kako se to v Sloveniji da narediti.

Tri barve: bela 

Končno ostane Mariano Rajoy. Ohranitev španskega premierja na položaju je ob epskosti Plenkovićevega in zlasti Trumpovega podviga ostala zelo v ozadju. Naša javnost je praktično ni zaznala. Seveda je njegov položaj od trojice hkrati najbolj majav. Ne le, da za razliko od Plenkovića in enako kot Trump izrazito polarizira špansko javnost, celo večinske vlade mu ni uspelo sestaviti. Pa kljub temu je njegov zgled za slovensko “desnico”, še zlasti, če imamo v mislih Janeza Janšo, daleč najbolj poveden in, če hočete, spodbuden.

Mariano Rajoy je namreč ostal premier, čeprav je na prvih volitvah vknjižil debel minus in čeprav enako kot Janša že leta sodi med najmanj priljubljene politike v državi. Na lestvicah priljubljenosti so ga redno in prepričljivo prehitevali vsi konkurenti za premierski položaj, od nesrečnega socialista Sancheza do “levega levičarja” Iglesiasa. Kot je že pred leti ugotavljal Luka Lisjak Gabrijelčič, ga je z Janšo vred težilo tudi, da je zelo nizko kotiral med mladimi. Kaj ga je potem obdržalo nad vodo? Prva skrivnost je spet, kot pri Plenkoviću in navsezadnje pri Trumpu (zelo malo jedrnih republikancev mu je na volilni dan odreklo glas, kljub poprejšnjemu grmenju), v izredno zvestih jedrnih volivcih. Rajoy in Ljudska stranka sta se pač strateško profilirala kot glavna branika enotnosti Španije pod kastilsko egido in v tem vzela precej pospeška socialistom. Sočasno ali kar s tem nista dopustila, da bi Ljudska stranka dobila kakršnega koli resnega tekmeca na desni. Precej sredine je sicer pripadlo liberalnim Riverovim Državljanom, kar bi bilo potencialno nevarno. Če ne bi bili socialisti tako zelo oskubljeni in če ne bi povsem drugače kot Ljudska stranka na desni levega roba popolnoma prepustili novemu Podemosu. Ta jih je obenem stal odločilnih glasov v Baskiji in Kataloniji, kjer so kraljevali v Zapaterovem obdobju (in s tem prišli na oblast), medtem ko v boju za sredico države niso bili konkurenčni konservativcem. Končni rezultat je bil, da je Rajoy v pogajanja o sestavi vlade celo po decembrskem fiasku prinesel najdragocenejši argument, relativno večino, skoraj enako močni socialisti in Podemos pa ne prvič ne drugič niso spravili skupaj absolutne večine kot njihovi portugalski sosedje, pri katerih je potem kljub drugačnim zaklinjanjem prišlo do oblikovanja levo-leve vlade. In še nekaj je zelo povedno. Rajoy je bil večino skoraj celoletnega prizadevanja za oblikovanje vlade preprosto neviden.