Totalitarni režimi so se vedno bali močnih osebnosti. Enostavneje je namreč vladati prestrašeni, neodločni, oprezni in ubogljivi masi ljudi … Med 2. svetovno vojno so jim pri nas rekli »OR«. Oprezne riti. Ta družbeni element je omogočil vzpon revolucije, preživel povojne čistke in v 90ih omogočil komunistom politično preživetje. Rezultat te drže je tudi aktualni značajsko neizrazit, neodločen in nestanoviten vladni predsednik, ki le redko poimenuje stvarnost s pravim imenom, pa četudi gre le za ograjo/bodečo žico/tehnično oviro. Žal pa ljudi njegovega kova ne ustvarja le revolucionarni ambient, ampak tudi razvajeni evropski establišment, ki ga pooseblja trenutni predsednik evropske komisije. Tesni objemi s političnimi kolegi, poljubi in celo trepljanje po zadnjici delujejo že na prvi pogled precej nenavadno. Tudi pogovori so pogosto plehki in gostilniški, še zlasti tisti, ki jih kamere ujamejo po naključju. In če je v kadru z Junckerjem še Cerar, potem se hitro odvije groteskni prizor, kakršnega smo lahko ujeli 2. 3. 2017 na Brdu pri Kranju:[1]
Juncker: “Igraš golf?”
Cerar: “Ne, ne igram golfa.”
Juncker: “Aha, ker … ali seksaš ali igraš golf?”
Cerar: “Seksam.”
Juncker: “No, jaz pa nič od tega.”
Posnetek, ki je zaokrožil po družbenih omrežjih ni dosegel zelo velike gledanosti, saj je javnost očitno že otopela in navajena vseh vrst norosti. Verjetno pa sta si ga z dvignjeno obrvjo ogledala nekdanja predsednika komisije, Jacques Delors in Romano Prodi, ki sta slovela kot modra in premišljena komisarja. Jacques Delors, sicer socialist, je ob poslovilnem nagovoru s položaja predsednika komisije pozival k iskanju evropske duše in poudarjal, da se čas izteka… Romano Prodi pa predlagal iskanje evropske duše v poglobljenem študiju, znanosti, umetnosti … Očetje Evrope, duhovni velikani Robert Schuman, Konrad Adenauer, Alcide De Gasperi in drugi pa verjetno gledajo dol z Elizejskih poljan in zmajujejo z glavo …
Ko predavam rimsko zgodovino, se slušatelji nasmihajo ob opisih psihično motenega Kaligule, bolestno narcisoidnega Komoda v kitajsko svilo našemljenega in našminkanega Elagabala. Stvar pa ni več tako smešna, ko opozorim na rezultat njihovih politik, ki so vodile v smer duhovnega in gospodarskega propada Imperija. Pritisk na zunanje meje pa je samo še dodatna analogija, ki nas lahko danes upravičeno navdaja s skrbjo.
V trenutku, ko bi Evropa in Slovenija kot njena vstopna točka potrebovali močne osebnosti pri krmilu, se spomnim na Platonovo ladjo (6. knjiga Države) in njegovo svarilo, kam nas lahko pripeljejo slabi mornarji.
[1] https://www.youtube.com/watch?v=lLNy-ABjbHA
