Planiški praznik je pred nami in zopet bodo vihrale slovenske zastave, ki bodo iz Planice sporočale »urbi et orbi« privid o slovenskem domoljubju. So državljanska in domovinska čustva zgolj intimna zadeva Slovenca, ki dobijo pravico do javnosti le v vznesenem vzdušju ozke alpske doline?
Enkrat na leto se poslavlja koledarska zima in enkrat na leto se zgodi tudi naša Planica. Planica je ponos Slovencev in slovenstva, je športni dogodek ali celo praznik, je predstava osupljive drznosti mladeničev, je foto termin za politike in politikante, je bankomat za športne funkcionarje in TV Slovenijo, je sejem za kramarje in gostince, je vsesplošno pijančevanje, je poligon za delovanje policije, komunalnih služb, gasilcev, civilne zaščite, reševalcev in podobnih služb, ki pomagajo pri naravnih nesrečah. Planica je pojem, Planica je vse pravkar omenjeno in morda še kaj.
Kdo so očetje Planice?
V novodobnem blišču in hrupu kaj radi pozabimo na očete Planice, na može, ki so s srčnostjo in požrtvovalnostjo v tridesetih letih prejšnjega stoletja tako rekoč iz nič ustvarjali Planico. Idejni oče Planice je bil Joso Gorec. S somišljeniki iz ljubljanskega športnega kluba Ilirija je pod Poncami 1931. leta zgradil za tiste čase prav razkošen Dom Ilirija. Nato je leta 1932 spodbudil Stanka Bloudka k načrtovanju 80-metrske skakalnice, ki pa ni bila nikoli zgrajena. Leto za Bloudkom se je gradnje 90-metrske skakalnice lotil Ivan Rožman. Bloudkova nesporna zasluga je v tem, da je v nadaljnjih letih Rožmanovo skakalnico večkrat povečal. Res smo preveč površni, če začetke planiških skokov pripisujemo zgolj vsestranskemu športniku in inženirju ter ne nazadnje aktivistu OF Stanku Bloudku.
Planice, kakršno poznamo danes, tudi ne bi bilo brez drznih bratov Gorišek in njune letalnice – velikanke ter nekdanjega ministra za šolstvo in šport Milana Zvera, ki je, kot se zdi, v svojem mandatu več pozornosti namenil gradnji planiškega športnega centra kot prepotrebni razgradnji starih samoupravno-komunističnih struktur in miselnosti v slovenskem šolstvu in športu.
Od kod vzgib in denar za prvo skakalnico, ki je bila zgrajena brez državnega (davkoplačevalskega) denarja, brez nekajkrat ponovljenih razpisov in referenduma, brez lobistov in podkupljivega uradništva? V prvi Jugoslaviji je bilo marsikaj zelo drugače kot danes. Tedaj smo imeli kapitaliste, ki so mimo sedaj razvpite teorije o korporativni družbeni odgovornosti po svoji vesti in pameti financirali različne projekte, med drugim tudi planiško skakalnico. Denar za skakalnico so tako prispevali Ivan Rožman, Janez Bitenc in Rado Hribar. Rožman je bil gradbenik iz Ljubljane, Bitenc (oče filmskega igralca Demetra) je bil upravnik Doma Ilirija, Hribar pa je bil lastnik gradu Strmol in industrialec, ki so ga 1944. leta partizani zverinsko mučili in umorili.
Danes pa prenekateri kapitalisti in politiki, ki si na prsi pripenjajo nagelj nacionalnega interesa, puščajo kri in življenjsko moč državi z javno-zasebnimi partnerstvi pri gradnji športnih objektov, hazardirajo s krediti iz državnih bank ter se parijo in letajo s podobnimi – vendar bolj pregnanimi tiči iz drugih balkanskih držav. Ko jih ti oskubijo, reveži kličejo na pomoč državo in se pridušajo, da je za polom kriva Evropa, če že ne ves svet.
Jani Möderendorfer poskrbel, da bodo spet točili alkohol
Letos lahko v Planici pričakujemo pristno slovensko veselico, za kar ima zasluge genialni poslanec Jani Möderendorfer. V lanskem juniju brez njegove požrtvovalnosti in športnega zanosa ne bi prišlo do popravka zakona, po katerem na športnih prireditvah spet točimo alkohol. Iskrene čestitke za uspeh politika in športnega funkcionarja, ki je bil med drugim nesebično priskočil na pomoč Zoranu Jankoviču pri predsedovanju športnim klubom. Ta kljub sloganu »delam« sam vendarle ne more vsega podelati. Pa naj še kdo reče, da so slovenske srednje šole zanič. Srednja zdravstvena šola je neverjetno utrdila intelektualni temelj politiku, ki za malo šalo preskakuje iz stranke v stranko. Spozna se na vse. Kot strokovnjak za znakovni jezik je skušal preprečiti zvonjenje, ki pogubno vpliva na počutje in sporazumevanje gluhonemih. V prvih vrstah se pojavlja pri snovanju družinske zakonodaje in kot velik strokovnjak za finance in bančništvo vodi parlamentarno komisijo za zamegljevanje bančne luknje in še bi lahko naštevali.
Poreklo klobas ter potokov vina v Planici zaenkrat ostaja skrivnost
Po Planici doslej Hrvatje za čuda še niso stegovali prstov, tako da je do nadaljnjega skrajno severozahodno zakotje države varno pred razsodbo morebitne arbitraže o stiku hrvaškega zračnega prostora s tromejo Slovenije, Italije in Avstrije. Vsaj letos planiški junaki še ne bodo jadrali v hrvaškem zračnem prostoru. Ko smo že pri tem, kaj se spreletava po našem nebu, naj ob smučarskih letalcih omenimo še drone, zmaje, ptice in kranjske čebele. Prav kranjska čebela bi utegnila po svobodnem slovenskem nebu kmalu po svetovnem dnevu čebel odfrčati na jugovzhod v Banske dvore mimo umnega nosu ministra Dejana Židana. Argument: Hrvatje so si bili prisvojili del Kranjske s Prezidom in Čabrom ter kranjski stik s Kvarnerjem – in to skupaj z vsemi čebelami tega ozemlja. Če že imajo kranjsko klobaso in teran, jim po isti logiki ob asistenci naših politikov pripada tudi kranjska čebela. Kakšnega porekla bodo klobase ter potoki kuhanega in presnega vina v Planici, ostaja skrivnost.
Planiški praznik je pred nami in zopet bodo vihrale slovenske zastave. Morje zastav za pol ali celo tri četrt Piranskega zaliva! Vse tiste zastave, ki niso izobešene na naših domovih za državne praznike, bodo iz Planice sporočale »urbi et orbi« privid o slovenskem domoljubju. So državljanska in domovinska čustva zgolj intimna zadeva Slovenca, ki dobijo pravico do javnosti le v vznesenem vzdušju ozke alpske doline?
