PlanetSiol: Ivan Oman o Sloveniji in Švici

3
276

Pred prihajajočim dnevom samostojnosti in enotnosti je o časih osamosvajanja Slovenije in današnjem stanju v državi razmišljal Ivan Oman, eden glavnih akterjev v dogodkih pred 25. leti.

Pred prihajajočim dnevom samostojnosti in enotnosti sta predsednik republike Borut Pahor in Ivan Oman, prvi predsednik leta 1988 ustanovljene Slovenske kmečke zveze, ki je dve leti pozneje tvorila jedro Demosa, zmagovalne koalicije na prvih demokratičnih parlamentarnih volitvah v Sloveniji po drugi svetovni vojni, z dijaki ljubljanske poljanske gimnazije spregovorila o procesu slovenskega osamosvajanja in demokratizacije.

Prvi so bili poljski delavci in slovenski kmetje

Kot je povedal Oman, je bila Slovenska kmečka zveza (SKZ, op. a.) za poljsko Solidarnostjo po letu 1945 prvo naslednje gibanje, ki si je prizadevalo za spremembe na tem delu evropskega zemljevida.

“Poljski delavci in slovenski kmetje so bili v vzhodni Evropi prvi, ki so zahtevali demokratične spremembe. Tudi SKZ je bila neke vrste sindikat. Edina oblika legitimnega delovanja je bila, da smo se organizirali kot društvo. Politične organizacije po takratni ustavi niso bile dovoljene. Slabo leto za nami je bila ustanovljena Slovenska demokratična zveza (SDZ, op. a.).”

Ta društva so delovala javno, legalno, a v resnici jih je oblast samo tolerirala. Šele septembra 1990 je bila namreč uzakonjena pravica do političnega organiziranja, in takrat so se SKZ, SDZ in druga društva registrirala kot politične organizacije, se je spominjal Oman, ki je v dobro uro dolgem pogovoru odgovarjal na povsem umestno postavljena vprašanja dijakov.

Nedosegljiva enotnost Slovencev

O Jožetu Pučniku je Oman povedal, da ni bil kontrarevolucionar, pač pa je verjel, da je treba politiko spreminjati s kritičnim razmišljanjem, Demos, na čelu katerega je stal Pučnik, pa je imel v programu dve glavni točki.

“Demokratizacijo, torej parlamentarno demokracijo, ter uvedbo tržne ekonomije. Prva točka je bila dosežena s svobodnimi volitvami 8. aprila 1990,” je dejal Oman in dodal, da je bil v programu za leto 1990 tudi sprejem nove ustave: “Ker pa je kazalo, da bodo težave, je bila sprejeta odločitev o plebiscitu. Med Slovenci še nikoli ni bilo takšne enotnosti kot na plebiscitu.”

Temu je pol leta pozneje sledila razglasitev samostojne države.

Pod do Švice še ni izgubljena

Oman je odgovarjal tudi na vprašanje o tem, koliko se vizije, ki so jih osamosvojitelji imeli pred četrt stoletja, razhajajo z današnjo slovensko stvarnostjo. “Tako močno, da skoraj ne bi poznal te države kot tiste, ki smo si jo v Demosu predstavljali. Če bi hoteli res postati Švica, kar smo želeli, bi se morali tudi obnašati kot stara Švica. Eden glavnih razlogov za razpad Demosa je bil razhod v pogledu na sistem privatizacije,” je ugotavljal Oman.

Dodal je, da si je privatizacijski model sam zamišljal drugače kot Jože Mencinger, prepričan je bil namreč, da bi moral del lastnine v podjetjih pripadati delavcem. A danes samokritično ugotavlja, da je bila smer lastninjenja, ki jo je zagovarjal ekonomist in takratni gospodarski minister, bolj pravilna.

“Še zmeraj pa lahko postanemo Švica, samo drugače bo treba začeti delati. Pred kratkim sem dejal, da potrebujemo liberalno državo in v tej liberalni državi konservativno politiko. To je pot v Švico,” je mladim z optimizmom postregel Oman.

Zapisal: Jan Tomše.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Veličina Omana se kaže tudi v tem, da prizna tudi kakšno svojo napako iz preteklosti.

    Ima neverjeten dar, da vselej pove na jedrnat način, da se njegova misel zlahka uleže v spomin.

    Na ta način je tudi bolj razumljiv in prepričljiv.

    Zanimivo, slovenski kmetje so prispevali svoj razvojni delež, slovenski delavci pa še ne.

    Tudi zaradi tega je Poljska razvojno pred nami, ker so poljski delavci podprli demokratični razvoj Poljske.

    Upam, da se slovenski delavci zavedajo, zlasti tisti v javni upravi, da morajo poravnati svoj slovenski razvojni prispevek.

  2. Čeprav je “obraz” videti bleda in brezbarvna, SLS takšna kot je po naključju. Vsi taglavni – govorim o Omanu, Zagožnu, Podobnikih, Butu, Šrotu, Žerjavu … – so ista retorična šola. Vedno stojijo na kakšnem mostu in mimoidočim delijo svoje nevzdržne paradokse.

    Razvoj v Sloveniji je v veliki zavrla prav sprevržena politika “nacionalnega interesa”, ki ji je svečo držal prav domnevni ekonomistični guru Mencinger. Javni denar je odtekal v veliki meri le v postkomunistične kanale.

    In kaj te pohvalnega, da je prav to potrebno poudariti ob 25-letnici plebiscita?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite