Vladni predlog ureditve davka na nepremičnine je nedomišljen, pripravljen brez celovite analize, voden pa je bil po hitrem postopku, kar je za tovrsten, sistemski predpis povsem neprimerno, so pred dnevi sporočila gibanja, ki so prispevala podpis pod deklaracijo Civilne družbe za pravično Slovenijo.
Opozarjajo, da bo nepremičninski davek v primeru uveljavitve pomenil že četrto obremenitev tistih, ki so se odločili za nakup nepremičnin. Davek bo obremenil zlasti za družine in podeželje, zaradi nezmožnosti poravnavanja obveznosti, ki jih bo nalagal zavezancem, pa bi utegnil voditi v, kot so dejali, novo nacionalizacijo. Zato je takšen davek nepravičen, so prepričani v Civilni družbi za pravično Slovenijo. Od vlade zato zahtevajo, da odstopi od namere po njegovem hitrem sprejemanju.
O tem, kakšne alternativne rešitve v času krize predlagajo gibanja, zbrana v Civilni družbi za pravično Slovenijo, kako močna je lahko civilna družba pri nas, pa tudi, ali gibanja, ki so podpisala deklaracijo, razmišljajo o tem, da bi se v obliki stranke podala v politiko, smo se pogovarjali z Mitjo Štularjem iz in Jožetom Možino.
Vlada ravno danes odloča o predlogu zakona o davku na nepremičnine. Sami ste zelo kritični do predlagane različice. Zakaj?
Štular: Mislim, da je prvi problem v tem, da pravzaprav vlada dela na napačnem koncu in preveč pritiska na prihodke. Če bi uveljavila bolj gospodarno trošenje obstoječega denarja, ta ukrep z vidika polnjenja proračuna ne bi bil potreben. Poleg tega pa je koncept predlaganega davka izrazito nepravičen zato, ker pomeni že četrto obdavčenje zaslužka tistega, ki se je odločil za nakup ali izgradnjo nepremičnine. Tako bo plačal davek kar štirikrat. Pri ostalih izdelkih ali storitvah plača davek trikrat: najprej davek na plačo, potem dohodnino in kot zadnji še davek na dodano vrednost. Z nepremičninskim davkom se uvaja neke vrste kazen na lastništvo. Tako bi to lahko razumeli. To pomeni, da so različne vrste premoženja – poznamo tudi premično premoženje – različno obremenjene, in to je ena od težav. Kaj pa recimo plovila, luksuzni avtomobili, veliki denarni depoziti? Problem je tudi tržna vrednost kot davčna osnova in številne anomalije, ki so se pokazale v metodah množičnega vrednotenja nepremičnin. Nedopustna je nadalje časovna naglica, v kateri se vse skupaj dogaja, saj ne dovoljuje umirjenega razmisleka in proučitve mnenj ter obstoječih modelov drugje po svetu. Skratka, obstaja cela vrsta konceptualnih in izvedbenih problemov.
Izpostavljate tudi, da bo nepremičninski davek, če bo v predlagani različici sprejet v državnem zboru, veliko breme za družino. Če pogledamo v številkah: od stanovanja v Ljubljani v izmeri 85 kvadratnih metrov, ki je po Gursu ocenjeno na 150 tisoč evrov, bi se plačal nepremičninski davek v višini 225 evrov, zdajšnje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča pa znaša okoli 110 evrov. Bi deset evrov več na mesec res toliko poseglo v družinski proračun?
Možina: 150 evrov na leto je veliko denarja za nekoga, ki ima pokojnino ali plačo 500 evrov ali pa je morda brezposeln. Veste, koliko je takšnih v Sloveniji? Ali pa ljudje, ki imajo otroke. Za otroke v današnji osnovni šoli, ki je »brezplačna«, je treba vseeno ogromno plačevati. Zato mislim, da vsak znesek nad 50 evrov na letni ravni pomeni udarec za šibkejše socialne sloje.
Štular: Še ena zamolčana resnica v javni razpravi je, da predlog zakona, kakršen je bil javnosti na voljo, predvideva možnost do 2,5-kratnega zvišanja 50-odstotnega dela davka, ki bo namenjen občinam. Če to preračunate, ugotovite, da je treba davčne stopnje, o katerih se zdaj pogovarjamo, množiti še z 1,75. Se pravi, da se ne pogovarjamo več o 225 evrih, ampak v resnici o 1,75-kratniku tega zneska, kar je okrog 400 evrov. To je že bistveno višja številka, dejstvo pa je, da to udari predvsem tiste, ki so socialno šibkejši. Za nekoga, ki je na minimalni ali zajamčeni plači ali za večje družine s povprečno plačo, je nekaj sto evrov zelo velika številka.
Možina: Pomenljivo je, da se v nepremičninskem zakonu ne rešuje le problema izčrpane državne blagajne, ampak je tukaj skrita tudi past za reševanje prezadolženih občin, na primer ljubljanske.
Pravite, da so rezerve drugje. Če vemo, da mora država vzeti toliko in toliko, kje potem lahko to stori?
Štular: Rezerve so v porabi. Obstajajo tudi konkretni podatki. Cela vrsta projektov teče za stvari, ki so v času krize nepotrebne. Pri veliko segmentih ugotavljamo, da ni resnih razpisov, ni resnega poskusa, da bi vzpostavili konkurenčnost pri ponudbi in ponudnikih, ki prodajajo storitve in izdelke. Primer je zdravstvo, pa trošenje v javni upravi, absolutno so velike rezerve tudi v podjetjih v državni lasti. Ta segment je izredno širok in tukaj bi se dalo bistveno več privarčevati.
Možina: Določene rezerve so gotovo tudi pri črpanju evropskih sredstev, kjer je Slovenija v zadnjem obdobju spet nekoliko opešala. Sploh pa v primerjavi z nepremičninskim zakonom, ki udari že sedaj deprevilegirano prebivalstvo, predvsem podeželje, ki je vendarle temelj slovenske nacije in našega življenja v prihodnosti. Zato bi lahko končno predlagali obdavčenje tranzicijskega kapitala. Se pravi tistih, ki so imeli t.i. srečo, da so po letu 1992, 1993 pa do nedavnega hitro obogateli tudi na račun izčrpavanja podjetij in bogastva te države sploh. Tega ni tako težko ugotoviti. S takšnim zakonom bi bržkone dobili 200 in tudi več milijonov evrov.
Med drugim predlagate krizni davek. Ta bi bil po vaše bolj pravičen od davka na nepremičnine, saj bi bil vezan le na čas krize in bi bolj pravično obremenil prebivalstvo. Kako bi to po vaše izgledalo?
Štular: Najbolj pravično in smiselno bi bilo, da vlada namero o uvedbi davka opusti. Če kljub vsem naporom na odhodkovni strani ne sestavi slike, pa je treba poskrbeti za rešitev, ki je pravična. To pa pomeni, da naj se breme krize porazdeli tako, da tistim, ki imajo več, vzamejo več v jasno določenem in omejenem časovnem obdobju, recimo v treh letih. Eden od načinov je krizni davek na premoženje, pri čemer se upošteva vse oblike premoženja, ki jih nekdo ima. Pri tem bi stopnje davka morale biti takšne, da bolj obremenijo luksuz ter z ustreznimi korektivi v segmentih, ki bi bili ogroženi, vse skupaj pa seveda dovolj nizko, da bi bilo vzdržno za državljane.
Možina: Namesto nepremičninskega davka, ki bo, kot ugotavljamo, udaril predvsem po socialno šibkejšem sloju prebivalstva, ponujamo izziv v obliki kriznega davka, ki seže v denarnice aktivnejšega prebivalstva, tistega, ki ima večje dohodke. To je veliko bolj pravično, saj se breme na ta način mnogo bolj razprši.
Želite pogovor z vlado, omenjali pa ste tudi državno nepokorščino. So bili na to že kakšni odzivi?
Možina: Najprej je dialog. Sestavili smo zelo natančna izhodišča za pogajanja z vlado. V primeru, da se bo ignoranca nadaljevala, kot se je to zgodilo s kmečkim sindikatom, bomo razmišljali tudi o naslednjih korakih. Zanimivo je, da je bilo ob omembi državljanske nepokorščine kar nekaj klicev in pozivov po združevanju, tako da to lahko preraste tudi v širše gibanje.
Štular: Treba je povedati tudi, da Civilna družba za pravično Slovenijo povezuje 44 različnih gibanj in nekatera od njih so že v predhodnih tednih in mesecih vladi poslala pripombe in pozive k pogovoru, vendar nanje ni bilo nobenega odgovora. To velja tako za davek na nepremičnine kot za problem neusklajevanja dohodninske lestvice z inflacijo. To je eden od ukrepov, ki ga bo očitno vlada izpeljala, je pa nepravičen zato, ker poleg tega, da z inflacijo ne usklajuje splošnih davčnih olajšav, ne usklajuje tudi posebnih olajšav, vezanih na večje število otrok, invalidnost, posebne potrebe. Posledica tega je, da se ukrepi seštevajo, kar družine z otroki in invalide še bolj prizadene. Simulacija, ki smo jo naredili, kaže, da se bo pri določenem dohodku, ki ju prejmeta zakonca brez otrok, dohodnina povečala za en odstotek, če imata dva otroka, za tri odstotke, če pa imata tri otroke, pa se dohodnina poveča že za deset odstotkov. To kaže, da gre za dodaten pritisk v tistem segmentu, kjer so državljani najmanj sposobni prenašati bremena krize.
Možina: Tukaj so zadeve dejansko absurdne, ker kažejo bodisi na popolno neobčutljivost zdajšnje oblasti do družin in šibkih socialnih skupin ali pa morda na namero, v kateri smeri skuša obremeniti prebivalstvo, torej družine in v največji meri podeželje, ne pa tudi javnega sektorja in v manjši meri mestnega prebivalstva. Skrbi nas, da to ni slučajno – da je v ozadju konkretna politična odločitev.Štular: V tem trenutku naše zahteve ponavljamo oziroma smo jih združili. Če ne bo posluha, se bomo povezali z ostalimi, ki tem zakonom in takšnim brezglavim ukrepom nasprotujejo. Kaj konkretno bo takrat, bomo videli, ko bomo do tega prišli. Ampak vsekakor to ni neko stanje, ki bi si ga mi želeli, mi bi želeli odprt dialog in naša primarna zahteva v tem trenutku je, da se vse ukrepe, ki jih vlada skuša po hitrem postopku izpeljati v državnem zboru, uvrsti v običajno proceduro, ker lahko le tako v miru pretehtamo različne argumente. Mislim, da so argumenti izredno močni in vlada pri teh stvareh res ne bi smela tako hiteti.
V vaši iniciativi je povezanih 44 civilnodružbenih organizacij. Koliko ljudi torej stoji za vami?
Štular: Članstva nismo šteli, zato je to težko reči. To so gibanja, organizacije, društva, zavodi iz zelo različnih segmentov delovanja. Od takšnih z zelo splošnimi temami in občutljivostjo na človekove pravice, do tistih, ki se ukvarjajo z izobraževanjem, zdravstvom, mladimi, družinami, Slovenci po svetu, bolniki, invalidi, starejšimi, zunanjo politiko, skratka iz zelo različnih segmentov, in tudi teritorialno precej razpršeno. To je v tem trenutku potencial, ki nima primere z drugimi povezavami v Sloveniji. To so gibanja, ki so aktivna, ki so živa, ki delajo, ki imajo svoje cilje in neko občutljivost, ki se v teh trenutkih še zaostruje, da seveda v tej državi vendarle ne moremo brez kakršnega koli razmisleka sprejeti kakršnega koli ukrepa, ki nam ga nalaga vlada.
V Sloveniji se je doslej pokazalo, da civilna družba praviloma nima vpliva na politične odločitve.
Možina: To je tudi dokaz nedozorelosti slovenske demokracije. Države, ki imajo večjo socialno varnost, so znane prav po bolj delujoči civilni družbi in civilni družbi, ki jo tudi politične stranke jemljejo kot partnerja, sploh pa vladajoča garnitura. Mogoča je široka platforma, ki jo omenjamo, ki predstavlja 44 različnih civilnodružbenih gibanj, ki so v hipu in prostovoljno pristopila k tej iniciativi. To postaja močna platforma, ki bo potem tudi izzivalec političnim odločitvam, ne da bi kot takšni stopili v politiko.
Pa vendar, razmišljate o tem, da bi šli korak dlje in ustanovili politično stranko?
Možina: Menimo, da je strank v Sloveniji dovolj, mogoče še preveč in je tukaj ustvarjena določena zmeda in s tem tudi možnost določenim manipulativnih učinkov pred in po volitvah, tako da nas ta sfera v tem trenutku ne zanima. Pač pa poskušamo ljudi spodbujati k aktivnemu državljanstvu, da se za zadeve zanimajo, da se do njih tudi opredeljujejo. In ko bo enkrat tudi oblast, katera koli že bo, zaslutila, da so ljudje bolj poučeni, da vedo, kaj hočejo, da se zavedajo svojih pravic, da se zavedajo tudi konkretnih namer oblasti v posameznih zakonih, takrat se bo, verjemite, tudi oblast drugače obnašala. Mislim, da smo zdaj na točki preloma, ko se je to začelo dogajati.
Več: Planet Siol
