Plamen upanja za pravično Slovenijo

6

plamenVeliko zborovanje v zgodovinski Unionski dvorani 27. junija je dokazalo žilavost in v teh časih skoraj nepričakovano energičnost javno povečini prezrte civilne družbe kar štiridesetih različnih gibanj. Stane Bregar iz Društva Gallus Bartholomeaus je na oder prinesel dva plamena, prižgana ob istem času na kresni večer, na Triglavu in na Trdinovem vrhu – pozneje smo ju združili kot simbolni plamen upanja za pravično Slovenijo in ljudje so ta plemen ponesli na svoje domove.

Dejstvo, da so ta veliki shod, na katerem je bilo veliko ostre in medijsko zanimive vsebine, številni mediji načrtno prezrli, dokazuje njegov pomen. Delo, Dnevnik, POPtv in številni drugi mediji, ki tekajo za peščico teh ali onih posebnežev ali provokatorjev pred Roško, so umolknili. No, tudi številni ostali mediji, ki so prišli, so bodisi hitro odšli npr. STA, da so tisti, ki so jih povzemali prikrajšani za vsebino zborovanja.

Pa poglejmo nekaj insertov tistega kar je bilo slišati. Uvodoma je dr. Drago Štoka, rojak iz Italije, prinesel nekaj sredozemske svežine tudi v imenu Borisa Pahorja, ki se je zaradi težav z zdravjem, opravičil. “Skrbi nas, tesno nam je pri srcu, ni nam vseeno za domovino, ki jo ljubimo.” je povedal v imenu rojakov za mejo.

Akademik dr. Jože Trontelj – pismo zboru: “Stanje naših zavor je slabo. Tako ugotavlja Izjava civilne družbe za pravično Slovenijo. Ljudstvo je nad spoštovanjem poštenja, odgovornosti, rodoljubja, pravičnosti in drugih vrhovnih vrednot hudo razočarano. Javnim ustanovam, ki bi morale to spoštovanje najbolj izkazovati, ljudje na podlagi slabih izkušenj odrekajo svoje zaupanje. V stopnji tega zaupanja smo na evropskem dnu.

Vendar je tudi iz tega hudega klanca pot. Ni kratka in ne udobna. Je pa edina. In to je vrnitev nujnega spoštovanja etičnih vrednot. Odločitev za to pot ni odvisna od svetovnega nazora, ne od političnega prepričanja in ne od vpliva, ki ga ima kdo v družbi. Potrebna je le iskrena želja, združena volja vseh tistih Slovencev iz Prešernove Zdravljice, »ki dobro v srcu mislimo«. Zaželimo srečo naši Sloveniji, našim otrokom in vnukom.“

Drago Jančar zborovalcem za Pravično Slovenijo: “Presenetljiva sodba, ki je bila izrečena pred nekaj tedni, je zaupanje mnogih, morda večine državljanov, v državo, njeno pravo, predvsem pa v pravičnost, razrahljala do te mere, da je veliko vprašanje, kako ga je sploh še mogoče vzpostaviti. Ne samo zato, ker je bil z njo na dve leti zapora obsojen eden od ustanoviteljev demokratične Slovenije, pač pa zato, ker je bil obsojen brez dokazov, oziroma z dokazovanjem, ki mu ni mogoče verjeti. Kar pomeni, da je na ta način lahko obsojen kdorkoli.

Ne bi se rad strinjal z vašo precej hudo ugotovitvijo, da se pomladni ideali niso uresničili. Upam tudi, da so bile moje kritike izpred desetletja res pretirane. Kajti, če imate prav, in sem imel prav tudi jaz, potem mi ne bi preostalo drugega, kot da bi ponovil za Otonom Župančičem:

O, domovina, kdor te ljubi zdaj,

ljubiti mora s črnim gnevom v duši!

….

Rekli ste, da se pomladni ideali niso uresničili. Niste rekli, da so umrli. Dokler živijo in dokler živimo ljudje, ki nam za te ideale ni vseeno, pa obstaja upanje za pravično, tolerantno, odprto, se pravi svobodno družbo, v kateri Župančičevi verzi iz iste citirane pesmi ne bodo zveneli kot nekaj današnjega, ampak kot žalostni odmev iz nekih davnih časov:

Glej, smešna krinka, opičji obraz:

to boginja svobode je pri nas!

Na zborovanju je prodorno nastopilo 10 govorcev, poleg mag. Aleša Primca, dr. Ivana Štuheca in dr. Vaska Simonitija še naslednji:

Dr. Boris Pleskovič, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa in pobudnik organiziranja Civilne družbe za pravično Slovenijo, je izpostavil skrb vseh rojakov za dogajanje v domovini: “Krize v Sloveniji niso povzročile ne ZDA ne Evropa, ampak nepošteni politiki, za katere se ve, kdo so. Očitno bo treba lopove obsoditi, kaznovati in jih prezirati. Treba je  graditi na tem, kar je v Slovencih dobrega, Slovenci smo izvorno pošteni in sposobni. Krivci za današnjo situacijo govorijo o enotnosti, a med poštenimi in nepoštenimi ne more biti enotnosti!«

Dr. Mitja Štular, direktor Zavoda za oživitev civilne družbe: »Da, z deklaracijo Za pravično Slovenijo smo povezali širok spekter gibanj in iniciativ s povsem različnih področij, kar daje velik potencial in moč. Z njo prebujamo Slovenijo, ker je to edino, kar nas lahko pripelje do pravične Slovenije! Način za dosego tega cilja je preprost, čeprav pot ni lahka: odločno se moramo upreti negativni kadrovski selekciji. Negativna kadrovska selekcija je temeljni mehanizem, preko katerega elite, ki dejansko delujejo na mafijski način, ohranjajo vpliv in moč v vseh delih in sistemih naše države. Vse zgolj za lastne koristi – dobrobit naroda in države jih ne briga prav nič. To so nam dokazali. Posledice so izropano gospodarstvo in banke, neučinkovito in nepravično pravosodje, mladi brez služb in perspektive, Slovenija skoraj brez upanja. Za to niso krive razmere, kot se radi tolažimo ali nas tolažijo drugi, za to so odgovorni ljudje, ki so te razmere ustvarili.«

Urška Makovec, Prebudimo Slovenijo: »Pravičen je lahko samo tisti, ki ve, da ni popoln in zato neprestano išče – išče resnico. A Slovenci smo jo leta 1945 – če že ne prej – dokončno zavrgli. Od takrat nam vladata laž in krivica. Da ne znamo dati vsakomur, kar mu gre, kaže že to, da nas vodijo pohabljenci, sposobne pa že v kali zatremo, da svojih talentov niti ne morejo razviti. In če se kdo sprašuje, zakaj sodstvo, kot tista zadnja instanca, ki bi morala stvari v družbi postaviti na pravo mesto, ne deluje, je odgovor prav v tem dvojem: prvič, resnica ni več merilo in drugič, velika večina pravnega kadra so izmaličene osebnosti, po letih šolanja dodobra prežete z zastarelim socialističnim kalupom razmišljanja, ki si ne zasluži imena pravna logika. Zlasti pravnik bi moral biti tisti, ki mu je iskanje resnice in pravičnosti osnovno vodilo, a o tem sem v času svojega študija komaj kaj slišala, in to le v okviru pravne filozofije – nekega »drugorazrednega« predmeta.“

Mag. Helena Jaklitsch, Zruženje katoliških izobražencev: “V vseh teh letih si je kontinuiteta načrtno prizadevala, da bi Slovencem odvzeli ponos in pripadnost, ki so jo takrat čutili ob svoji zastavi. V ta namen je zlorabljala medijski in šolski prostor, pravzaprav celotno družbeno okolje. Osamosvojitvena vojna, ki nam je prinesla samostojno Slovenijo, je postala zgolj uresničitev načrta, ki so ga imeli komunisti že med drugo svetovno vojno (zanimivo, da tega niso uresničili že v štirideset letih po vojni, ko so imeli neposredno oblast), ves ta čas pa se je kontinuiteta trudila celo izničiti pomen te vojne za naš narod ter očrniti njene akterje. In to počne čedalje bolj intenzivno. Rezultat vsega tega je grozljiv.  Slovenijo so v zadnjih mesecih, predvsem pod okriljem diktiranih »vstaj ljudstva«, prekrili simboli totalitarizma, ki je poleg nacionalsocializma in fašizma svetu prinesel največ gorja. Vsak, ki mu resnica ni tuja in ki ima rad slovenski narod in našo državo, ob tem težko ostaja brezbrižen. Pod rdečo zvezdo so umirali milijoni, Slovenija je v njenem imenu izgubila najboljše može in fante, desetletja po vojni so bile pod rdečo zvezdo kratene osnovne človekove pravice in svoboščine.”

Vlasta Sagadin, Združenje katoliških pedagogov: »Kaotične družbene razmere kar kličejo po temeljitih spremembah tudi v šolstvu. Tudi to področje namreč nikoli ni doživelo korenitih vrednostnih sprememb, saj ga že več ali manj vseh 22 let po osamosvojitvi obvladuje ista politična opcija, ki je izšla iz skupine za obdelavo šolskega polja, kjer se je kalil kasnejši minister za šolstvo dr. Slavko Gaber. Kljub nekaterim poskusom ministra dr. Milana Zvera, da se šolstvo prevetri in ideološko očisti, do tega ni prišlo in aparat ostaja nepoškodovan na svojih pozicijah. Še vedno ostajamo ena redkih držav na svetu, kjer področje religije in verske izobrazbe v javnih šolah nima kaj iskati in ostajamo ponosni na svoje neznanje. Naši učenci so zato na tem področju neizobraženi, kristjanofobni, polni predsodkov in strahov. Nič čudnega, saj lahko o večinski religiji našega naroda, berejo in slišijo samo negativna sporočila. Cerkev je pa itak kriva za vse, kar je v tej državi narobe, če izpustim politika, ki je pa sploh največji krivec za vse težave. Kot je dejal dr. Gorazd Kocijančič: antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma – enako krivičen, enako primitiven, enako zloben.”

Mag. Rok Prešern, Inštitut Janeza Evangelista Kreka: »Raziskava ugledne tuje agencije je ugotovila, da je Slovenija na prvem mestu po korupciji v poslovnem svetu, a naša sodišča, ki so 20 let sedela križem rok – zaprejo predsednika največje opozicijske stranke, po možnosti brez dokazov. Ta podatek je alarmanten. Kako se lahko vsi tajkuni prosto sprehajajo na prostosti, medtem ko se na drugi strani obračunava s posamezniki brez pravih pravnih podlag? Trenutna oblast nas prepričuje, da je za vse kriv kapitalizem in svobodni trg, ki pa jih v resnici v Sloveniji nikoli ni bilo. Poznamo pa  »tovarišijski kapitalizem«. Tovarišija je tako 20 let izčrpavala podjetja v državni lasti, ki smo jih ves čas reševali z davkoplačevalskim denarjem. Račun za to, nam je izstavljen vsakih nekaj let, ko moramo finančno sanirati banke v državni lasti. To je tudi praksa današnjih dni.”

Dr. Andreja Poljanec, Zavod Iskreni.net: “Otrok, ki se je razvijal v varnem okolju, vedno čuti prav. Njegovo doživljanje sveta okoli sebe, ljudi, odnosov in vzdušja, je vedno pristno, naravno in iskreno. Vendar pa v primerih, ko so čutenja in občutki, ki jih ob določenem dogodku nosi v sebi, težka, obremenjujoča,ga preplašijo, sam sebe in svoji telesnih odzivov ob tem, ne more razumeti…. Zelo dragoceno je, če lahko otrok predvsem v družini dobi pristne ter iskrene odzive na to, kar v svetu čuti in spoznava in je deležen globokega spoštovanja njegovih občutkov, misli in telesa. Če je lahko iskren ter radoveden v družini, se bo tudi v svetu vedno znašel, saj bo zaupal sebi. Vedel bo, kaj so njegove želje, kaj je njegova pot, in bo po njej lahko hodil s ponosom in veseljem. Ne bo mu treba sramotiti ter ustrahovati drugih, da bi dokazal, da je sam boljši. To delajo nevredneži in strahopetci, ki ne vejo kdo so in po čigavi poti hodijo.”

Foto: Tatjana Splichal, Družina

6 KOMENTARJI

  1. Besede Draga Jančarja, ki držijo: Rekli ste, da se pomladni ideali niso uresničili. Niste rekli, da so umrli. Dokler živijo in dokler živimo ljudje, ki nam za te ideale ni vseeno, pa obstaja upanje za pravično, tolerantno, odprto, se pravi svobodno družbo, v kateri Župančičevi verzi iz iste citirane pesmi ne bodo zveneli kot nekaj današnjega, ampak kot žalostni odmev iz nekih davnih časov.

    • Tako kot tudi živijo spomini na OF in mojega dedka partizana, ki kljub šikaniranju tistih, katere Jančar goreče podpira, ne bodo umrli, čeprav si mnogi želijo ravno to.

      • Od kje ti vidiš šikaniranje s strani desnice? Tega ni.

        Levaki pa šikanirate na vsakem koraku.

  2. Jaz imam o tem shodu še vedno mešane občutke. Z marsičem se zelo strinjam, dosti stvari pa me odvrača.

    Zelo se strinjam z g. Štularjem, go. Makovec, g. Jančarjem, pravzaprav z večino.

    Pogrešam pa več samokritike in pripravljenosti narediti red na svoji strani. Recimo, to z negativno kadrovsko selekcijo je značilno tudi za desne stranke. Kako da pri SDS-u niso uspeli zadržati npr. Žige Turka, ki mi vendarle ne deluje kot neumen ali nepošten politik?

    Z g. Pleskovičem se ne morem strinjati: “Krize v Sloveniji niso povzročile ne ZDA ne Evropa, ampak nepošteni politiki, za katere SE VE, KDO SO”. Izjava mi deluje močno naduto. Če jaz povpračam npr. moje bližnje ali daljne sosede, za katere politike menijo, da so nepošteni, bom dobil zelo nasprotne odgovore. Pa ni nič narobe z mojimi sosedi. Kako g. Pleskovič lahko sodi, kdo je pošten in kdo ne? Kako ve, kdo je bil kdaj podkupljen?
    Poleg tega menim, da so predvsem lobiji tisti, ki s korupcijo ustvarjajo kužno politično okolje. Politiki so pogosto zgolj prostitutke.

    Ne strinjam se tudi s stalnim demoniziranjem rdeče zvezde. Vsekakor je res, da “Pod rdečo zvezdo so umirali milijoni”, vendar ima Sloveniji ta simbol zelo mešane pomene. Za nekoga je simbol borbe proti imperializmu, za drugega simbol morilcev. Pogovor preko tega simbola je površen, če ne drugega.

    Mogoče je rdeča zvezda, pentagram, za koga simbol demona, vendar Fabrice Hadjadj v svoji knjigi “Vera demonov ali preseženi ateizem”, Založba Družina, pravi, da “Samo po sebi ni nič demonsko.”, “Pentagrame najdemo v nekaterih cerkvah. Pet je število hlebov, ki jih je Jezus pomnožil, da jih je iz njih naredil pet tisoč(Mt16,9). To je tudi število, ki ustreza povračilu, ki ga je prejelo ljudstvo, ki bo upoštevalo Božje zapovedi: Podili boste sovražnike in padali bodo pred vami pod mečem. Pet izmed vas jih bo podilo sto (3Mz26,7-8).”

    “Vse, kar je sprevrženo, mora pravični obniti nazaj na pravo stran.”

  3. Ni treba nič preveč filozofirat. Zvezda ni dosti kriva. Kriv ali ne je tisti, ki se z njo identificira.
    Tako da ja, zvezda in NOB, vsekakor! Zvezda in revolucija, nikakor! Naj se gospod Stanovnik in Kučan odrečeta reveluciji, in bosta lahko nosila zvezdo kamor bosta hotela!

  4. Pozdravljeni,

    ne verjamem, da kdo od tistih, ki vihti rdečo zvezdo, razmišlja o hlebcih kruha, ki jih je Jezus množil; ali pa o pentagramu. Če malo pametujem, bi rekel, da večina vihti zvezdo kot simbol upora… Proti čemu že? Verjetno proti Janšu in klerofašistom in ZDA in kapitalizmu. K uporu pa pozivajo na facebooku, pozive pošiljajo iz pametnih telefonov, posnetke pa objavljajo na googlovem Youtubu. Seveda, vsa ta imena firm in produktov so tesno povezana s demokratičnim ali kakim drugim socializmom, ne?

    Dovolil si bom majhno miselno ekskurzijo. Milan Kučan in tovarišija resnično verjamejo v rdečo zvezdo, resnično verjamejo v dediščino in vrednote NOB in (zelo potiho) revolucije. Ne gre jim za denar, ki so ga izsesali iz proračuna, ta je le posledica njihove vere (čeprav se ga seveda ne otepajo).

    In vsaka vera ima svoje vernike. To so pavšalno vsi tisti, ki vihtijo rdeče zvezde in mahajo s titovimi slikami. To so vsi tisti, ki hodijo na partizanske mitinge. Večina teh ‘vernikov’ je zmernih, toda so vseeno verniki. Naša rdeča aristokracija za sebe in za vernike ohranja in utrjuje enobejevske mite, to je njihovo sveto pismo.

    Naša rdeča aristokracija rabi enobejevsko vero in vernike, zato da kot taka lahko obstaja. Brez njih bi to bili navadni provincialni brezvezniki, za katere ne bi nihče nikoli slišal.

    In dejansko so rdeča aristokracija. Niso rdeča mafija, saj mafije večinoma po svetu ne marajo, se jih bojijo, mafija deluje podtalno, voditelji se ne svetijo po mitingih. Naši aristokrati pa si cel družbeni sistem urejajo po svoji podobi in nekako kar ‘vedo’, kaj hočejo ljudje. Seveda, saj so naši patriciji!

    In mi… Mi smo pa plebejci, tlačani. Mi služimo drugim , hodimo v ‘službo’ – mimogrede, kateri drug jezik ima še ‘službo’? Gledal sem in drugi jeziki imajo ‘delo’, ‘opravilo’, ‘služijo’ pa ameriški predsedniki – “I am proud to serve”. Mi pa služimo fevdom, ki jih obvladujejo naši aristokrati. Govorim seveda o socialističnih firmah, ki jih povečini vodijo zaslužni, ne pa tudi nujno sposobni aristokratski dediči. Seveda pa takšni fevdi zdaj propadajo in tonejo, grofi pa bežijo z milijoni.

    No, če je na eni strani rdeča aristokracija, potem je na drugi strani mesija, brezgrešen in nezmotljiv. Je vodja ‘prave vere’, zato je preganjan in omaloževan. Njegovi verniki ga častijo in povzdigujejo v nebo ter obračunavajo z vsemi dvomljivci. Samo jamrajo in jamrajo in pozivajo k nekim vrednotam. Nasprotna stran se pa le prezirljivo nasmehne, saj ve, da zmaguje. Jamrarjev nihče ne more jemati resno.

    Tako, pa sem napisal. V zapisu je verjetno veliko protislovji, saj nisem popravljal. Je kakor je.

Comments are closed.