Plaha ptica lahko kaj hitro odleti

2
214
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Grški “ne” bo še pogojeval evropsko ekonomijo. Mnogi se bojijo, da bi v naslednjih tednih pod udarom bile v prvi vrsti tiste države, ki veljajo za evropsko periferijo in ki so v preteklih letih bile na robu, da zaprosijo za evropsko pomoč (ali so ta rob že prestopile). Tukaj so Ciper, Španija, Italija, Portugalska, med tvegane države nekateri prištevajo tudi Slovenijo. Ja, seveda, Slovenija je bila še pred dvema letoma v zelo hudem položaju in se je trojki komajda ognila. Danes pa je stanje precej drugačno. Slovenijo bi težko spravili v klub najbolj tveganih držav po zaslugi preobrata v vseh pomembnejših makroekonomskih kazalcih. A to ne sme na Slovenijo delovati pretirano pomirjujoče. Gospodarska rast je plaha ptica. Vsak šum jo lahko prestraši in plaha ptica odleti…

Metoda palice in korenčka

Evropska pot k okrevanju vodi po t. i. metodi palice in korenčka. Palico – torej strogost, predpise in predvsem varčevanje – simbolizirajo ukrepi trojke in še bolj nemška kaclerka Merklova ter njen finančni minister Wolfgang Schäuble, najglasnejša zagovornika varčevanja. Če poenostavimo, logika varčevanja predvideva to. Nedisciplinirana država naj počisti pred svojim pragom, naj se olajša vseh potratnih stroškov, naj zaživi precej bolj “špartansko”. V zameno bo dobila finančno podporo. Torej gre za finančne reze v zameno za pomoč. Na drugi strani se je komplementarno uveljavila tudi metoda “korenčka”, ki jo je z masovnim odkupom obveznic (quantitative easing oziroma kvantitativno sproščanje) uvedla Evropska centralna banka pod Mariom Draghijem. Tudi v tem primeru skušajmo poenostaviti: z odkupom obveznic po zelo nizkih obrestnih merah skuša Draghi v članicah EU ponovno zagnati gospodarstvo z injekcijo svežega kapitala. Učinek je približno enak, kot bi se ECB odločila za tiskanje denarja. Restriktivni politiki trojke je Draghi tako dodal ekspanzivno politiko ECB. Posledica dejstva, da je v obtoku več svežega denarja, je ta, da valuta izgubi vrednost (to se je zgodilo evru v primerjavi z dolarjem v zadnjih mesecih) in je posledično bolj konkurenčna v sektorju izvoza: če je tvoja valuta cenejša, bodo tuji kupci lažje (in bolj poceni) odkupili tvoje proizvode.

Izvoz za Nemčijo, a tudi za Slovenijo

Kaj ima pri tem Slovenija? To, da je njeno gospodarstvo zelo izvozno naravnano. Draghijevi ukrepi so bili sicer namenjeni celotni Evropi in v prvi vrsti Nemčiji, ki je prav tako izvozna država in ki mora ohranjati evropsko ladjo na površju. Blage učinke pa je očitno občutila tudi Slovenija. Torej, ekspanzivna monetarna politika, ki jo je Draghi napovedal 26. julija 2012 v govoru “Whatever it takes” (Naj stane, kar hoče) in ki predvideva vsak možen ukrep za rešitev evra, je blagodejno pljusknila tudi v Ljubljano. Lani je imela Slovenija 2,6 odstotno rast, eno od višjih v Evropi, ki jo je omogočil v prvi vrsti prav izvoz. V Sloveniji je v letu 2014 zrasel za 6,9 odstotkov glede na leto 2013, napovedi za letošnje leto pa govorijo o rasti izvoza v višini približno 6 odstotkov glede na lansko leto. Skratka, izvozni sektor je bil v Sloveniji vselej zelo močan. Ljubljana pa bi se morala zavedati, da je taka izvozna rast v zadnjih dveh letih v marsičem pogojena tudi z Draghijevim receptom za izhod iz krize. Slovenija sicer v glavnem izvaža znotraj EU (predvsem v Nemčijo), a jasno je, da so povečanje povpraševanja po slovenskih izdelkih v drugih državah v precejšnji meri spodbudile nizke obrestne mere, ki so del širšega Draghijevega projekta.

Tak zunanji zagon pa, in to je druga plat medalje, ne bo večen, čeprav je Draghijev “naj stane, kar hoče” res izjemen in zelo težak ukrep. Hkrati pa je tudi začasen: njegova vloga je ta, da omogoči Evropi, da se ponovno postavi na noge. Financiranje porabe držav bi moralo služiti kot oporna palica, da vlade čim manj boleče uredijo tudi javne finance.

Kako se znebiti nevarnosti palice?

In to velja tudi za Slovenijo. Čeprav se tega, tako izgleda, v Ljubljani nihče ne zaveda. Slovenija je torej ugriznila v ponujeni korenček, a se ni še popolnoma znebila nevarnosti palice. Slovenija je še daleč od stanja urejenih javnih financ. In ko govorimo o urejenosti državnih računov, seveda mislimo najprej na zniževanje plač, pokojnin ter rezov v socialo. Da, tudi ti so ukrepi, ki spadajo v t. i. varčevalno politiko. In Slovenija še ni uredila svoje pokojninske politike, niti se ni lotila politike zaposlovanja oziroma reforme trga dela. V Ljubljani nadalje tudi pogrešamo resen razmislek o tem, kako razbremeniti delodajalca in mu omogočiti olajšano zaposlovanje. To je navsezadnje v interesu podjetnika in delavcev. Zakaj? Preprosto, zdajšnja vlada ne najde skupnega jezika na to temo. Prejšnje je tudi niso ali pa niso bile na oblasti dovolj časa, da bi to izpeljale.

Gre za osnovne zadeve, za katere bi morala izvršna oblast poskrbeti. In to posebej v zdajšnjem trenutku, ker bi, tudi z ozirom na druge ugodne ekonomske razmere, to nalogo opravila lažje, ne da bi ji finančni trgi dihali za vrat. Urejeno stanje znotraj države bi ponudilo primerne pogoje tudi za začetek “notranje rasti”: to pomeni ustvariti nastavke za zdrav zagon domače porabe ali nekoliko drugače, za povečanje kupne moči povprečnega državljana.

Neprisebnost v strateških odločitvah

Pa še nekaj… Slovenija bi morala biti veliko bolj “prisebna” še v drugih strateških odločitvah. Poglejmo energetsko ali infrastrukturno politiko. Na energetski ravni je daleč največji državni projekt izgradnja šestega bloka šoštanjske termoelektrarne. Mimo dejstva, da so termoelektrarne v tem trenutku najbrž najbolj neekološki energetski vir, in mimo dejstva, da je Slovenija morala že večkrat plačevati kazni zaradi prevelike količine izpustov, je postal Teš 6 simbol korupcije in slabih menedžerskih praks. Prvotno predvidena cena je iz 600 milijonov evrov poskočila na končno ceno 1,4 milijarde evrov. Policija preiskuje domnevno podkupovanje v višini približno 285 milijonov evrov, ob tem pa je država za projekt Teš 6 izdala poroštvo v višini 440 milijonov evrov. Kako naj se iz takega projekta razvije nekaj, kar bo za Slovenijo strateškega pomena in bi slovensko državo spremenilo v konkurenčnejšega tekmeca?

Pa poglejmo še drugi primer: nedavno je bila Slovenija zavrnjena na razpisu za pridobitev sredstev za drugi tir Koper – Divača. Že leta in leta politiki vseh barv in iz vseh strank poudarjajo, kako Slovenija potrebuje nov železniški krak. Tako bi se z večjo lahkoto in predvsem hitreje prevažal tovor iz Luke Koper proti tujini. Projekt naj bi po zdajšnjih ocenah stal 1,4 milijarde evrov. V tem trenutku si Slovenija take investicije ne more privoščiti. Že dalj časa (zaradi pretiranega primanjkljaja) Ljubljana izvaja samo še projekte, ki so sofinancirani s strani EU. Tako je tudi v tem primeru vlada predstavila projekt drugega kraka železnice na razpisu za pridobitev sredstev iz evropskih skladov. Odziv? Negativen, sredstva niso bila dodeljena. Slovenija namreč ni imela finančnega kritja za predstavljeni projekt. Če poenostavimo, vlada je v Bruselj poslala projekt, ni pa nakazala, od kod bo črpala še ostala sredstva (poleg evropskih, seveda) za dokončanje projekta. Ker država zaradi večkratnega prekoračenja maastrichtskih kriterijev ne more najeti tolikšnega posojila, se je sicer v zadnjem letu omenjala možnost zunanjega partnerja. A kaj, ko je pomemben del vlade to možnost takoj označil malodane za izdajstvo. Železniška infrastruktura, po njihovem nauku, mora ostati v državnih rokah. Posledica tega? V Bruselj je romal projekt brez finančnega kritja. In denarja iz Bruslja ni bilo.

Kako lahko ob teh postavkah še sploh govorimo o konkurenčnosti? Pot je še dolga, plaha ptica pa lahko odleti vsak trenutek.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

2 KOMENTARJI

  1. Še vedno pogrešam oceno vpliva Čuferjevih 10 in več milijard € novih posojil na BDP. Kakšno rast lahko izračunamo iz teh posojil.
    1 mlrd€ za drugi tir bi si z lahkoto izposodili, a si nihče ne upa. Po izkušnji s TEŠ6, hvalabogu. Neverjetno je da s tem projektom sploh kandidiramo. 30km za 1.4 miliarde!?

    • Ne 30 ampak 27 km, kar v povprečju pomeni malo manj kot 52.000 € za en sam meter proge. Spet si očitno pripravljajo teren za nov “veličasten” rop. Čuferjeve milijarde so šle v pokrivanje bančne luknje in lukenj v proračunu in pokojninski blagajni, bolj ali manj za vzdrževanje javnega sektorja.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite