Poleg krajevno narodnostnega in razvojno filozofskega pri grški filozofiji poznamo tudi vidik osrednje usmerjenosti filozofije. Slednja pa se deli na kozmološko, antropološko in metafizično filozofsko smer. Pitagora in njegova šola (Pitagorejci) spada v kozmološko smer. Pitagora naj bi se rodil 28. aprila leta 580 pr. Kr. grškemu trgovcu na otoku Samosa. Hrepenel je po znanju zato se je odpravil v Egipt, takratno središče antične modrosti. Svečeniki so od vsakega kandidata zahtevali kastracijo, na kar je Pitagora tudi pristal. Po 22-letih bivanja v Egiptu in dolgega babilonskega zatočišča je poiskal svoj mir v Krotonu v južni Italiji, kjer je ustanovil filozofsko društvo, ki je imelo orfično mistično religiozni značaj. V skladu s svojimi rigoroznimi verskimi načeli niso jedli mesa, ker so verjeli v preseljevanje duš (metempsihoza). Zaradi političnih sporov je Pitagora na starost moral zapustiti Kroton. Umrl je leta 500 v bližnjem Megapontu. Osnova vsej Pitagorovi filozofiji je matematika, najpomembnejši pa je Pitagorov izrek. Pitagora je tudi začetnik stereometrije, prostorske geometrije itd… Zanj je številka, arithmos substanca stvari. Številka ni abstraktna ampak je realno bitje. Po njegovem je vesolje, kozmos zgrajeno na osnovi števil, kjer vsaki stvari pripada posebno število. Zato vlada v kozmosu skladen red. To je bil poizkus, kako abstrakcijo števila napraviti za duhovno podlago vesolja. Zanimivo je, da sta Pitagorova učenca Hiketas in Ekfantos trdila, da se zemlja vrti okrog svoje osi. Aristarhos iz Samosa pa je učil, da se zemlja giblje okrog sonca. To teorijo je Selevkos, Kopernik antike tudi znanstveno utemeljil. Velikan grške filozofije Aristotel pa je v svoji Metafiziki močno kritiziral Pitagoro in njegove učence.
Foto: Wikipedia
