Pismo moji Cerkvi

Moja ljuba Cerkev!

Sem eden izmed tvojih laikov iz povprečne primorske župnije. Verujem v Jezusa Kristusa, trudim se izpolnjevati in osmisliti tvoja navodila krščanskega življenja, a nisem vedno uspešen. V župniji sem dejaven, a spet ne toliko, da bi brez mene zazijala neka velika vrzel. Kolikor mi uspe, dogajanju v zvezi s teboj sledim tudi prek različnih medijev.

Pišem ti zato, ker se mi zdi, da sva si vedno bolj narazen. Saj je že dolgo tako: na eni strani laik, na drugi klerik, vmes pa bolj ali manj zapolnjen prazen prostor. Danes o tem zgovorno pričajo vedno bolj prazne cerkve. Na obeh je, da prazen prostor briševa in da bomo vsi skupaj eno.

Dve nedelji zapored sem poslušal pastirsko pismo najinih škofov. Nič novega nisem slišal. Vse o neki krizi, takšni in drugačni. Izzvenelo je mlačno. O tem, da se moramo kot kristjani dejavno vključiti v reševanje težav ali, kot večkrat beremo, da bi se morali prebuditi. A se na drugi strani zdi, da bi bili marsikateri tvoji najbližji zadovoljni, da kar spimo in spimo, ko nas kaj rani ali razočara znotraj tebe.

Omenjeno je bilo javno šolstvo. Ko včasih berem tvoje uradne medije, mi je težko. Naj ti zaupam, da sem tudi jaz šolnik v javni šoli. Dober kolektiv smo, seveda imamo težave, a se trudimo sprejemati v različnosti. Pri tebi pa dobim občutek, da je le v tvojih šolah kvalitetna vzgoja in pouk. Kot da je biti kristjan nekaj ekskluzivnega. Saj je, a če ni zraven ponižnosti, se vse izrodi v prvi glavni greh – napuh. Pa te vprašam: Kje je laže biti in ostati kristjan, v Škofijski gimnaziji v Vipavi ali na gimnaziji v Kopru? Ko sem slišal, da tvoji odgovorni ustanavljajo katoliško univerzo, sem se zopet zamislil. Mar je Sloveniji res potrebna še ena Fakulteta za poslovne vede, za katero šolnina znaša 2400 evrov? Kje je pri vsem tem tvoja skrb za najšibkejše? Kdaj boš z mogočnimi denarnimi vložki poskrbela za tiste, ki ti tega nikoli ne bodo sposobni vrniti? Da bi zgradila več domov za ostarele, da bi odprla osnovnošolske oddelke za otroke s posebnimi potrebami, da bi zgradila bivalne skupnosti za invalide, da bi odprla delovne centre za odrasle z motnjo v duševnem razvoju …?

Pohvaliti te moram, da se tako trdno zavzemaš za tradicionalno družino. Popolnoma ti stojim ob strani. A mi včasih kar srce zakrvavi, ko se mi zdi, da hkrati v sebi ne najdeš prostora in tolažbe za tiste, ki jih je življenje na tem področju krepko preizkusilo. Za vse ločene, ki jim kljub molitvam, prestanemu trpljenju in zakramentu ni uspelo ohraniti zakona. Za vse, ki so se opogumili vstopiti v nov odnos, a jih ti zavračaš. Za vse samske, ki jim ni bilo dano osnovati družine, pa so pri tebi kar vsi počez označeni kot tisti, ki raje živijo v hotelu mama in niso sposobni ne zvestobe ne življenjske odločitve.

Veš, ljuba Cerkev, vsak od tvojih vernikov je človek zase. Vsak ima svojo zgodbo, svoje čutenje in svoj notranji jaz. Če prisluhnemo sebi, smo pri tebi hitro na polju, ki je označeno kot negativni individualizem. A jaz ne morem delovati občestveno, če se ne čutim sprejetega kot posameznik. Želim si, da bi me ljubila in razumela takega, kot sem. Ne čudim se, da se občutek pripadnosti (po J. Juhantu) vedno bolj zabrisuje. Žeja me po tvoji Živi vodi. Ne potrebujem te kot kanal za nagovarjanje k določeni politični opciji, h katoliški stranki, k ustanavljanju katoliškega sindikata, k raznim shodom na stadionih. Ne potrebujem te kot ustanovo, ki nekaj idealizira, življenje pa teče mimo nje po drugih realnih kanalih. Strašno pa te potrebujem za to, da me naučiš in mi daš občutiti, da je tudi zame, slovenskega laika enaindvajsetega stoletja, prišlo v Jezusu Kristusu odrešenje na ta svet.

Moja ljuba Cerkev, s tem končujem. Hvala, da si prebrala to pisanje. Še bi lahko pisal. Vem, da si sveta in grešna. Jaz tudi. Prav zaradi tega bova našla skupno pot. In naj Sveti Duh zaveje, koder hoče.
Z ljubeznijo do troedinega Boga in do tebe.

Tvoj laik

Vir: Družina