Pismo iz onostranstva

4
426
Foto: nakamniskem.si.
Foto: nakamniskem.si.

Tovariši in tovarišice,

zelo mi je žal, da se vam nisem mogel prej oglasiti. Žal mi je zmanjkalo aluminjaste folije, s katero si seveda pokrivamo glave, da zahodni imperialisti ne morajo vplivati na nas, tako da nekaj časa nisem zapuščal svoje baze. Žal je tudi v socialističnem raju, še vedno pomanjkanje dobrin. Bomo to odpravili v naslednji petletki. Operacija »opravičevanje« je, kot ste lahko zasledili, v polnem teku. Slovenski mediji so sicer bolj skopo poročali o tem, vendar so naši hrvaški tovariši zadevo bolje spravili v javnost kot pri nas. Z avtorjema smo se že dogovorili za honorar in različne ugodnosti, predvsem za tiste iz magazinov. Primerno letnemu času so prispele pošiljke zimskih oblačil.

Kot sem že omenil, zadeva v Sloveniji ni odmevala, vendar bomo v kratkem poskrbeli, da bo. V prvi vrsti bomo stvari objavili v Mladini, Dnevniku, Delu itd. Naša politika nastavljanja kadrov po slovenskih fakultetah je tako več kot očitno obrodila sadove. K sreči še nihče ni ugotovil, da je ravno takšna kadrovska politika dokaz totalitarnosti naše oblasti, saj je potrebno za naš obstoj obvladovati vse pore družbenega življenja. Borba proti vsem mogočim negativnim pojavom je sicer še vedno v teku. Na poti izgradnje socialističnih odnosov se srečujemo še z eno drugo protisocialistično silo – z idejnimi ostanki starega. To so vsi tisti pojavi dekadence, špekulacij, partikularizma, karierizma, nacionalizma, šovinizma, lokalizma, ozkosrčnosti, birokratskega centralizma, egoizma, tehnokracizma, netolerance, sektaštva itd., s katerimi se v naših vrstah pogosto srečujemo, in to v vseh plasteh našega društvenega življenja. Oni so seveda škodljivi, kadar delujejo v smeri slabljenja notranje enotnosti delavskih množic ali kadar kompromitirajo sistem demokratičnega družbenega samoupravljanja na področju gospodarstva in v drugih plasteh društvenega delovanja.

Nadalje se mi zdi, da gremo včasih pri tarnanju spričo delovanja sovražnika predaleč, da ga precenjujemo in delamo pri tem druge napake. Vzemimo na primer Janeza Janšo. Kdo je pravzaprav Janša? Janša je v bistvu za nas ničla. Iz njega smo v osemdesetih sicer skušali nekaj napraviti, ker nam je bilo to potrebno in bi ga kasneje prav tako lahko pokopali, da tako rekoč nihče za njega ne bi vedel, če bi to znali narediti na isti način. Toda mi smo mu najprej pustili, da se je razrastel, nato mu je dala Mladina priložnost, da piše, kasneje je še tiskal svoje knjige, sedaj pa sprejemamo odločitve v Ljudski skupščini Slovenije in na sodiščih, celo vrhovnem, o Janši tako, kot da je to strahovita sila in da predstavlja v političnem življenju ne vem kakšno figuro, ki jo je izredno težko potisniti iz pozornice in je zato potrebno mobilizirati ves slovenski narod, da ga z resolucijami in podpisi vržemo iz Ljudske skupščine ali pa iz tega ali onega organa. To je čisto nepotrebno, kajti Janšo smo že likvidirali medijsko, lahko ga izključimo iz vseh organizacij kadarkoli hočemo, in to pojasnimo našim ljudem brez vsakih resolucij in brez tega, da bi ga delali za politično figuro ali pa celo za mučenika. Zdi se mi, da je treba Janšo pred slovenskim ljudstvom predvsem osmešiti, ker dejansko je smešna figura. Tiste zaporniške šale so kot nalašč za hitro širjenje zasmehovanja in poniževanja med delavsko množico.

Na te partikularistične, šovinistične, nacionalistične, skratka malomeščanske in paničarske poglede, polne nevere, ki obstajajo v naših medijih, polagamo še vedno premalo važnosti in se proti temu še vedno premalo borimo. Razširila se je parola popa Koroščca iz 1925: »Telo se da ubiti, mrcvariti, vreči v okovje in ječe, a duša je svobodna, za njo ni verig, ni zaporov in vešal.« Govoril sem že z našimi novinarji in jim pojasnil, da niso samo poročevalci javnega mnenja, ampak tudi njegovi ustvarjalci, zato je potrebno po takšnih parolah tolči. K sreči nam je v širših ljudskih množicah že uspelo uveljavit podobo popa Korošec kot klerofašista. Še enkrat se je izkazala kadrovska politika kot odločilen činitelj v naši borbi.

SMRT FAŠIZMU/NATU/EU/HARP – SVOBODA NOVEMU RAZREDU

Bevc

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Bravo, Bevc, ko se stvari povedo “naokoli”, zadenejo najbolj naravnost (Jezus je v glavnem govoril v prilikah)! In ker je “glasom” tov. Kardelja mnogo tega, kar s dogaja v naši družbi nenadoma tako jasno, se ne smemo čuditi, da so še nadobudni komentatorji (razen dveh ) čisto utihnili. Ali pa star refleks strahu, četudi je to samo še duh…

  2. Članek je večpomenski.

    Glavni pomen vidim, da komunistični praznoverci po inštitucijah še kar glave pokrivajo z Alu folijami in premočrtno sledijo Kardelju.

    Drug pomen je v pogledu na njihovega JJ, ki so se ga “napačno” lotili. Tu je več interpretacij.

    Jaz pravim, da je to igra birokracije za rajo – da se v Slovenji nič ne reformira. Tako kot so bile balkanske krvave vojne tudi igra komunistične birokracije, da so se znebili prenapetih nacionalističnih državljanov in da “SE NIČ V RESNICI NI SPREMENILO”: skratka ohranili so svoje privilegije, moč, rente, fevde, oblast, denar, kapital.

    Pomenljivo je, da v Sloveniji 25 let nismo imeli pristne sredinske in pristne desne stranke, ki bi trdno vodila svojo politiko in vrednote in tako organsko rastla počasi v kolektivno socialistično zblojenem kolektivu socialistov, ki verjamejo v Cerarjeva praznoverja, zastrupljene sledi avionov, si ponoči s folijo pokrivajo glave in čez dan resno zagovarjajo partizanske mite.

    Pomenljivo je, da so tu tiho sledilci, morda nimajo navodil iz centrale.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite