Pismo bralke: Pesnik Balantič lahko samo združuje

2
Obeležje pesniku Francetu Balantiču, detajl. Foto: Aleš Čerin.
Obeležje pesniku Francetu Balantiču, detajl. Foto: Aleš Čerin.

Potem ko je pesnik Balantič z najvišje akademske stroke, ob prisotnosti politike in priznanja predsednika države končno umeščen v slovensko klasično literarno zgodovino in je postal duhovna lastnina slovenskega naroda, smo naivno mislili, da se je tragični pesnik vrnil v rodni Kamnik, domov, kakor je hrepenel:

»Domači kraj, kako mi spet boš drag,
Kako bom ljubil gore razkopane,
Dokler ne bom pod njimi tih zaspal«.

Toda ravno domača, duhovno omejena in ideološko indoktrinirana oblast ga ponovno zapira med zamolčane poete, na katere se itak pozabi in zadošča nanje le kak jubilejni spomin, tako zaradi zunanjega videza. Vendar je večina slovenskih družbenih avtoritet in kulturnikov duhovne širine že ponotranjila pesnikovo sporočilo presežne ljubezni, za katero je zgorel v ognju groze, v vrtincu nedoumljivega barbarskega časa, zato da je prerojen kot Fenix vstal iz pepela. Umreti ne more zaradi vrhunske kvalitete, zaradi izpovedne moči slovenske besede, zaradi svoje čiste, nepolitične duše, zaradi edinstvenega prispevka slovenski književnosti. Ugled mesta Kamnika pa se je sesul ob ideološki lokalni politiki, ki nadaljuje ortodoksno kontinuiteto. V letu 2015, po 24 letih samostojne države, ob zgodovinskih obletnicah svetovnih morij, ob novih in neovrgljivih zgodovinskih spoznanjih. Zdrava pamet tega šokantnega dejanja ne more dojeti. Čemu služi provokacija? Saj ni res, pa je. To ne more biti miselnost Kamnika, ki bi moral biti ponosen na svojega največjega umetnika. Dokažite pesniku zločin! Nihče ga ne more dokazati. Dokazani pa so zločini mnogih, po katerih so se in se še marsikje imenujejo ulice. Komu je Balantič nevaren? Polna usta imamo lepih besed o spravi, v dejanjih pa pesnika že tretjič zažigamo: prvič telesno v Grahovem, drugič duhovno s prepovedjo njegovih umetnin, tretjič pa še lastni rojstni kraj, medtem ko mu nasprotuje slovenska javnost.

Kako se boste zapisali v zgodovino, če ne premorete pokončne drže, če ne zmorete stopiti pesniku v bran in s ponosom poimenovati po njem kulturne ustanove? Sramotno in pomilovalno. Kako boste obšli enoglasen sklep občinskih svetov dveh občin o poimenovanju. Nobeno sprenevedanje vam ne pomaga. Toda brez skrbi: France Balantič gori v svoji poeziji in v svoji nedolžnosti s plamenečo baklo in se dviga nad politikantsko majhnost.

Obiskovala bom knjižnico Franceta Balantiča v Kamniku in v Komendi. Balantič je eden in edini. Nima alternative. Dokažite vendar, da ga je Kamnik vreden.

Iva Ogorevc
Križ – Komenda

2 KOMENTARJI

  1. Spoštovani Igor !, Zakaj z cinizmom obeleževati duhovno dejanje pesnikov tragičnega časa za narod.
    Karel Destovnik -Kajuh je bil spoštovan in cenjen takoj po vojni kot partizan. Mogoče se je vprašati kako je padel ? Kot pesnik, kulturnik je bil vprašljiv, po pričevanju nekaterih.
    Torej Balantič je bil kot velik pesnik takoj izbrisan in izločen iz književnosti NOB.
    Čas je, da se to popravi in se mu prizna vrednota pesništva in narodne zavesti- rodoljubja, ki zasluži vso pozornost. Potrebna je zdrava pamet in spoštovanje človeka !

Comments are closed.