Pismo bralke: Ob rob diskusijam v primeru Šavli

center za socialno delo SLOb posredovanju informacije o zbiranju podpisov v podporo za čimprejšnjo vrnitev otrok družine Šavli domov, sem bila nekako izzvana, da predstavim  nekaj izhodišč in pomislekov, ki se mi ob tem primeru porajajo (jih je še več in so še bolj dolgi – toda smilijo se mi bralci … ). Hkrati se opravičujem, ker ne bom napisala novinarskega komentarja, ampak nanizala nekaj misli, ki se mi ob primeru porajajo.

Zagotovo nisem jaz tista, ki bi presojala in ocenjevala vzgojne modele, ki jih posamezni starši uporabljajo. Prepričana sem, da večina staršev vzgaja tako, kot je spoznala, da je najboljše za celostni razvoj otrok. (Saj poznate tisto: »po vesti« – drugo vprašanje je, kako je vest oblikovana in kako/če jo pustimo »popravljati«…). Z izpostavljenimi škofjeloškimi starši se gotovo v marsičem ne bi strinjala (tako kot tudi z veliko drugimi ne), imamo pa tudi marsikaj podobnega.

Recimo: le kaj bi pri nas našli kriminalisti? Gotovo marsikaj takega, za kar še sama ne vem, da imamo. Potem marsikaj takega, kar že dolgo zaman iščem. Gotovo pa tudi veliko takega, kar vsak dan uporabljam: npr. nože, kuhalnice, (občasno) stepalnik, valjar ipd. Bi me potemtakem takoj odgnali in zaprli? Joj, ljudje, s čim pa naj olupim čebulo ali premešam mineštro?! Mar je res prva asociacija, ki uniformiranim ljudem pride v glavo: »pripomoček za nasilje v družini«?

Moja prva reakcija – pomislek ob »aferi z otroki« je bil: (spet) napad na velike družine – tudi nam se to lahko zgodi – še posebej, ker je močno izpostavljen »verski faktor«.

Primer: naši otroci gredo kdaj (nekajkrat) tudi med tednom k maši – ne samo v nedeljo. Hodijo k verouku (ne pa v glasbeno šolo ali k baletu). Da ne govorimo o tem, da je mama teh otrok katehistinja in tako še posebej nevarna. V skupnih prostorih imamo postavljene razne verske podobe. In (pomislite!) doma vsak dan (tudi večkrat – čeprav zelo kratko) molimo. Imamo tudi svoje posebne pomočnike. Npr. sv. Jožef je prav poseben »minister za gospodarske zadeve in izgubljene stvari«, da ga naša država ne premore takega – splača se »lobirati« pri njem. Pa še cela vrsta svetnikov je, h katerim se obračam(o) po pomoč. In pogosto nadlegujem naše angele varuhe ter jih prosim za varstvo otrok. … Torej? Če mene vprašate, bi rekla: nič posebnega, saj bi bilo lahko vsega naštetega še več in nismo neka zgledna in idealna (krščanska) družina. Za nekoga (ki mu je to v interesu …?) pa smo lahko fanatiki z »izkrivljenim in patološkim verskim prepričanjem«, ker smo drugačni od prevladujočega (medijsko predstavljenega) »povprečja«.

Kdor nima izkušnje velike družine, lahko modro ugotavlja, da te razume v tvoji utrujenosti, »sizifovanju« na področju pospravljanja, likanja, kuhanja, opominjanja … Dejansko pa lahko na vhodu zgolj ostrmi (in se dela, kako je vse v redu – ne, celo v najboljšem redu) in se (sam pri sebi) čudi, kako je mogoče, da je na enem kupu zbranih toliko različnih stvari: od nogavic, knjig, igrač, krožnikov, copat, zvezkov … In le zakaj nihče ne pomete po tleh??? (Revež ne ve, da je bilo tisti dan že dvakrat pometeno …) Ja, novinarji&Co zagotovo niso tisti, ki bi jih želela na vratih (in še manj: za vratom) …

Še en velik vprašaj: kako je (življenjsko) ogrožen dojeni malček, da ga je potrebno odtrgati od mame? (Prepovedana asociacija na »Petričke«) In čemu razbijati družino (res, otroci so sedaj mogoče »fajn«, počutijo se kot na počitnicah – toda to so zgolj prvi vtisi, prvi dnevi drugačnosti – kdo jamči, da od tega ne bo negativnih posledic – Center za socialno delo Škofja Loka?)

Še vedno sem pod vtisom »obsodbe« na podlagi ne-dokazov (neznanega dne, na neznanem kraju, neznana obljuba …) – mar ni to še ena izmed podobnih zgodb? Če nisi »ta-pravi«, »naš«, imamo vse vzvode, da se te znebimo – povsem legalno!

In o tem, kaj vse je v knjigah za otroke, lahko tudi kakšno rečem (čeprav ob količinah, ki se pri nas preberejo, ne utegnem preleteti niti vseh naslovov). Tudi mi nimamo televizije (nas bo kdo prijavil?) Imamo pa internet – z vso množico skušnjav na njem. Toda vsemu temu, čemur smo se hoteli z odpovedjo TV-ju izogniti, se nismo mogli: medtem ko so nam bile včasih na razpolago zgolj izbrane (tudi cenzurirane in primerno ideološko predelane) knjige z omejenim izborom, je sedaj na otroških knjižnih policah vse polno »praznih«, »limonadastih« knjig za »poneumljanje« (ob tem priznavam, da tudi veliko dobrih in poučnih knjig, ki jih v moji mladosti ni bilo).

Tako da novinarski prikazi »zloglasne« družine potrebujejo še kakšne dodatke – kar seveda ne opravičuje morebitnih neprimernih vzgojnih »postopkov« omenjenih staršev. Vedno pa ostaja možnost spremembe mišljenja, spoznanja, ravnanja in spreobrnjenja. Zato ne vem, če je najbolj primerno najprej kaznovanje O tem, kako naj bi to vplivalo na nosečo mamico in njenega dojenčka pa nič, kaj? Stroka, kje si?

Imamo zakone in imamo institucije (v njih se lepo skrije osebna (ne)zavzetost in (ne)odgovornost – vsega je »kriva« institucija). In zakonodajo, ki jo vsak pravnik razlaga drugače. In seveda množico nepreglednih podzakonskih pravnih aktov, ki v marsičem drug drugemu nasprotujejo. Kako je to uporabno v primeru, ko ti je nekdo napoti, tudi vemo. Praksa iz polpretekle dobe se uspešno (na prefinjen način) uporablja tudi danes: diskreditacija …. likvidacija (ni nujno, da fizična!) in razne vmesne faze.

Če sem iskrena: jaz nekaterim našim inštitucijam ne zaupam (povsem). Tudi sama ne bi pustila vsakomur, da se vmešava v moja načela in stališča. Sploh zadnja leta, ko se mi vedno pogosteje zdi potrebno »plavati proti toku« (v smislu: če vsi nekam derejo, je treba iti v nasprotno smer, ker je tako skoraj gotovo bolj prav …). In tako nisem prepričana, da bodo institucije rešile problem kot celoto – mogoče bodo stvar le še bolj zakomplicirale in povzročile še dodatno škodo.

Čemu tak medijski pomp? Med drugim morda tudi zato, ker nujno potrebujemo mnogo »kosti«, ki naj bi jih davkoplačevalci glodali, da ne bi spraševali po milijardah, ki jih ni, pa bi morale biti in bi še kako prav prišle …

In čemu je tako izpostavljena prav velika družina? Mar se v manjših kaj podobnega ne dogaja? Mar je nasilje samo dveh vrst: fizično in (zdaj še) versko? Preden otrok zleze iz plenic, ga je nujno treba vključiti v razne dejavnosti, delavnice, treninge, tečaje ipd. Če prej ne, pa ga vsaj ob vstopu v šolo vpišemo v čim več krožkov, da bo vsestransko napredoval in se razvijal. Da se razumemo: seveda to ni nikakršno nasilje, temveč odgovorno ukvarjanje z otrokom. In preden zna prav govoriti, že zaskrbljeno sprašuje, ali hrana, ki jo ponujaš, morebiti ne vsebuje »hoštilola«, in ti (suhec, kot je) pove, da ne bo večerjal, da ne bo »pledebel«. Kaj pa predšolske »medijske zvezdice« – pevke, plesalke ipd.? Prepričajte me, da to ni zloraba otrok! Ah, seveda ni! Zloraba oz. neodgovorno je imeti (pre)več otrok, ker jih tako prikrajšaš za »standarde«. (Dvomim, da me bo »sv. Peter« vprašal, če sem vsakemu otroku kupila najnovejšo tablico.)

Povsod je potrebna neka zdrava meja – in mislim, da je razpon »dopustne različnosti« lahko zelo širok. Je v Škofji Loki bil?

Podpis: mama, ki ji ni vseeno