Pismo bralke: Kot vzgojiteljica si želim možnost ugovora vesti

31
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

V preteklem šolskem letu sem na Pedagoški fakulteti v Ljubljani opravila prekvalifikacijo za vzgojiteljico. In skoraj pri vseh predmetih sem bila priča odkritemu spodbujanju vnosa teorije spola v predšolsko vzgojo. Učili so nas, da moramo odpirati tabu teme, kot so spolnost, smrt, nasilje … predvsem pa je bilo poudarjeno, da moramo pri temi družina izpostaviti, da so družine lahko tudi z dvema očkoma ali z dvema mamama in da mora biti ta vrsta družine predstavljena enakovredno kot klasična družina. Na vprašanje, zakaj bi otrokom razlagala o taki družini, če je niso še nikoli srečali, sem dobila obrazložitev, da zato, da bodo otroci potem, ko se bodo srečali s takšno družino, strpni do nje. Ta argument sicer razumem, ni pa mi jasno, zakaj so skoraj pri vseh predmetih poudarili ravno ta primer drugačnosti, med tem ko nihče ni spregovoril o tem, da moramo otroke učiti ljubezni oz. strpnosti do tistih, ki imajo govorno napako, telesno hibo, motnje pozornosti, lepotno napako … Taki otroci so praktično v vsaki skupini. Sama sem prepričana, da otroka naučiš sprejemati drugačne tako, da najprej sam sprejemaš drugačne, in mu to pokažeš na konkretnem primeru, s katerim se srečuje vsakodnevno. In prepričana sem, da človek, ki iskreno sprejema in spoštuje druge, drugačne in drugače misleče, sprejema drugačnost vseh vrst, če tudi se mu njihovo ravnanje ne zdi dobro. Poleg tega pa je po mojem mnenju seznanjanje otrok v predšolskem obdobju z družinami z dvema očetoma in dvema mamama, v skupinah, kjer takih primerov ni, strokovno sporno, saj stroka sama pravi, da moramo iti od znanih in domačih pojmov k vedno bolj oddaljenim in tujim (npr.: otrok najprej spozna mačko, psa, konja, šele nato lenivca, bradato agamo, piranho …).

Strinjam se s strokovnjaki, ki pravijo, da otroku o spolnosti in drugih tabu temah poveš takrat in toliko, kot ga to zanima.

Predvsem pa me je presenetil ogromen plakat, dobesedna reklama za istospolno usmerjene, ki je bil razstavljen v avli Pedagoške fakultete v Ljubljani, kjer je tudi Srednja vzgojiteljska šola. Na njem so bile slike na pol golih žensk ovitih v verige in podobne fotografije. Resno sem se vprašala, ali naše šolstvo res načrtno ustvarja takšno družbo. Kaj bo naša država pridobila z novimi generacijami, ki jih vzgaja na tak način? Je za prihodnost Slovenije to res najboljše?

Kot vzgojiteljica si želim, da bi imela glede nekaterih postavk v novem Družinskem zakoniku možnost ugovora vesti, saj bom le tako lahko pred otroke stopila kot človek, ki vedno iskreno pove tisto, kar misli, čuti in ve in ne kot nekdo, ki je za plačo in ljubi mir pripravljen poteptati svoje prepričanje, izkušnje, vest, vrednote in s tem sebe kot enkratno in unikatno osebo.

Želim si, da bi vsi Slovenci temeljito premislili o tem, kaj nam prinaša nov Družinski zakonik, se v največji možni meri udeležili referenduma in glasovali po svoji vesti, saj bo ta zakon bistveno vplival na nove generacije in s tem tudi na celotno Slovensko družbo.

Petra Kmet

31 KOMENTARJI

  1. Ne vem, zakaj si Petra Kmet želi možnost uveljavljanja ugovora vesti. Po napisanem sodeč bi bili njeni pogledi zreli, da so del od države priznanega vzgojnega kurikula.

    Ugovor vesti bi v normalnih razmerah kvečjemu lahko pripadel tisti “pedagoški eliti” s Pedagoške fakultete v LJ, ki po poročanju avtorice zapisa že zdaj navaja bodoče pedagoge k stvarem, ki jih beremo. V bistvu sem se bal, da je že zdaj temu tako in da so povsem padli v to “naprednjaško” LGBT obsedenost, katere skrajni izrastek je teorija spola ( ki ima drugo napajališče v skrajnem feminizmu).

    Čudim se pa ne, prav sumil sem, da je tako in da na tak način dresirajo bodoče slovenske pedagoginje. Torej ugovor vesti kvečjemu za njih in njihovo protinaravno pedagogiko!

  2. Sicer pa naj se avtorica ne boji, saj je ugovor vesti ustavna kategorija in ima v instituciji ustavnega sodišča skrajno zaščito, če bi komu na misel prišlo, da bi jo zaradi njenih nazorov v službi preganjali.

  3. Bi si želel, da bi avtorica malo bolj eksplicitno predstavila, v katerih primerih bi uporabila možnost ugovora vesti. Ko bi otrokom razlagala, da obstajajo različne oblike družin? Da ljudi, ki so drugačni od nas, ne smemo zaradi tega diskriminirati? Glede na to, da je vzgojiteljica, se najbrž zaveda, kakšen problem je npr. v šolah v ZDA in Britanije, ko se LGBT najstniki ubijajo zaradi kampanje nasilja in sovraštva od njihovih sovrstnikov (in pasivnosti učiteljev)?

    • A daj no, odkod ti pa to? Mlajši najstniki pogosto niti nimajo še čvrsto definirane spolne usmeritve, ti pa o tem, da jih sošolci šikanirajo na način, da se odločijo kar za samomor. Seveda se takšno nasilje in nasilništvo ne sme dogajati, najmanj v šolskih prostorih in proti sovraštvu je treba ostro nastopati in vzgajati. Sovraštvu proti komurkoli, naj dodam.

      In naj omenim, da so prav sovraštvu kot legitimni metodi dali domovinsko pravico skrajneži, vključno z marksisti. Sovraštvu je treba vzeti domovinsko pravico, proti homoseksualnim osebam enako kot proti katolikom in tradicionalistom ali pa sovraštvu proti migrantom in beguncem, ki ga te dni na novo odkriva in se ga žalostno oklepa del slovenske desnice. Iz sovraštva ne more biti ničesar dobrega.

    • Sicer ne vem, čemu sprašuješ avtorico o ugovoru vesti, saj je jasno, da se z zakonom, kakršnega je parlament sprejel, vse dosedaj veljavno v povezavi z družino, materinstvom in očetovstvom postavlja pod velik vprašaj. Vse predstave, na katerih so temeljila stoletja kulture, se pravzaprav neorgansko obrnejo na glavo.

      Vsa svetovna literatura, od preprostih in manj preprostih pravljic do težkih literarnih del bo klicala ali po tem, da se jo odstrani na nek čimbolj zaprašen predal, da se ja ne bi kdo pohujšal z nekorektno starosvetnostjo ali pa bo ustanovljeno mogočno ministrstvo za novorek in pravoum, ki bo vso literaturo temeljito prečesalo in poslalo v predelavo, preden bo spet dovoljena. Že brano pri Orwellu, sicer.

      Neka vzgojiteljica v podeželskem vrtcu in njen ugovor vesti bo ob tem le minorna kolateralna škoda epohalne eksplozije, eksplozije najprej znotraj src in zdrave pameti zahodnega človeka.

      • Sem šele sedaj opazil odgovor, tale format repliciranja bi lahko na častniku počasi nadgradili s kakšnim forumom, da bi se lahko debate razvile. Sedaj je pa 20+ tem o referendumu, samo se vse konča z enovrstičnimi obtožbami.

        Glede ugovora vesti se mi je vedno to zdela domena vojakov in zdravnikov, ki odločajo o smrti in življenju. Na nivoju učitelja se mi zdi vprašljivo. To namreč v praksi pomeni, da se učitelj enostransko odloči, kaj se njemu zdi prav (po njegovih vrednotah) da učenci slišijo in se naučijo- kar gre lahko kot pomanjkanje informacij pogosto na škodo učencev. Za primer si lahko samo pogledaš spolno vzgojo v ZDA, ko nekateri učitelji/starši ne pustijo, da bi se otroci poučili o varnem seksu, boleznih.

        In problem je, ker so včasih vrednote pomešane. Poznam recimo primer učitelja iz Škoflje Loke, ki ga je napadel starš, ker je dopustil, da so učenci ob ogledu filma o Aleksandru Velikemu videli tudi njegov poljub z Hefastionom. Niso ga pa motile številne scene nasilja in klanja. Torej kaj, naj ima en učitelj napad vesti pri spolnosti, drug pri nasilju in gresta cenzurirat informacije, ki ga učenci dobijo?

        Glede ugovora vesti pri vprašanjih, ki jih izpostavi avtorica, torej družina in razmerja- kako pa se po vašem počutijo otroci istospolnih partnerjev, če bo učiteljica ob omembi njihovega razmerja zardela/utihnila ali to obravnavala kot nekaj negativnega? Ali pa LGBT najstnika ob podajanju negativnih ali neomembi za njih relevantnih podatkov?

        Ta panika in ustrahovanje o posledicah, kot pišete tudi v zadnjih dveh odstavkih, je pretirano in bi bilo smešno, če ne bi bilo tragično. Je pa Mazzini v zadnji kolumni to dobro opisal: http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2015/12/apokalipsa_v_nedeljo.aspx

        • Torej predlagaš da bi bil učitelj amoralen. To mislim da nikakor ne more biti. Torej vsaj tako kot vojak ali zdravnik. Medtem ko sodnik ne rabi ugovora ampak ima možnost tako soditi kot misli da je prav. Tudi učitelj mora učiti skladno z javno moralo.
          Je pa ugovor vesti odveč, če te pri delu ne čakajo provokacije. In ta z istspolnimi zakoni je natanko takšna. V današnji amoralni družbi je teh vse več. Vendar jih premagujemo brez drastičnih ukrepov običajno. Tale pa presega vse doslej.
          Otrok v gej družini se čudno počuti že od začetka in ne šele v šoli. Ne privoščim nobeni učiteljici takega primera. Zelo hudo je to in zelo težko obravnavati. Kot tudi sicer primere recimo zanemarjenih otrok.

          • Nikakor ne, učitelj mora biti moralen. Torej pošten, pravičen, domoljuben, skratka mora izražati človeškost. Nekaj drugega pa je, da s sabo v šolo vzamejo vse svoje predsodke in specifične vrednote in jih nato vsiljuje drugim (javno moralo si namreč lahko razlaga vsak po svoje). Ker če ne drugega, sem v času svojega šolanja spoznal veliko učiteljev, ki jim ne bi zaupal svojega mačka v varstvo, še manj otroka.

          • Torej javno moralo si ne more vsak razlagat po svoje. K javni morali smo zavezani celo z zakonom, recimo sodne odločitve ne smejo biti v nasprotju z javno moralo.
            In ravno ta amoralnost nas je pripeljala do tega, da zdaj celo razpravljamo o tem zakonu ni celo razmišljamo ali bi ga zavrgli ali ne. Javna morala ni predsodek, kot bi nekateri radi na vsak način dopovedali.
            In te gej poroke bodo naredile ravno to, da bodo LGBT spolne prakse postale “normalne”. Da se bo o njih učilo in razpravljalo v šolah, s čimer bo vsakršna oblika spolne morale postala “predsodek” tam nekih nazadnjakov.

        • Jaz pa mislim, da spremembe niti najmanj niso nedolžne. Tam kjer pojmi in simboli kot mama in oče, materinstvo in očetovstvo izgubijo svoj poseben pomen in čvrstost, tam se v otrokovi psihi in njenem razvoju svet zamaje oz. obrne na glavo in je otrok lahko kot barka s polomljenim jadrom sredi morja.

          Mama in oče in družina so za razvoj človeka še daleč važnejši simboli in točke oprijema in varnosti kot recimo pojem domovina. Pa skoraj vsi priznavamo vsaj nekaj vrednosti zdravi ljubezni in pripadnosti domovini, ki jo je sicer vladajoči “proletarski” internacionalizem hotel izkoreniniti.

          Za človeka je torej mnogo bolj pomembno od možnosti reči: “Slovenec sem” tudi: “Imam svojo mamo in svojega očeta” ali vsaj “Imel sem ju”.

          Nov zakon to naravno potrebo popolnoma relativizira. Zakonec je lahko vsakdo in starš je lahko vsakdo, v kakršnikoli kombinaciji zamišljeno.

          No, to je nastalo iz zmede v glavah in zmedo v glavah uzakonja kot pravilo celotne družbe. In je globoko zgrešeno.

          • Tukaj se ne bi strinjal. S strani države se mi zdi pomembno, da se ukvarja z materialnimi stranmi družin; naj torej poskrbi za optimalen razvoj gospodarstva, da je možno zgraditi hiše in da se državljani sploh upajo ustvariti družino, da je urejeno šolstvo in zdravstvo.

            Nekaj drugega pa se mi zdi simbolni pomen, kjer ima primat družba – če je v družbi prokreacija, družina in otroci na slabem glasu, ne pomaga če država v zakone napiše da so otroci zelo ekstraplus pomembni. In obratno- po nedelji bodo očetje še vedno očetje in mame mame, ne glede na izid.

            Po pravici povedano mi je malo čudno, kako se sedaj desničarji oprijemljajo države – ljudje, s katerimi se strinjam, da je potrebna privatizacija in zmanjšanje regulacije (ker je država slab gospodar) se kar naenkrat oprijemljejo države, kot da šele ona daje pomen njihovemu zakonu in očetovstvu/materinstvu.

          • Nimaš prav. Ne gre za to da bi država lahko zapovedovala simbolne pomene. Ne more jih uveljaviti.
            Lahko jih pa razveljavlja. S takim zakonom zelo učinkovito.

        • Če ne drugje, bodo otroci pri bilogiji ugotovili, kakšne so stvari v naravi.

          In otrok bo ugotovil, da je za njegov nastanek moral-a posredovati ali še en moški ali še ena ženska.

          In spet bo kriva “homofobija” vseh ostalih.

  4. Kakšen ugovor vesti? Za katero temo?
    Najprej govorite o teoriji spola, potem pa o družinah z istopolnimi starši – za katere morate omeniti, da obstajajo in se o njih tudi malo pogovarjati.
    (če prav razumem tole vašo “teorijo spola”, nima le-ta nobene veze z istopolnimi družinami. temveč govori o tem, kako so vsi brez spola, oz. si ga lahko sam izbere oz. neke podobne neumnosti)

    Ne vem sicer kakšen je kurikulum za vzgojitelje v vrtcu (hudo dvomim, da se več kot 1% ubadate z definicijami družin in podobnim?), zato tudi ne vem koliko je študja o učenju strpnosti otrok, do vseh ostalih različnih/drugačnih? Zelozelo dvomim da ga ni. Je pa dandanes najbrž res, da je samo po sebi umevno da se uči otroke strpnosti in ljubezni do drugačnostih, ki ste jih našteli.

    Morda pa ste vi en čist miiičken pristranski in je vse kar ste videli in se naučili ravno to, kar vas je zbodlo – torej, da znate otrok predstavit, da obstajajo tudi drugačne družine (ostalo pa ste prespali?)

    Torej – kakšen ugovor vesti? O učenju resnice?

      • Nasprotno – treba jih je omenjati (tako kot to, da obstajajo homoseksualci in da s tem ni čisto nič narobe), predvsem zato, ker starši ne opravljate svojega dela, da bi otroke naučili strpnosti in ljubezni. Zanimivo – predvsem krščanski. PA saj vaš bog je ena sama ljubezen kajne…

        In ko starši ne opravijo svojega dela, odrastejo takile zdravkoti, pa primci, pa aljozi, pa češplje…

        In, se včasih, ko preberem tvoje bistre globoke misli celo vprašam, če nima Svetlana prav. POtem pa se spomnim, da je to vaš namen – širiti sovraštvo, in glbooko vdihnem in ne sovražim. Samo smilite se mi. (in malo gnusite)

        • Daj se skulirat.
          Otrokom v vrtcu sta mama in oče ves svet, ki ga poznajo. Ti bi jim ga pa podiral.
          Malo se zamisli, kdo tu sovraži.

          • kako zabogasvetega se podre janezku svet in izgubi svoja starša s tem, če zve, da ima micka drugačna starša kot on?

            se mu podre svet tudi, če vidi, da ima sosedov očka brke, njegov jih pa nima? da je njegova mama zaposlena, sošolkina je pa doma? da prijateljeva mama pa živi sama? da ima on samo eno sestrico, jože pa kar pet bratov?

            iz poznavanja tvojih komentarjev se kar dobro ve, kdo ima problem s homofobijo in sovraštvom.

          • Gospoda z obveznim imenom opozarjam, da se mu svet že ruši. K njemu se priseljujejo ljudje, ki:
            1. imajo znatno več otrok kot on in tisti, ki jih s svojo miselnostjo posiljuje in
            2. kamnajo homoseksualce.

            Želim vam obilo sreče! Potrebovali jo boste.

          • alfe – super argument!
            zaenkrat me za teh par deset (še) ne skrbi.
            skrbi pa me tistih par tisoč (ali celo stotisoč), ki bodo/ste zraven, ko bo začelo leteti kamenj.

            (ad 1. in zakaj potem ne pustite lezbikam, da bi se jih umetno oplojevalo na državne stroške (vem, da vam gre to v nos) – in skupaj poskrbite, da bo dovolj “vojakov” za borbo proti skrajnežem te druge (pa tako podobne) religije…)

            ….
            res super razmišljanje. alah še mal možgana vklopite, prosim.

          • Gospoda z obveznim imenom opozarjam, da se njegova metoda nikjer ni obnesla. Vse države, ki so žrtvovale družino za oplojevanje lezbijk na državne stroške, izumirajo. Mehanizma pa vam ne bom razlagal, ker ga:
            1. nočete in
            2. ne morete
            razumeti. Saj ste vendar plačani za to, kajne?

          • Gospoda z obveznim imenom obtožujem, da me dolži za dejanje, za katerega tudi on priznava, da ga nisem storil. S tem se pogovor zaključuje, saj gospod z obveznim imenom nima namena pogovarjati se.

    • Vzroki za homoseksualnost

      Kaj torej povzroča homoseksualnost ali lahko prispeva k njeni pojavitvi? Dr. Fitzgibbons pravi, da lahko številni dejavniki nagnejo človeka, da postane homoseksualec ali lezbijka. Skoraj vsi peljejo nazaj v do časa, ko je bil posameznik majhen otrok. Neskončna vrsta člankov kaže, da je mogoče opaziti pomembno čustveno travmo v zgodnjem otroštvu ljudi, ki imajo homoseksualno privlačnost – in torej motnjo [disorder] spolne istovetnosti. Nekega dne je k meni prišel pacient. Nikoli, že od zgodnjega otroštva, ni hotel svojega telesa. Vedno je hrepenel po moškosti drugega. Hrepenel je po telesu drugega. Zato je pri homoseksualcih tako razširjena promiskuiteta. Navzoča je ta praznina v njihovi moškosti in doseči jo hočejo s pomočjo nekoga drugega. Drugič, ti moški trpijo zaradi hladnega odnosa z očetom, zaradi oddaljenega očeta, in tako dobijo negativni pogled na svoje telo. Pri ženskah pa je glavni razlog nezaupanje v moške. Je drugače kakor pri moških. Nezaupanje v moške je pri ženskah utemeljeno ponavadi v tem, da so imele zelo težak odnos z očetom – in so bile tudi spolno zlorabljene s strani drugih moških ali pa so jih ranili drugi moški. Tako se veliko žensk boji odpreti svoje srce moškim in se zatorej zaradi odsotnosti heteroseksualnega odnosa obrnejo v homoseksalnega. Človek, ki je tudi izkušal veliko uspeha pri obravnavi homoseksualcev je psiholog dr. Joseph Nicolosi, klinični direktor klinike Tomaža Akvinskega (Thomas Aquinas Clinic) v Encinu v Kaliforniji. Podobno kot druge terapevte homoseksualski aktivisti sovražijo tudi dr. Nicolosija, ker je tako uspešno pomagal homoseksualcem, da so se spremenili v heteroseksualce s pomočjo tega, kar imenuje »reparativna terapija«.11 Aktivisti sovražijo te svetovalce, ker uspeh njihovega dela postavlja na laž par njihovih svetih teorij: da ste rojeni takšni in da se nikoli ne morete spremeniti.

  5. Menim,da imam kot svoboden človek pravico do ugovora vesti vedno in povsod-pa četudi mi le-te oblast in soljudje morda ne bi priznavali…in seveda za svoje odločitve prevzemam nase tudi posledice.

    • Svoboden??? Kaj če bi raje rekla pokončen? Svoboden … to pomeni, da bi izjavili: “Ne bom poročal homoseksualnih parov!” in še vedno obdržal službo.

  6. Z vsem se z gospo/gospodično Kmet globoko strinjam.
    Pomislek imam samo pri stavku:”Kot vzgojiteljica si želim, da bi imela glede nekaterih postavk v novem Družinskem zakoniku možnost ugovora vesti…”
    Petra, vi to morate zahtevati! Vsi mi moramo to odločno zahtevati! Sicer bo to spet šepetanje v gluho noč- nas vseh, ko molčimo, ko bi morali kričati.

Comments are closed.