Pismo bralke: Je slovenski jezik v šoli res nekaj zastarelega?

Kje si slovenscinaSem mama devetošolke, ki v teh dneh zaključuje osnovno šolo. V razredu imajo priprave na valeto, na zaključni izlet, dogovarjajo pa se tudi o tem, kakšne majice bodo imeli vsi učenci v razredu in kaj bo pisalo na njih. In prav zaradi tega napisa sem se lotila pisanja. Otroci so se dogovarjali, zbirali predloge in sprejeli napis v angleškem jeziku. Hčerki to ni bilo všeč in se je uprla in vprašala, zakaj v angleškem jeziku, saj je slovenski bolj razumljiv, je naš. Odgovori sošolcev so bili, češ da je slovenščina bedna, v slovenščini se to ne sliši tako dobro kot v angleščini. Hčerka je rekla, da majice z napisom v angleščini ne potrebuje. Imela je občutek, da je sploh ne poslušajo, da so že vse dogovorjeni. O tem je potožila tudi doma. Začela sem razmišljati, kaj naj storim, poklicala sem tudi prijatelja publicista, ki mi je povedal o podobnem primeru, ko se je dekle postavilo za slovenski jezik in izbralo majico brez angleškega napisa.

Spodbujena in opogumljena sem napisala svoje mnenje in ga delila z ostalimi starši otrok v razredu. Moj zapis se je glasil takole: “Naši otroci se po devetih letih šolanja poslavljajo od šolskih klopi. V šoli so prejeli kar nekaj znanja, spletli prijateljstva, so jim pomagali vzbuditi zanimanje za svet okoli njih in še mnogo stvari. A ko v teh dneh poslušam hčerko, ki pripoveduje, da v razredu izbirajo napis za njihovo “razredno” majico, ki naj bi bil v angleškem jeziku, sem žalostna. Je res slovenski jezik manj vreden od angleškega, da se niti na majici ne da izraziti svojih občutij? Sprašujem se, če slovenščine ne znajo dovolj ali se je sramujejo, ni ‘in’ kot rečejo mladi. Žal mi je, da po devetih letih šolanja v SLOVENSKI šoli doživljajo slovenski jezik – naš jezik – kot nekaj neuporabnega, tujega. Smo res hlapci?”

Nekaj staršev se je strinjalo z mojim mnenjem, večina pa se sploh ni odzvala. Kako bo sedaj z majicami, še ne vem, pa to najbrž sploh ni pomembno. Takšno je stanje v naši družbi.

To razmišljanje sem poslala v objavo prav zato, da opogumim tudi druge starše in njihove otroke, da se je za naš slovenski jezik treba postaviti. Da si dajemo oporo in pogum in tudi če v manjšini izrazimo svojo ljubezen do našega jezika, jezika, ki nam je bil položen v zibko, jezika, s katerim lahko izražamo svoja najgloblja čutenja in občutke, jezika, ki nas povezuje in utrjuje naš narod.

Mi pa se ga sramujemo, se lažje izražamo v angleščini, srbizmih, hrvatizmih, v preteklosti pa v popačenih besedah iz nemščine.

So ti jeziki res toliko lepši, žlahtnejši, več vredni? Ne niso, le mi svojega ne znamo ceniti. Je že skrajni čas, da dvignemo glave in se zavemo, kdo smo. Slovenci s svojim jezikom, kulturo, lepo deželo in ne nazadnje z dobrimi ljudmi.

Le tako bomo lahko »stali inu obstali« in z našim blaženim Antonom Martinom Slomškom vzklikali:« Prava vera bodi nam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodne omike.«

Andreja Mejač Kušar

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.