Pismo bralke: Družinska politika – sadovi leporečja

0

DružinaNaj ne nasedamo lepo zvenečim besedam, je stara modrost: »Po njih sadovih jih boste spoznali« (Mt 7,16). Da leporečju in dolgim utemeljitvam (t. j. zamegljevanju) včasih sledi ravno nasprotni ali precej drugačen učinek, občutim(o) tudi po uveljavitvi Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Preden bi utegnili popraviti njegove slabosti, pa je že objavljen predlog novega Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Ob razpravi o napovedanih spremembah želim dodati svoj kamenček v mozaiku raznih pogledov, izkušenj in mnenj glede družinske politike – preteklih in predlaganih ukrepov.

Kot družino, ki preko polovico prihodkov prejema iz naslova družinskih prejemkov, me vsakokratna sprememba zakonodaje zelo zanima. Tu želim najprej povsem konkretno prikazati učinke zadnjega zakona na naš družinski proračun, ki ima prihodke od ene plače (od časa do časa še nadomestilo za porodniški dopust – če ga slučajno ne koristi oče-mož) in socialnih transferjev za deset otrok:

  • spremenjen način obračunavanja osnov (neto dohodki) je povzročil, da smo kljub realno nižjim prihodkom (12 % nižji neto dohodek od plače kot v prejšnjem obračunskem obdobju) ob prvem izračunu otroškega dodatka »preskočili« v »višji razred«. Spodnja tabela prikazuje finančne učinke zadnjih dveh »družinskih zakonov« na naš proračun. Ovržemo lahko vse trditve ministrstva, da se »nikomur ne bo nič zmanjšalo« in potrdimo resničnost izjav, da bo »štipendija višja na račun izpadlega otr. dodatka«, vendar je njena višina bistveno nižja kot pred tem vsota otr. dodatka in štipendije. Kratki ugotovitvi:

    • v istem razredu smo obstali le po »zaslugi« novega družinskega člana (rojstvo),

    • tudi v tem primeru (z enim otrokom več) ne dosegamo višine socialnih transferjev pred uveljavitvijo ZUPJS (z enim otrokom manj):

Dec. 2011

(stari zakon)

Jan. 2012

(ZUPJS)

Jan. 2012 (če bi ostali v istem razredu)

Okt. 2012

9 otrok do 18. leta

9 otrok do 18. leta

9 otrok do 18. leta

9 otrok do 18. leta + 1 nad 18 let)

DRUŽINSKI PREJEMKI:

9x  otr. dodatek

2x štipendija

9x otr. dodatek

9x otr. dodatek

9x otr. dodatek

1x štipendija

Primerjava višine druž. prejemkov z višino po starem zakonu:

-23%

-14%

 (op.: prim. ni možna – 1 druž. član več; nominalno: 30 EUR manj kot dec. 2011 z enim otrokom manj – v istem razredu!)

 

  • V osnovo so všteti vsi »dohodki« iz premoženja – celotno naše »posestvo« (z dvoriščem in vrtom vred 300 m2): stanovanjski in pomožni del – brez odbitka ustrezne površine glede na št. prebivalcev, čemur ob lanski odločbi nisem oporekala, ker je bil za spodbijanje veljavnosti (da bi obstali v prvem razredu) dovolj izpadli prihodek iz naslova nadomestila za nego in varstvo otroka (upoštevali so ga, čeprav ga nisem prejemala niti leto pred tem, ker je porodniški dopust koristil mož – za osnovo so vzeli predpreteklo leto).

  • Ob ukinitvi štipendij za nepolnoletne dijake smo od februarja do konca šol. leta (junij 2012) mesečno plačevali po cca 100 EUR za avtobusni prevoz (1 dijakinja). V septembru 2012 smo sicer dobili ugodno rešeno vlogo za subvencijo prevoza (ki smo jo vložili v decembru 2011!), toda: »Za nazaj tega ni mogoče uveljavljati,« so nam pojasnili.

  • Od vsega začetka uveljavitve ZUPJS se mi zdi sporno »štetje otrok«: po prejšnji zakonodaji je bilo jasno. Lestvica dodatkov je bila oblikovana progresivno za prvega, drugega ter tretjega in vse naslednje otroke. Na videz je tako še vedno. Vendar: posebej se štejejo dijaki in posebej mlajši otroci. Tako npr. imamo pri nas od mladoletnih dva »prva« otroka, dva »druga« in pet »tretjih«. Če bi bilo po starem, bi imeli sedem »tretjih oz. naslednjih«. Razlika ni astronomska, vendar na letni ravni to pomeni vsaj 400 EUR – če zanemarim progresivno lestvico za dijake, kjer so razlike bistveno višje.

  • Ob tem je bilo potrebno vsako odločbo temeljito preveriti in vsakokrat tudi popravljati (s pritožbo), ker je pač »računalnik tako pokazal« – kot npr. takrat, ko je iz pravice do otroškega dodatka izpadel najmlajši, ker je »iz registra razvidno, da ni državljan RS« – pa čeprav je šlo za popravek otroškega dodatka po rojstvu tega otroka (ki živi prav tam kot vsi ostali družinski člani – in ne na Marsu …).

Napovedani ukrepi obstoječe stanje spreminjajo. Žal jih v nekaterih delih razumem kot zelo protidružinske:

  • z vsem spoštovanjem do enostarševskih družin, ki so tudi dejansko enostarševske (in potrebujejo posebno skrb!), je sporočilo o 30 % dodatka k otroškem dodatku jasno znamenje priviligiranja izvenzakonskih skupnosti (v finančnem smislu).

  • »znanstveno dokazano« zaostajanje otrok, ki niso v vrtcu, lahko ovržem z napredovanjem svojih otrok, ki tudi niso hodili v vrtec. (Bog ne daj, da bi se hvalila, toda dejstva govorijo svoje. Res pa je, da slabše obvladajo »obračanje po vetru«, prilizovanje in podobne »veščine sodobnega preživetja«). Ob tem, da država prihrani pri plačilih za nego bolnih otrok in subvencijah za vrtce, je bil že doslej 20-odstotni dodatek na osnovni otroški dodatek zgolj »drobiž« (največji dodatek, ki ga lestvica omogoča, je 27,40 EUR na mesec za otroka, ki ni v vrtcu) – v predlogu novega zakona pa je še to odvzeto. Postavlja se mi povsem »ekonomsko vprašanje« oz. ugotovitev: mar je za državo ceneje plačati otroku (ki sicer nima potrebe po institucionalnem varstvu) subvencijo vrtca kot ga pustiti z »drobižem« pri mami ali stari mami?

  • Pravico do plačila prispevkov za varstvo 4 ali več otrok koristim tudi sama. Se mi je pa zgodilo, da mi po preteku predzadnjega porodniškega dopusta (ki ga je sicer koristil mož) niso hoteli podaljšati veljavnosti, češ, da že imam veljavno odločbo – ne glede na to, da »velja« dve leti manj, kot bi mi pripadalo. »Boste pa takrat podaljšali, ko bo odločba pretekla,« mi je socialna delavka predlagala. »Kaj pa če se zakonodaja spremeni?« Odgovor: »Upajmo, da se ne bo …« Toda: tudi tu se obeta krajšanje časa zavarovanja.

  • Predlog o obveznem očetovskem dopustu (ki propade, če ga oče ne koristi) se mi zdi enostavno skrajšanje porodniškega (oz. starševskega) dopusta za 1 mesec. Ne predstavljam si delodajalca, ki bi z odprtimi rokami za en mesec »spustil« delavca – kljub zakonskim pravicam in dolžnostim enega in drugega. Imam občutek, da si pisci zakonov niti približno ne predstavljajo realnih razmer v podjetjih in pri drugih delodajalcih. Argumenti, ki jih ministrstvo ob tem zagovarja, se mi zdijo precej trhli. Način, ki je sedaj v veljavi, se mi zdi dovolj prilagodljiv, da se starša medsebojno dogovorita in izrabita celoten dopust za nego in varstvo otroka – bodisi vsak en del, bodisi eden izmed njiju celotnega. Glede tega imam le eno pripombo: kot zavarovanka iz naslova »4 ali več otrok« nisem mogla hkrati z možem koristiti dopusta za nego in varstvo otroka (želela sva vsak za polovični delovni čas). V tem primeru je »polovičko« koristil le mož, sama pa sem bila »doma kot ponavadi« (kar pomeni, da sem imela tudi dohodke take kot ponavadi, t. j. nič).

Da ne bom omenjala samo slabih izkušenj, moram pohvaliti subvencijo prevoza za dijake, ki je zelo poenostavila in precej izravnala stroške šolanja dijakom (oz. staršem). Glede subvencije prehrane za šolarje mi je bil najbolj všeč prejšnji način, ko so vsi imeli brezplačno – z vidika uveljavljanja pravice do subvencije: takrat se nisem počutila kot berač (ki prosi za pravico, ki mu pripada), ampak smo bili »vsi enaki«. Žal je velik problem ravnanje s hrano (toda to je stvar kakšne druge razprave).

Na splošno pa sem pri razmišljanju o naši družinski politiki žalostna. Kam gremo?! In ne glede na to, kaj se želi pojmu »družina« dodati ali odvzeti, je družina (t. j. skupnost staršev in otrok) tista osnova, ki edina dolgoročno zagotavlja naše preživetje. Žal se posledice napačnih odločitev na tem področju pokažejo šele čez dolgo – le upamo lahko, da takrat ne bo prepozno.

V vseh zadnjih 20 letih pa nisem v nobenem vladnem programu oz. naboru ukrepov zasledila kakšnega posebnega zavzemanja za intenzivno reševanje demografskega problema, ki je eden temeljnih problemov današnje situacije (od pokojninske blagajne do šolskega in predšolskega »primanjkljaja otrok« oz. presežkov učiteljev). Vmes je sicer bilo nekaj bolj ali manj posrečenih ukrepov; če pa je ena vlada kaj »preveč« družinam »dala«, je naslednja to poskušala »popraviti«. Kot da je tudi to zelo nevarna »ideološka« tema, ki jo je najbolje ignorirati – pa čeprav je od nje odvisen obstoj Slovenije kot države, v kateri večinsko prebivajo Slovenci. Če to komu zveni preveč nacionalistično, lahko dodam povsem nevtralno (mojo) ugotovitev: preprost račun iz podatkov Statističnega urada o rojstvih v letu 2012 pove, da kljub pozitivni nataliteti število rojenih v najboljšem primeru obnavlja le 80 % generacije svojih staršev. Da sedaj rojevajo mame iz zadnjih najbolj številčnih generacij, tudi ni zanemarljivo. Ko »pridejo na vrsto« mlajše, ki jih je bistveno manj, bo slika še slabša. (Družinska) politika sicer ni edina, ki to lahko prepreči oz. spremeni, vsekakor pa ima velik vpliv in možnost, da obrne trend v pravo smer. Toda časa ni veliko.

Mama, ki ji ni vseeno