Vse kaže, da nas Cankarjeva komedija »Za narodov blagor«, ki je v bistvu tragedija slovenskega naroda, še po tolikih letih ni spametovala. Domišljavih, vase zazrtih, oblastnikov tipa dr. Grozd, ki jim skupna korist ni pomembna, med nami ne manjka. Mali narodi so pač tudi po miselnosti in širini majhni, ker ne prenašajo redkih velikih duhov in sposobnih posameznikov, jih raje zatrejo kot podprejo. Sedanja zmeda, ki jo povzročajo nespametni in nesposobni »politiki«, nerazčiščena preteklost, ostanki boljševiške miselnosti v strankah, sodstvu in tudi drugih strukturah oblasti ter pretekla sovraštva med strankami samo podpihujejo in razjedajo mlado državo. O tem sem že pisal. Nič novega ni, da oblastiželjni v tem času preigravajo scenarije, kako ponovno naplahtati volivce, da bodo volili »zaupanja vredne nove obraze« v starih klišejih. V tej zmedi ob indični obsodbi Janeza Janše, Toneta Krkoviča, Ivan Črnkoviča, razpadu umetno ustvarjene stranke, mrzličnem nastajanju novih strank in povezav, anozognoziji (zmanjšano zavedanje realnosti) vladajoče koaliciji, ki se hvali z dosežki, ki jih ni. Ob nebrzdanem zadolževanju bodočih rodov, neučinkovitem saniranju bank in gospodarstva, ukvarjanjem »politikov« s samim seboj, ko nočejo slišati modrih nasvetov Mussomelija ob odkritju spominske table v čast slovenskim žrtvam vseh totalitarnih režimov…, me že nekaj časa nažira, ali če hočete navdihuje za marsikoga nad vse pregrešna misel. Priznam, da že davno zamujena priložnost.
Osebno mislim, da bi Slovenci vendarle sedaj, ko imamo svojo državo, mogli preseči cankarjansko zadrtost in drobnjakarstvo in jo stabilizirati z razumnim dogovarjanjem o skupnih prioritetah »za narodov blagor« dveh trenutno najmočnejših strank. Realno gledano njuni gospodarski, finančni, socialni, razvojni, izobraževalni… programi niso toliko vsak k sebi, da bi ne mogli najti z nekaj dobre volje in dobrohotne naklonjenosti skupni imenovalec. Končno že preprosti volivec ve, kaj je potrebno ukreniti, da državo popeljemo v mirne razvojne, gospodarske, socialne in finančne vode, če se otresemo ideološke navlake nestrpnosti in sovraštva. Če je to uspelo Nemčiji, zakaj ne bi še nam. Politično gledano, dobrohotna naklonjenost in dobra volja pa simbolno predstavlja pranje svojih strankarskih praporov, da bi kričeče barve malo obledele. Mi Štajerci temu pravimo »abšisale«. Gledam in poslušam bolj preudarne poslance tako SDS kot SD, da med njimi ni sovraštva v osebnem smislu, ampak so si sovražni v ideološkem krivdno – zaslugarskem sporu in v odnosu do totalitarizmov. To krivdo preteklosti bi morali preseči z objektivizacijo medvojnega dogajanja zgodovinarji, iskreno spravno pomiritvijo in poravnavo civilizacijskega dolga pomorjenim.
Strinjam se z Mussomelijem, da je to naša največja prepreka Slovenske enotnosti in pogoj, da bo država lahko sprejemala pomembne gospodarske in politične rešitve. Rešitev spravnega problema pa ni toliko problem v ideološko političnih razlogih. Rešitev tega problema je v moči obeh političnih strank, da z lustracijo onemogočijo vladanje političnim lobistom iz ozadja, ki jim pravimo »strici«. Lobisti bodo in so bili vedno pomemben regulator tako zakonodaje kot varovanja privilegijev in dobička v vseh razvitih državah. S temi gospodarsko finančnimi lobisti se je mogoče spopadati v parlamentu ob sprejemanju zakonodaje in delitve proračunske pogače. S političnimi lobisti, ki delujejo kot tajne združbe mimo vseh zakonitosti za dobrobit države iz ozadja, pa je mnogo težje. Za rešitev tega problema je pač potrebna dobra volja obeh glavni strank, da zakonsko uredijo in izvedejo kazensko pravno lustracijo. Ta se začne s kadrovsko čistko v sodstvu, nadaljuje z objektivizacijo in novinarsko korektnostjo v medijih, omejevanjem koruptivnosti v upravnih strukturah, pod pogojem, da bo veljala tudi za poslance in izvršno oblast. Kaj pa male stranke? Tudi te so potrebne za ozaveščanje določenih problemov in za kontrolo iskrenosti vladajočih struktur, in jim je treba prisluhniti, ne morejo pa biti jeziček na tehtnici z izsiljevanjem odločitev, ki niso v ravnotežju z njihovo močjo v parlamentu.
Vem, da takšnega dogovora stranki pred volitvami nista sposobni izvesti, vem pa tudi, da je ni demokratične države, v kateri se tovrstni dogovori ne snujejo v zakulisju. Upam, da velja to tudi za našo mlado demokracijo. Da je kaj na tem tudi pri nas, bomo volivci lahko zaslutili posredno pred volitvami. Da pa sploh razmišljam in pišem o tako bogokletnih idejah za stabilizacijo Slovenije, pa je prepričanje, da je koalicija predhodne vlade, ko je sklenila, da ne bo odpirala ideoloških tem, udarila mimo. V predlogu ne gre za odpiranje ideoloških tem, ampak za zapiranje in odmikanje teh tem iz vsakodnevne državne politike, katere skrb je dobrobit državljanov in ne presojanje o krivdi in zaslugah enih in drugih v preteklosti. Če gledam na problem s tega zornega kota, bo morala ideološke probleme vsaka stran ne samo minimalizirati, ampak izločiti iz svojih programov. Preprosto povedano, bo v SD potrebno opuščati podporo in medijsko favoriziranje NOB in »zaslug« prejšnjega totalitarnega režima, sprejeti evropeizacijo, katere del vendar smo, v miselni vzorec svojih odločitev, »borčevske zadeve« pa prepustiti »borcem« kot civilni družbi brez privilegijev. Končno bo SD morala postati stranka evropskih vrednot in ne stranka »borcev« in bivših komunistov. In še marsikaj. Prav tako mora biti jasno SDS-u, da niso predlogi SD vedno slabi, vredni kritike, ampak jim je potrebno analitično prisluhniti in tudi, da niso v posesti edine prave resnice dobrega in prav, da obujanje travm medvojnega dogajanja in pripisovanje tega SD, kot dedičem prejšnje enopartijske komunistične oblasti, ni spodbudno za spravo, da je sekularizacija dejstvo in različnost prav tako, kot spreminjanje in prilagajanje in še marsikaj.
Res težko verjamem v takšen razplet naših zavozlanih težav in problemov, ker smo še kar v dolini šentflorjanski. A če sta obe veliki stranki pripravljeni na prvi resni korak k spravi in lustraciji po tihem že pred volitvami z ideološkim nenapadanjem, bodo morale »počistiti« tudi pri sebi s kadri, ki nočejo razumeti sporočilo časa, da je napredek države možen samo v urejenih medsebojnih odnosih brez sovražnih in zahrbtnih namenov znotraj njih in s strani prišepetovalcev, ter namišljenih »zunanjih in notranjih sovražnikov«, ki raziskujejo mukoma zločinskost preteklega režima.
Še pred leti, ko sem »švercal« za gradnjo hiše kakšno brusilko ali udarno vrtalko in poseben material, ker ga pri nas nisem dobil, MWS sem pa že plačal v Avstriji, si nisem predstavljal, da bo »nekoč«(!), z vstopom Slovenije v EU meja odprta. Sprašujem se, zakaj šele sedaj, ko je ob meji z Avstrijo, kjer kmetujem, v preteklosti bilo ustreljenih več ljudi, ki so hoteli preplavati mejno Muro v »lepšo bodočnost«. Zakaj šele sedaj, zakaj že ne po 1945. letu. Kdo je kriv? Zakaj so mi vzeli potni list 1972 leta, danes ga pa ne potrebujem. Zakaj bodo »pravnomočno« obsojeni v zadev Patria oprostilno sodbo dosegli šele na Evropskem sodišču, zakaj ne že na našem. Zakaj, zakaj… Veliko je vprašanj brez odgovora in brez obsodbe krivcev preteklega stanja. Pravimo, tako se časi spreminjajo odvisno od oblasti in ideologij. Pa ni res in prav. Totalitarizme je treba obsoditi in krivce kaznovati. Ker tega ne storimo, preprosto ljudstvo trpi. Spremembe vedno so in bodo, a želimo si jih v dobrem. Ali se ne bi moglo spremeniti kaj tudi danes in sedaj pri nas ob odprti meji, ko smo postali del EU, s pomiritvijo, postavljanjem stvari na človekovega dostojanstva vredno pravo mesto celo med donedavnega sprtimi stranmi. Od sporov med politiki narod nima koristi, od modrih ravnanj pa bomo imeli koristi vsi. Vendar je volivcem potrebno jasno in odkriti povedati kdo je za narodov blagor in komu gre samo za oblast.
Če bo kateri urednik te vrstice in razmišljanja objavil na spletu ali v časopisu, mu bodite hvaležni za pogum, meni pa ne jemljite razmišljanja in sanj v zlo.
Ervin A. Schwarzbartl, Domžale
