Pismo bralca: Vstajništvo s kratkim spominom

vstajnikiNaj za začetek  vstajnike  spomnim na vstajniško geslo: nismo pozabili –  »neposredne volitve, neposredna demokracija, ugrabitev referendumov, TEŠ6, svoboda medijev« in na mnoge stvari, ki  so izpuhtele  in izginile iz govorov in transparentov. Zdaj naj se izkaže, koliko je kdo pozabljiv in komu v resnici gre za nasprotovanje oženju demokracije v Sloveniji, koliko pa gre »pozabljivcem« le za volilno potegavščino, ki naj že utrjene strukture le še dodatno utrdi na oblasti. Moj spomin je malo daljši, zato ne morem molčati in se vračam na volilni sistem.

Sem proti Virantovi kozmetiki in podpiram kombiniran volilni sistem, s 44 volilnimi okraji in dvema glasovnicama eno za stranko, eno za poimenskega kandidata. V principu gre za dober in korekten predlog Mirana Mihelčiča v okviru ZDUS. Vendar se kot mnogokrat v detajlih skriva vrag. Novi predlog ohranja strankarski sistem, kar je povsem OK, z večinskim sistemom pa omogoča bistveno večjo personalizacijo volitev. Tudi to je OK. Imam pa sledeč pomislek:  v večinskem delu volitev sta nepotrebna dva kroga volitev, celo več, drugi krog je škodljiv.  Zakaj?  Zaradi slovenske  specifike in slovenskih anomalije, ki se ji reče mediji in ki Slovence delijo bolj kot vse drugo. Na volitvah pa vedno nastopijo kot zagovorniki, »svoje« politične opcije.  Dva kroga večinskih volitev bi to samo potencirala.

V dvokrožnem sistemu v drugem krogu bi se nedvomno močno izpostavila delitev na Levico in Desnico – z veliko začetnico, z enim krogom pa bistveno manj izrazito. Obenem bi se volivci v drugem krogu odločali tudi glede na rezultat prvega kroga iz proporcionalnega načina volitev, v katerem se volijo strankarske liste. Argument, da bi šele 2 krog  prinesel izkristalizirano sliko osebnosti kandidatov in bi odstranil ekstremiste, populiste in še koga, v  ospredje pa postavil boljše kandidate, pri nas ne drži. Kot v Sloveniji včasih ne držijo niti fizikalni zakoni in osnovno računstvo. Naj povzamem: moji ugovori do sicer dobrega predloga  so sledeči:

  1. averzija do strank je v SLO v zadnjih 4 letih zelo močno narasla. Izbor »neodvisnih kandidatov«  ni treba iskati z uvajanjem drugega kroga, ki podaljšuje kampanjo za dva tedna. Namen, da ljudje izbirajo ljudi, ne pa le politične stranke,  bi se s tem prej sfižil kot pa uresničil

  2. drugi krog bi bil pod neposrednim vtisom rezultatov prvega kroga, bi pa  prinesel ideološko polarizacijo volivcev glede na politične opcije, ki kandidata posredno – prikrito, ali odkrito podpirajo ali pa mu nasprotujejo,

  3. v drugi krog bi se vključile strankarske in medijske mašinerije

  4. še bolj bi se razvila politična korupcija, stranke bi na osnovi rezultatov prvega kroga videle v koga se splača »investirati« v koga ne, oziroma koga podpreti koga ne.

  1. en krog je cenejši (“argument”, da je demokracija strošek je zelo prisoten) pa še  udeležba v drugem krogu bi bila nedvomno manjša

  2.    samo z enim krogom bi bil neposredni izplen za stranke manjši, boljši pa z vidika namena, da izbiramo osebnost, ne stranko.

Teza, da bodo pri nas v drugem krogu v ospredju osebnostne lastnosti in bo prevladalo nestrankarstvo  je zelo naivna. Slovenska averzija do strank je ogromna, je pa v veliki meri umetno spodbujena in medijsko pogojena, zato je uveljavitev nestrankarskih kandidatov, kolikor je to sploh možna,  povsem dosegljiva  z enim krogom. Uvedba drugega kroga pa bi še ta minimum pokvarila. Ugotovitev, da ljudje stranke “sovražijo” je znana in resnična. Sam sem hodil po ulicah in trgih in zbiral podpise za referendum proti TEŠ6 in sem to videl tudi od blizu.  Ali kot bi rekel pesnik Oton Zupančič: “hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti”  – zato se ne pustim zmesti. Sploh pa ne  s tezami, da ljudje vedo kaj hočejo.

Slovenija je demokracija z gensko napako. Formalna demokracija je cepljena na 45 let nacional-socializma, ki pa nikoli ni bil razgrajen. Z ohranitvijo vseh ključnih monopolov tudi po letu 1991 (predvsem v medijih, šolstvu, gospodarstvu, javni upravi, NVO in sindikatih) pa seveda ni mogoče pričakovati demokratične normalizacije.

Sicer pa je treba na volitvah najprej zagotoviti medijsko enakopravnost vseh kandidatov in njihovo nevtralno javno obravnavo. Kandidati naj se branijo in hvalijo sami, ne pa s sugeriranjem realnosti prek  “naših” ali njim nasprotnih novinarjev!

Opozarjam pa še na nekaj. Tudi za sedanji predlog ZDUS bi bile potrebne ustavne spremembe. Dve “avtoriteti” Ciril Ribičič in Kristan, ki jih navaja Mihelčič, nista dovolj. Obstoja nekaj »avtoritet«, ki mislijo  prav nasprotno. »Sorazmerna zastopanost« se kot besedna igra sicer prilega tudi temu predlogu, v praksi pa je predvsem sinonim za proporcionalni sistem.

Sicer pa se zavzemam, da sta oba volilna načina ločena, ni eden del drugega. Preostanek glasov se deli samo v proporcionalnem sistemu. Argument, da v primeru samo enega kroga lahko zmaga kandidat z desetinko prednosti je točen, ampak glede na specifiko slovenskega stanja, nima tolikšne teže, da bi odtehtal anomalije drugega kroga.

Sicer pa so pri nas celo same volitve še bolj ali manj anomalija. Najbolj vpijoč je pojav z zadnjih volitev. Sprašujem se kdo ima v Sloveniji to moč, da lahko 4 decembra 2011 ob 19h uveljavi praktično podaljšanje volitev, pardon podaljšanje štetja volilnih glasov za 1 uro, in to v vsej državi – ne samo v Tržiču, kjer je menda bilo ukradenih nekaj glasovnic. Ta moč je nevidna, je pa neizmerna. Na to še nismo dobili odgovora in ga nekateri nejeverni Tomaži čakamo.

Vendar je to že druga tema, ki se ji reče poštenost volitev. Sem pa spada nadzor, nevtralnost volilnih komisij ter predvsem medijska in materialna enakopravnost kandidatov v volilni kampanji, ki je zdaj ni.

Glede na to, da vlada pripravlja samo kozmetične popravke, ki so, bolj kot ne, namenjene zapeljevanju javnosti, ne pa resničnim spremembam, je razprava o kombiniranem volilnem sistemu več kot nujna. Mora pa seveda biti odprta, medijsko enakopravna in s sodelovanjem ljudstva. Za ljudstvo pa seveda štejem zainteresirano javnost, ne pa anonimne ljudske množice, katerih voditelji so kratkega spomina, po neki čudni logiki pa so si pridobili monopol javnega zastopanja vstajniškega gibanja, čeprav se debat in akcij v zvezi z demokracijo niso udeleževali.

Vsesplošno znano in priznano pa je, da monopoli niso nikjer dobri, še najmanj pa v gibanjih, ki se vsaj nominalno zavzemajo za več, ne pa za manj demokracije. No, tudi v tem pogledu je Slovenija unikat, ki potrebuje normalizacijo in spremembe političnega sistema, ne revolucijo. Tudi normalizacijo in spremembe na področju volitev.

Vili Kovačič