Pismo bralca: Smo vredni samostojne države?

8

slovenijaDogajanje v zadnjem času, posebno še po lanskem padcu Janševe vlade, me utrjuje v prepričanju, da nismo vredni svoje države. To je sicer zelo nedržavotvorno razmišljanje, ki vodi v defetizem in razkraja že tako slabotno domoljubje in podpira vse in vsakogar, ki skušajo zmanjšati pomen osamosvojitve in samostojnosti Slovenije tako v medijih kot z nostalgičnim ravnanjem privržencev bivšega totalitarnega režima. Upam si trditi, tako opažam, da postaja mnenje o nevrednosti svoje države nekakšno splošno mnenje volivcev in njihovih predstavnikov v vseh treh vejah oblastnih struktur. Kako si naj drugače razlagam, da državljani niso pripravljeni povzdigniti glas, ko se očitno sprejemajo zakoni in odločitve v njihovo škodo in še kar naivno volijo svoje zatiralce in dediče totalitarizma.

Nobene potrebe ni, da v tem sestavku navajam očitna dejstva nedemokratičnega in škodljivega odločanja, prikrivanja ter ravnanja zakonodajne, izvršne in sodne veje oblasti, ker jih državljani doživljamo in čutimo, rekel bi, dnevno. Hvala Bogu, da smo se do sedaj še lahko, vsaj v delu tiska in na spletu, zelo malo tudi na televiziji, informirali o za državo tekočih škodljivih odločitvah in se seznanili s fragmenti zločinskosti voditeljev prejšnjega režima, ki niso bili uničeni. Kdo je imel interes, si je po zaslugi zavzetih iskalcev resnice lahko v obsežnih knjigah tudi prebral poglobljena in dokumentirana razkritja nepravilnosti, krivic, laži in zločinov komunistične oblasti pred osamosvojitvijo. Upam, da še tega ne bomo zapravili. Nikakor pa nismo sposobni v samostojni državi preseči in preprečiti boljševiške miselnost prikrivanja, zavajanja in zamolčevanja slabih dejanj pred javnostjo. In prav to je nevrednost državljanske samostojnosti, ko se s strani lastnih organov oblasti državljanom – davkoplačevalcem onemogoča razkrivanje in seznanjanje s krivci in vzroki za stanje. Če to niso lastni organi Slovenije, v čigavem imenu se potem blokirajo informacije osebnega značaja, če gre za dokazljive krivde, celo zločine? Po drugi strani pa se sprejemajo zakoni vohunjenja in nadziranja državljanov. V čigavem imenu in zakaj moramo davkoplačevalci poravnavati zablodele odločitve oblasti in »nedotakljivih« posameznikov? V čigavem imenu se ne poslužujemo pomoči, ki nam jih omogoča vključenost v EU? V čigavem imenu potem v državnem zboru sprejemajo naši (?) poslanci zakone, ki blokirajo transparentnost poslovanja gospodarskih subjektov, poenostavljanje možnosti informiranja, pridobivanja soglasij, zmanjševanja kadrov za nepotrebno birokratiziranje, ki otežuje vključevanje tujih investitorjev? V čigavem imenu potem dovoljujemo preštevilno srenjo v oblastnih strukturah in financiranje nekoristnih naložb ter nepotrebnih in celo škodljivih in zgrešenih projektov. V čigavem imenu, kljub referendumski odločitvi, potem ne spremenimo volilni sistem in dvignemo prag za vstop v parlament …? A je tako ravnanje vredno, da se imenuje državno? Ne! Saj še dobri vaški župani bolje informirajo vaščane o dobrem in slabem brez prikrivanja. In če je kaj narobe, se zve kdo je kriv, če ne pa zamenjajo župana. Kaj pa mi državljani? Ali sploh smo državljani, ali samo »molzne krave« za proračun, ki ga oblast nedemokratično troši po »svoji« presoji. Ali smo žrtev mafijske združbe, ki vlada državi? Pa ja nismo v Kalabriji. Tudi boljševizem Djerdinskaga je menda padel.

Saj nas večina vendar ve za kaj gre, a kljub temu ne »povzdignemo« svoj glas in ne protestiramo, ampak vdano molčimo, trpimo in tako posredno odobravamo vso zlaganost trenutne in prejšnje komunistične oblasti. Še več, v svoji naivnosti male stranke paktirajo s političnimi nasprotniki, namesto, da bi se javno, jasno in enotno s sorodnimi strankami profilirale s svojim kritičnim stališčem do nepravilnosti in zablod trenutne in predosamosvojitvene oblasti. Kako drugače naj razumem, da se ob glasovanju v parlamentu opozicijska stranka, ki se ima za krščansko, s svojimi glasovi pridruži poziciji, ko le ta glasuje za zakon o arhivih, ki blokira pravico do javnega obveščanja in razkrivanja zločinskosti posameznikov. Kje je tu demokracija, kje »res publica« (stvar ljudstva), če ljudstvo ne sme ali se mu oteži pravica do poimenskega javnega obveščanja. Pa ne gre samo za grehe preteklosti, gre za »neznano« in nebrzdano zadolževanje bodočih generacij, gre za krivce, ki so nas pripeljali v tako nezavidljiv položaj iz katerega se sami nismo sposobni izkopati, pomoči pa trenutna oblast noče v svoji samopašnosti, zaščitništvu in napuhu sprejeti in raje bredemo vse globlje. Pa ne samo napuhu, ampak predvsem v svojem hinavskem zavajanju ljudstva, ščitenju in prikrivanju lastnih grehov in grehov preteklih oblastnikov.

Vem, da politiki slišijo samo sebe in se borijo za oblast, položaje ter volilne glasove, ne volivce. Kaj je dialog ne vedo, poznajo samo »daj-dam« in kako ostati na oblasti. Prav, tako je tudi v svetu. So pa tu še volitve in volivci, česar se pa v demokratičnih državah bojijo, če so volivci ozaveščeni, pokončni in dovolj objektivno informirani po neodvisnih medijih. A ni potem na volivcih, da volijo v svoje dobro, saj menda niso bedaki.

Pri nas v Sloveniji pa pošteno ljudstvo nič od tega, in bojim se, da bo ponovno zavedeno na volitvah raje podprlo utopične anarho marksiste in »trojanske konje« kot pa resnične demokrate. Pa mi povejte, je takšno ljudstvo vredno svoje države, čeprav se je za samostojnost nekoč odločilo in jo tudi izbojevalo. Jaz mislim, da ne, dokler se ne ove svojega dostojanstva, ki mu nalaga ob delavnosti in vestnosti tudi odgovornosti za domovino ter pravico biti objektivno in vsestransko obveščen brez zavajanja.

Tudi sam sem bil tri leta krščanski demokrat, in v nobeni drugi stranki ne prej ne pozneje, tudi v SZDL ne, a sem izstopil iz stranke tisti dan, ko je »moja« stranka sklenila pakt (stopila v koalicijo) z Drnovškovo LDS. Nisem nasedel komunistični prevari tipa OF v kateri so sodelovali krščanski socialisti, ki so jih komunisti izigrali, kot pozneje tudi krščanske demokrate 1993. leta, ko so ponovno prevzeli vzvode oblasti v svoje roke, krščanski demokrati pa kmalu po tem propadli. Res žalostno za nekoč krščansko ljudstvo, ki sicer pred osamosvojitvijo nikoli ni imelo svoje države. Vendar je to samo delno opravičilo za šentflorjansko držo v hlapčevstvu, pomembnejši razlog vidim v pohabljanju vrednot v dobi vladanja komunistov po drugi svetovni vojni in poboju ter »izgonu«, pobegu domoljubov in sposobnih ljudi, ki danes blestijo v tujini. Smo sposobni poravnati hrbtenico, vzljubiti svoji državo in odkrito presekati s preteklostjo ter kreniti na pot resnične svobodne demokracije brez zgodovinskih bremen?

Učite se, učite, je rekel tovariš Tito. In komunisti so se naučili kako se ljudstvo žejno prepelje čez vodo, drugi pa še kar ostajajo trdoglavci in egoistični borci za svoje stolčke, in bodo zato državo pomagali razgradili namesto demokratizirati in domoljubno osvestiti. Ljudje božji ne nasedajte politikom, ki iščejo nova zavezništva in prenavljajo politični prostor, verjemite preteklim rezultatom, zakaj samo ti štejejo. S svojim glasom ob volitvah za dobro in prav pa mi dokažite, da se motim, in da smo vredni svoje samostojne države. Vsi bomo tega veseli.

Ervin Anton Schwarzbartl, Domžale


8 KOMENTARJI

  1. 1. Dokler bo denarja (tudi če izposojenega in to za drage obresti) dovolj za plače javnih uslužbencev in pokojnine, vsaj toliko časa bodo vladajoči (“prave” barve) imeli mir pred državljani, ki jim je dovolj, da imajo “kruha in iger” in svoj mir (in seveda: v celofan zavite, »božajoče«, visoko zveneče »zgodbe o uspehu«).

    2. Mar je možno enostavno »odrezati« preteklost in začeti (od danes naprej) na novo? Mar ni nevarnosti, da ponovimo zablode?

    3. Ni problema popuščati in opuščati osnovne civilizacijske norme (ne laži, ne kradi, delaj drugim, kar bi sebi želel …). Ko popustijo zavore, gre hitro navzdol. Težko pa je potem, ko je vrednostni sistem porušen, znova vzpostaviti kolikor-toliko pošteno ozračje, ki edino zmore voz obrniti v drugo smer.

  2. Briljanten prispevek avtorja!

    Osnovno sporočilo, ki ga izpostavlja avtor je, zakaj se ne zna opozicija še bolje organizirati, da bi pridobila še večjo javno podporo, ko je očitno, da pozicija vleče pogostoma napačne poteze ali pa se sploh ne zgane iz vrednotnega spanja.

  3. Najbolj ranljiva točka pozicije so vrednote, ki jih ne spoštuje.

    Gre za temeljne človekoljubne civilizacijske vrednote, ki pogojujejo obstoj človekove duhovne biti in osebnosti.

    Gre v bistvu za skorajda enak položaj kot so ga imeli Judje v 2. svetovni vojni, ko so bile kršene njihove temeljne pravice.

    Nečlovekoljuben, ignorantski odnos do preteklih krivic, storjenih v bivši državi, je zelena luč za današnje in prihodnje krivice.

    Šele, ko bodo zagotovljene temeljne pravice tistim, ki so jim bile kršene v preteklosti, bomo živeli v demokratični civilizirani in pravični pravni državi.

    Šele takrat bomo prepričani, da so priznane in spoštovane temeljne pravice, brez razlik, tudi vsem državljanom Slovenije.

  4. Od opozicije upravičeno pričakujemo, da bo znala na argumentiran, človekoljuben, spoštljiv in pravno podprt ( sklicujoč se na naše in mednarodne pravne dokumente)način, uveljaviti vrednotni manjko pozicije, ki ne zmore zagotoviti teh temeljnih pravic in vrednot in civilizacijske vrednotne drže. Zaradi tega tudi ignorira evropsko deklaracijo o totalitarnih režimih.

  5. Vrednotni manjko pozicije do današnjih problemov kot tudi do odnosa do preteklosti in prihodnosti, je tisto na kar bi se morala osredotočiti opozicija in hkrati plemeniti svoj odnos do vrednot.

    Opozicija bi morala tankočutno plemeniti odnos državljanov do človekoljubnega medsebojnega čuta.

    Nečlovekoljubje je pri Slovencih povzročilo vsa gorja.

  6. To tudi pomeni, da se nam ni treba zatekati k neprimernim ali celo žaljivim izrazom,

    ko pa lahko učinkoviteje uporabimo človekoljubne in strokovne izraz iz naših in mednarodnih pravnih dokumentih o temeljnih civilizacijskih pravicah in demokratičnih življenjskih standardih.

    Na takšen način bomo tudi plemenitili sebe in druge.

  7. »V čigavem imenu potem v državnem zboru sprejemajo naši (?) poslanci zakone, ki blokirajo transparentnost poslovanja gospodarskih subjektov…«, se upravičeno sprašuje avtor g. E. A. Schwarzbartl.
    Tudi sam sem se in se sprašujem, ko še vedno še vedno osupel berem, da so bili še konec leta 2007 tajkunski bančni krediti povsem O. K. edino še za Jožeta Tanka in seveda SDS ter tudi NSi.
    Preklica in obžalovanja te izjave še ni bilo, a sploh bo?
    Še vedno namreč torej povsem drži, da so Jože Tanko, SDS in tudi NSi, bili edini, ki so torej najdlje od vseh jasno in glasno zagovarjali tajkunske bančne kredite.
    Jože Tanko, vodja tedaj največje poslanske skupine SDS, pove, da je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. Pravi: »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.« Podoben odgovor so podali iz NSi. Edino SDS in NSi tedaj torej nista imeli nobenih zadržkov glede menedžerskih »nakupov« z bančnimi krediti, ko prevzeto podjetje prevzemniku menedžerju odplačuje menedžerske kredite, dokler zmore, potem pa shira, davkoplačevalci pa »radodarnim bankam poplačamo kredite«, ker ne gre drugače. Stranke SLS, SD, LDS, SNS in Zares pa so tedaj že imele resne zadržke in pripombe k »tajkunizaciji Slovenije«, berem še v članku v MAG-u 21. novembra 2007, izpod peresa mag. Silvestra Šurle, glavnega urednika REPORTERJA, ki pa o tem nikoli popolnoma nič ne napiše.
    Verodostojnost potrebna za zrelo demokracijo je očitno problem!?
    Volivci še vedno sprejemajo vse, do kdaj še?
    Smo vredni samostojne Slovenije, gotovo, razvoja pa še ne, ni prave volje in podlage.

Comments are closed.