Na Veliki Šmaren sem na teletextu RTV SLO prebral, da je Miro Cerar na Twitter-ju ob umiku NS-i iz pogajanj za vstop v koalicijo levih strank zgolj »čivknil« zgovorno pripombo kako si NS-i ne želi prevzeti odgovornosti za izvedbo sprememb (?) v novi vladi. Takšen odziv Mira Cerarja me ni presenetil ampak samo potrdil v prepričanju, da nikoli ni mislil na resno sodelovanje, predvsem pa upoštevanje mnenj in zahtev NS-i. Je pač poskusil pridobiti nekaj točk za videz v EU, predvsem pa dodatno oslabiti že tako krhko povezanost pomladnih strank. Mi je pa žal, da se je NS-i sploh spustila v to igro.
Rešitev za Slovenijo je edino v odkritem in trdnem povezovanju desnih strank, njihovem skupnem zagovarjanju temeljnih civilizacijskih in demokratičnih vrednot, ter vztrajnem zahtevanju vrednotnih in moralnih sprememb v družbi. Vztrajnost in pokončnost sta vsekakor vrlini, ki nista dani vsakomur, če k temu dodamo še iskreno zavzemanje za pravičnost, odpuščanje zamer preteklosti in odkrito priznanje zablod, verjamem (ne po Šoltesovo), da bodo volivci prizadevanja desnih strank večinsko nagradili.
V tem smislu podpiram in odobravam vztrajanje podpornikov Janeza Janše, da se storjena krivica, ki mu je bila povzročena odpravi in vrne dobro ime tudi formalno. Nasilništvo, ki izhaja iz sovraštva ne iz obupa, je kratkoročno orodje pokvarjenih vodij in se sčasoma zruši samo v sebi. Mirno, dostojanstveno vztrajanja za pravično družbo in ne korupcijski ampak tržno konkurenčni razvoj gospodarstva, pa sta porok, da bo slej kot prej Slovenija izšla iz krize.
Pogoj za uravnoteženi razvoj gospodarstva in vzporednih struktur od finančnih do upravnih pa so, dolgoročno stabilni pogoji poslovanja, svoboden trg dela, kapitala, povezovanja in razvoja v globalnem smislu. Pri tem naloga države ni vmešavanje in neprestano spreminjanje pogojev poslovanja z zakonodajo in vplivanjem na poslovne odločitve ter krpanje »izgubnih lukenj«, ampak z razumnim minimiziranjem birokracije, hitrim in enostavnim uveljavljanjem poslovnih pobud ter ne nazadnje z vzdržnim proračunom za prepotrebne infrastrukturne naložbe in smotrnim izobraževanjem za prakso. S takšnim proračunom bi gospodarstvu znižali stroške dela in zagotovili večjo mobilnost. Končno smo mala država kjer je skrbnost, varčnost in preudarno trošenje ter življenje v okviru ustvarjenega pogoj za umirjeno življenje državljanov. Prekomerno trošenje in postavljaštvo, krivično in pristransko sojenje ter ne transparentno trošenje davkoplačevalskega denarja pa poguba.
Zato me kot gospodarstvenika že leta moti, tako v samostojni Sloveniji kot v preteklem totalitarizmu, da stranke, prej ena sama partija, kot »volilni in vladni program« ponuja volivcem dobre, boljše in najboljše »gospodarske programe«. Pa to ni stvar strank, ne zakonodajne, ne izvršne ne sodne veje oblasti, to je stvar gospodarstva samega, oblastna naloga je, ponavljam, zagotavljanje stabilnostnih pogojev poslovanja in dela. Tvezenje strank o svojih gospodarskih programih, njihovem »usklajevanju« in prilagajanju lastnim interesom, je zame čista neumnost in nepotrebno zavajanje državljanov. Vlada naj samo pripravi minimalni proračun po meri gospodarstva in njegovih razvojnih in infrastrukturnih potreb ter troši toliko kot zbere, da ne prizadene gospodarstva, in vsi bomo živeli v okviru zasluženega in ne na račun naših potomcev.
Če bi to dojeli naši mediji, ki pristransko podpirajo strankarske »programe«, in se bolj ukvarjali s spodbujanjem pozitivnih vrednot, z razkrivanjem ekscesov in manj s politiko ter poneumljanjem državljanov, bi imeli po tolikih letih samostojnosti za sabo že vse spravne »aktivnosti« in ne bi potrebovali sprememb družinske in verske zakonodaje ter neprestanih prizadevanj za ateizacijo mladine in omalovaževanje osamosvojitve, ampak uspešno ter bogato državo. Ker bo te in podobne spremembe leva oblast hipokritsko skušala uveljaviti in nas tako še bolj sprla ter uničevala še to kar smo že ustvarili in dosegli, je potrebno vztrajno, povezano in vedno bolj množično zahtevati spremembe, ki bi privedli čim prej do mirne zamenjave oblasti, sprave in ne maščevalne lustracije.
Ervin Anton Schwarzbartl, Domžale
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
