V Združenih državah Amerike, kjer je v veljavi več kot 200 let stara ustava (1787), imenujejo »očete ustanovitelje« (Founding Fathers ) tiste osebnosti – še zlasti Washingtona, Hamiltona, Madisona in Franklina – , ki so vidno in pomembno vplivale na sprejem ustave in z njenim sprejemom tudi na ustanovitev prve sodobne federacije v svetu. V habsburški Avstriji, v okviru katere so bile do poraza centralnih sil v prvi svetovni vojni tudi slovenske dežele, je državni zbor leta 1867, po več predhodnih začasnih ustavnih aktih, sprejel več temeljnih zakonov, ki jih je konec decembra cesar še posebej potrdil, tako da nekateri celoto teh zakonov označujejo kot cesarsko, drugi pa kot decembrsko ustavo. Za Slovence je bila še posebej dobrodošla, ker je uvedla svobodo tiska, svobodo zborovanja in združevanja, tako da so se naši predniki, kot potomci Kajna in Abela, pri urejanju javnih zadev v času »kulturnega boja« sorazmerno uspešno brzdali in omejevali ter krepili svojo narodno zavest.
Po drugi strani je bila v izjemno dramatičnih razmerah in okoliščinah, 28. junija 1921, sprejeta ustava Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Toda že naslednji dan je Spasoje Stević, aktivist komunistične partije, vrgel bombo na kočijo, v kateri se je kralj Aleksandar Karađorđević peljal na podpis akta o uveljavitvi ustave, toda bomba se je zapletla med električne žice, tako da ni eksplodirala v kraljevi kočiji. Že čez mesec dni, 26. julija 1921, je Alija Alijagić, tudi aktivist komunistične partije, v Delnicah umoril notranjega ministra Milorada Draškovića. Ker je bil temeljni programski cilj komunistične partije, kot članice 3. internacionale, da z revolucijo zruši tedanjo oblast in vzpostavi komunistični sistem po sovjetskem zgledu, kar je bilo razvidno tudi iz terorističnih dejanj njenih aktivistov, je tedanja skupščina 2. avgusta 1921 sprejela zakon o zaščiti države, s katerim je prepovedala delovanje komunistične partije.
Toda Janez Stanovnik, ki je bil rojen leto dni po sprejemu vidovdanske ustave in po bombnih napadih komunističnih aktivistov na kralja in notranjega ministra (1922), je bil v času vzpostavitve povojnega »komunističnega totalitarnega sistema«, kot ga je sam označil v preteklem letu, že šef kabineta Edvarda Kardelja kot zveznega ministra za konstituanto. Na podlagi inštrukcijskega gradiva, ki ga je po zgledu na sovjetsko ustavo iz leta 1936 pripravil Kardelj, je ustavna komisija tako rekoč le nomotehnično pripravila besedilo zvezne ustave, ki jo je sprejela ustavodajna skupščina v začetku leta 1946. Po njegovi vlogi pri pripravi in sprejemu ustave bi lahko Kardelja imenovali očeta ustave, toda po izhodiščih, temeljnih načelih in ciljih, ki jih je prevzel iz sovjetske ustave, bi ga lahko Stalin, kot oče te ustave, tožil za avtorstvo. Še dobro, da se Stalin ni odzval na Kardeljevo sporočilo, ki mu ga je sredi leta 1945 posredoval prek sovjetskega veleposlanika v Beogradu, da »si želimo, da bi nas Sovjetska zveza štela za predstavnike ene ob bodočih sovjetskih republik in da bi na KPJ gledali kot na del VKP(b)«. Če bi Stalin uslišal njegovo prošnjo, Kardelj ne bi bil oče zvezne ustave iz leta 1963 niti zvezne ustave iz leta 1974.
Odkar je bil Janez Stanovnik predsednik predsedstva SR Slovenije (1988 – 1990), ga predvsem mediji občasno imenujejo oče naroda, po sprejemu sedanje ustave (1991) pa pretežni del strokovne javnosti imenuje prof. Franceta Bučarja oče ustave. Stanovnik sicer trdi, da je narod demokratična tvorba, ki ne potrebuje očeta. Hkrati sprejema ime kot izraz naklonjenosti ljudi do njega. Prof. Bučarja lahko po njegovi erudiciji in ustvarjalnosti, ki ju je vložil v pripravo ustave,kot tudi po njegovem modrem predsedovanju ustavni komisiji, upravičeno imenujemo očeta ustave.
Odnos povojne partijske oblasti do Stanovnika je razviden iz številnih funkcij, ki jih je opravljal, z izrazito podporo Edvarda Kardelja, v Jugoslaviji in v mednarodnih organizacijah, medtem ko odnos tedanje oblasti do Bučarja še posebej ilustrira ideološko zadrt napad Edvarda Kardelja, sredi šestdesetih let, na Bučarja kot avtorja podlistkov v Delu, v katerih je odprto in stvarno predstavil družbeno in pravno ureditev v ZDA, od koder se je vrnil z enoletnega študija. V tistem času je Stanovnik opravljal eno od svojih funkcij v New Yorku, kamor je odšel neposredno po protestnem zborovanju v študentskem naselju, na katerem je ob boku Vide Tomšič »tulil«, v jeziku Tarasa Kermavnerja, na tiste udeležence, ki so protestirali zoper politično ukinitev Perspektiv ter zamenjavo uredništev Sodobnosti in Tribune.
Bučar je predstavljajoč tisti čas, v intervjuju pred dvema letoma, izjavil tudi naslednje: »New York Times je takrat priobčil kratko notico o tem, da so v Ljubljani izhajali zanimivi članki, ki jih piše ta in ta, in Janez Stanovnik je ob tem napisal do centa natančno, koliko mi CIA plačuje za to«. Kako razumeti Bučarjevo javno izjavo in Stanovnikov javni molk, prepuščam bralcem. Njun dvogovor, dandanes očeta naroda in očeta ustave, je še vedno, še zlasti Stanovnikov molk, zelo glasen ter presega nekakšno pravdo o »centih«.
Kot prebiram v medijih, naj bi v tistem času nemalo zaposlenih v tujini sodelovalo z UDBO. Sredi šestdesetih let je tudi Jože Hartman, poznejši predsednik komisije za manjšinske zadeve, njegov tajnik je bil Danilo Türk, zasliševal študente v Slaviji in odločal o njihovih prošnjah za izdajo potnih listov. V prvi polovici sedemdesetih let pa je, kot piše Alojz Rebula v svoji spominski knjigi Previsna leta, »pokrival« tudi sodelujoče na znanih dnevih izobražencev v Dragi.
Morebiti bi tega besedila ne napisal, če bi Janez Stanovnik, tudi iz dolžnosti do ohranjanja vrednot NOB, razkril, kdo je zlorabil OF in partizanski odpor,kot tudi druge Slovenke in Slovence, za vzpostavitev, kot ga je poimenoval ob svoji devetdesetletnici, povojnega »komunističnega totalitarnega sistema«. Ob tem se tudi sprašujem, kako da ni skupaj s svojimi tovariši, denimo z Jožetom Pirjevcem, pomagal Borisu Pahorju, ki je pri sedmih letih gledal Narodni dom v zubljih, da bi lahko prišel ob svoji častitljivi stoletnici rojstva iz bližnjega Kontovela na nedavno proslavo v Lipici, ali da bi vsaj, nedaleč od nekdanje Zemljaričeve meje v Sežani, kriknil, bi rekla Spomenka Hribar: »Spoštovani Boris Pahor, oprostite.«
Foto: Reporter
