Pismo bralca: O napisu žrtvam v Lovrencu pri Kidričevem

1
Foto: Rajko Topolovec.
Foto: Rajko Topolovec.

Na proslavi občine Kidričevo 22. junija 2014 so me nekateri vprašali oziroma opozorili o »napačnem« napisu na novi nagrobni plošči na pokopališču v Lovrencu pri Kidričevem, kjer piše, da so tukaj pokopani iz partizanskega taborišča Strnišče. To vznemirjanje je letelo (tudi name) kot avtorja knjige Ormoški Petriček, od koder izvira omenjeni spisek tam pokopanih. Zato se v domačo medijsko polemiko tudi oglašam in dodajam k domnevi o napačnem napisu svoje mnenje.

Pobuda za ta spomenik je nastala na podlagi že omenjenega spiska kot edinega vira v Sloveniji – iz Seznama mrličev, tukaj pokopanih iz Koncentracijskega taborišča v Strnišču od 5.8.- 15.8.1945, ki ga je zbral takratni lovrenški župnik g. Špindler. Ta seznam je pregledal in kot zgodovinski vir prvi uporabil zgodovinar Janez Janžekovič kot soavtor omenjene knjige o zaprtih otrocih v Strnišču in nato še v Ormožu. Nekateri svojci so šele sedaj izvedeli, kje počivajo njihovi sorodniki. V Petričku so nas zanimali predvsem otroci, zato smo v tej knjigi objavili le sezname umrlih otrok v Koncentracijskem taborišču Strnišče, oz. nato v ormoški graščini. V gornjem Seznamu, ki ga je naredil g. Špindler, pa so omenjeni tudi drugi mrliči, ki so jih med 5. in 15.8. 1945 pripeljali iz taborišča, da bi jih pokopali na lovrenškem pokopališču. Ta seznam obsega 54 mrličev z imeni in priimki, različnih starosti, med njimi tudi 13 otrok.

Tako se je med svojci zgoraj omenjenih žrtev na avstrijskem Koroškem porodila želja za postavitev skupnega nagrobnega znamenja na tem pokopališču. Zbrali so denar in tako preko slovenskega odbora za označevanje zamolčanih grobišč nedavno postavili to nagrobno znamenje.

Kar se tiče napisa na nagrobniku pa sledeče:

Koncentracijsko taborišče Strnišče je ustanovila slovenska OZNA, 90 odstotkov operativnega vodstva je prišlo iz partizanskih enot s Pohorja, Haloz in Prekmurja, le okoli 10 odstotkov pa iz vaških aktivistov, ki do tedaj niso bili v partizanih.

To največje koncentracijsko taborišče na Slovenskem je bilo namenjeno povečini civilnim prebivalcem nemške narodnosti, ki so jih nameravali izgnati iz Slovenije in jim zapleniti vse premično in nepremično premoženje. V resnici pa v taborišču niso bili internirani samo Nemci, temveč pripadniki različnih narodov, predvsem veliko Slovencev, ki so bili z Nemci sorodstveno povezani ali pa so med vojno opravljali kakšne službe v nemški okupacijski upravi. Takratni interniranci vedo povedati, da so ponje prišli partizani in jih s tovornjaki vozili v Strnišče. Vedo tudi povedati, da so jim partizani med vožnjo prepevali: » Sedaj gremo, gremo,nazaj se več ne vrnemo…« in da so jih v taborišču stradali in pretepali partizani. Sploh se ne spomnim, da bi kateri pričevalec v Avstriji rekel, da so jih v strnišču pretepali in stradali oznovci in knojevci. Seveda so oznovci in knojevci bili partizani, pa četudi so nekateri bili mobilizirani šele v aprilu in maju 1945. Je že res, da partizani niso vodili samo narodno – osvobodilnega boja proti okupatorju, temveč tudi boj za prevzem oblasti in socialistično revolucijo. Partizanov žal ne moremo ločiti od njihovih voditeljev, pa čeprav se del partizanov z njihovimi dejanji ni strinjal. Tisti, ki so si upali to nestrinjanje glasno izraziti, so doživeli enako usodo kot interniranci v taboriščih ali po VOS in OZNI likvidirani nesrečniki med in po vojni.

Svojci žrtev komunističnega taborišča v Strnišču so lahko postavili spominsko obeležje le za 54 žrtev, ki so imeli vsaj to srečo, če lahko tako rečem, da so bili pokopani v blagoslovljeno zemljo na lovrenškem pokopališču. Kaj pa nekaj sto ali morda tisoč preostalih žrtev tega taborišča? Ali ni že čas, da nekdo pove, kje so pokopani le- ti. Vemo, da večina umrlih leži v neblagoslovljeni zemlji okoliških gozdov in gramoznic, nekateri pa tudi na Pohorju. Nekatera mesta morišč na Pohorju je pokazal pokojni Zdenko Zavadlav, ki je bil v času pobojev namestnik pooblaščenca OZNE v Mariboru. Bilo bi prav, da bi tudi na grobovih teh nesrečnikov lahko njihovi svojci prižgali svečko in se poklonili njihovemu spominu. Vsak človek ima pravico do groba in spomina.

Rajko Topolovec, Ptuj

1 komentar

Comments are closed.