Pismo bralca: NOB – velika laž in prevara

84
622

partizani rdeča zvezda revolucija NOBKo smo še hodili v šole vseh stopenj, so nas učili – tudi moj cenjeni profesor M. Mikuž, da je bil NOB slovenskih partizanov boj za nacionalno in socialno osvoboditev slovenskega naroda oziroma boj za izgon okupatorjev in obenem ljudska – socialistična – revolucija. O NOB se veliko razpravlja tudi danes, posebej v časopisu Delo, vendar se je zgodilo nekaj čudnega. Najbolj vneti zagovorniki NOB in rdeče zvezde so po propadu komunizma zatajili ljudsko – socialistično – revolucijo in o njej molčijo, tudi brkati gromovnik Janez. Po zmagi 1945. leta so bili osvoboditelji in revolucionarji, danes se vsi hvalijo, da so bili borci za svobodo, revolucijo pa so spet zatajili kot v letih 1942-45. Kaj je res? So imeli prav moji nekdanji učitelji in profesorji ali imajo prav današnji zagovorniki NOB? Vsi navedki v narekovajih so last avtorjev v oklepajih za navedki.

26.aprila 1941 so štiri skupine – komunisti, peščica vidnih intelektualcev, krščanski socialisti in demokratično krilo sokolov – ustanovile »Osvobodilno (oziroma Protiimperialistično) fronto z namenom – čeprav še ne povsem jasnim glede konkretnih pobud – da se bodo borile za osvoboditev in združitev slovenskega naroda«(J. Pirjevec). Komunistom so se stvari razjasnile po t. im. majskem posvetovanju voditeljev jugoslovanskih komunistov v Zagrebu, na katerem so sprejeli sklep o nalogi slovenskih komunistov: Komunisti Slovenije morajo biti tista vez, ki bo spajala borbo slovenskega naroda z borbo vseh ostalih narodov Jugoslavije za njihovo nacionalno in socialno osvoboditev. »Vodstvo KPJ je od prvega dne hitlerovske okupacije vodilo politiko, ki je nacionalno osvoboditev neločljivo povezalo z revolucionarno preobrazbo dežele. Revolucija je poimenovana ne samo kot cilj, ki ga velja uresničiti po zmagi nad osvajalcem, ampak v teku same vojne…Osvobodilna vojna je prerasla v državljansko vojno proti buržoaziji in velikim zemljiškim posestnikom… Namesto, da proti osvajalcem zbere čim večje število zaveznikov, je KPJ ravno v tem trenutku nekatere od njih potiskala v naročje sovražnika«(P. Claudin). Namen komunistov je razviden tudi iz gesel našega osvobodilnega boja: «Brez boja proti izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.« Buržoazija je bila proglašena za izdajalsko in OF oz. komunisti so ji napovedali boj.

V začetku julija je prišlo iz Moskve opozorilo: «Upoštevajte, da gre v sedanji etapi za osvoboditev izpod fašističnega podjarmljenja in ne za socialistično revolucijo« (V. Dedijer). In res v temeljnih točkah OF ni več govora o boju »proti izdajalski buržoaziji«, vendar je bilo prepozno. Slovenska buržoazija je vedela za cilje OF oz. komunistov. Tu je začetek razdora v slovenskem narodu, ki traja do današnjih dni. V svoji zadnji pridigi je kaplan Martin Čedermac takole govoril svojim faranom: «Kaj bi storili, ako bi zahtevali od vas, da zapustite svojo rodno zemljo?…Ali ne bi šli iskat pravico? In če bi pravico našli slepo, kaj potem? Ali bi kot mevže klonili glave in z malho in palico kot berači odšli po svetu? Ne! Sami bi si vzeli pravico…Ali se ne bi s pestmi postavili v bran in ne bi dali zemlje, ki ste jo prejeli od svojih dedov in jo hočete ohraniti svojim sinovom in vnukom?« (F. Bevk).

In slovenski kmet je šel v boj za ohranitev svoje zemlje. Za nastanek vaških straž seveda niso krive uboge krave, ki so jih partizani oropali kmetom v Polhograjskih dolomitih in jih pojedli. Kmetje so vedeli, kaj jih čaka, če zmagajo komunisti, zato so šli v boj proti njim. To se je po vojni tudi uresničilo. Na njihovo stran se je postavila tudi zavedna slovenska duhovščina, ki je dobro vedela, kaj so počenjali komunisti – boljševiki v »državi delavcev in kmetov«. Da so vaški stražarji proti komunistični revoluciji, torej protirevolucionarji, so dobro vedeli tudi partizani, saj so jih po ruskem vzoru imenovali belogardisti. Začeli si jih zmerjati tudi z narodnimi izdajalci, najbrž zato, da bi si olajšali svojo vest, saj je protirevolucija manjši greh – če sploh je – od narodne izdaje.

Moj spoštovani profesor M. Mikuž je zapisal:«Posrečilo se ji je (OF) pridobiti slej ali prej slehernega poštenega Slovenca za sodelovanje v OF«. Poznam vsaj dva Slovenca, ki po mnenju mojega nekdanjega profesorja nista bila poštena: eden je bil moj oče, ki kot kmet seveda ni bil za komuniste, saj so mu jasno dali na znanje, da mu bodo po zmagi vzeli zemljo – kar so tudi storili, drugi pa je bil stric Matija, prošt v Dravogradu, ki so ga Nemci takoj zaprli in poslali v Dachau za štiri leta, kjer je izgubil desno roko. Ker je bil duhovnik, se je po vojni spravila na njega še nova oblast.

Nasprotovanje do OF je še okrepila dejavnost VOS-a, »ki se pod vodstvom Zdenke Kidrič ni omejevala samo na špijonažo, pač pa je kmalu postala uspešna udarna sila za boj proti peti koloni in likvidacijo »sovražnikov ljudstva«. Ta teroristična taktika, ki so jo svojim partnerjem vsilili komunisti v prepričanju, da je treba izvajati »revolucionarno pravico« ne samo proti odkritim, temveč tudi potencialnim nasprotnikom, je kmalu poglobila že predvojna razhajanja znotraj slovenske družbe«(J. Pirjevec).

Ker se jugoslovanski komunisti niso zmenili za prvi poziv iz Moskve, je v začetku marca 1942 prišel iz vzhoda še drugi, v katerem piše, »da dobiva partizansko gibanje komunistični značaj in da se usmerja v sovjetizacijo Jugoslavije…Saj je vendar osnovna in neposredna naloga zdaj v tem, da se združijo vsi protihitlerjevski elementi, da se razbijejo okupatorji in izbojuje nacionalna osvoboditev«(V. Dedijer).

Jugoslovanski komunisti so se navidezno podredili zahtevi Moskve. »Sklenili so, da bo poslej poudarek samo na narodni osvoboditvi in ne več na razrednem boju« (J. Pirjevec). Slovenska partija je prešla v ofenzivo, ki se je končala s podpisom Dolomitske izjave, »s katero sta obe skupini – krščanski socialisti in sokoli- priznali KP Slovenije kot edino avtonomno organiziran politični subjekt v okviru OF…Ta dokument je namreč napovedoval, da partija ne bo ob sebi trpela nobene sile, ki bi jo ovirala pri preoblikovanju družbe in gradnji sovjetske države«(J. Pirjevec).

»Partija je …v tistem času postavljala v vse vojaške enote politične komisarje…Z uvajanjem komisarjev se je slovenska partizanska vojska spreminjala v udarno pest Partije« (Veljko Rus). Že jan. 1943 je E. Kardelj sporočil Titu: »Vojska je popolnoma v rokah Partije« (V. Dedijer). Beseda »revolucija« je izginila iz besednjaka komunistov, vsi vidnejši voditelji so zanikali, da gre tudi za revolucijo. Začeli so govoriti o širini osvobodilnega boja – za združitev vsega ljudstva v boju za osvoboditev, revolucijo so v javnosti zatajili, v programu pa seveda obdržali. Začeli so lagati…Še 17. avg. 1944 je Tito izjavil: »Še enkrat poudarjamo, da ima vodstvo NO gibanja v Jugoslaviji pred seboj en sam in najvažnejši smoter – boj proti okupatorju in njegovim hlapcem ter ustanovitev demokratične federativne Jugoslavije, ne pa vzpostavljanje komunizma, kakor nam očitajo sovražniki« (M. Šnuderl). Tito je sam sebe zanikal na 5. kongresu KPJ, ko je izjavil: »Osvobodilna vojna je pomenila hkrati tako nacionalno osvoboditev narodov Jugoslavije kakor tudi socialno osvoboditev delovnih množic naše države. To je bila osvobodilna in revolucionarna vojna.«

I. Maček je rekel ob izdaji svojih spominov: »NOB je bila zame že od začetka revolucija. Komunisti smo imeli od vsega začetka v programu tudi socialno osvoboditev. Kolikor jaz poznam stvari, so bili tisti, ki so prišli v oborožene enote, takoj tudi za socialno revolucijo. O njej se je v partizanskih četah, bataljonih in brigadah veliko govorilo. Med partizani ga nisi našel, ki ne bi bil za revolucijo.« Danes, ko so se nekdanji revolucionarji potuhnili, je moderno reči, kot to dela J. Prunk: »Bil je protiokupatorski upor in bila je komunistična revolucija…Večina (partizanov) ni veliko vedela o komunizmu. Niti niso hoteli imeti nič z njim. Pregnati so hoteli okupatorja in imeti svobodno Slovenijo…Zelo natančno ločim partizanstvo od komunistične revolucije.« To seveda ne drži; nalogo, seznanjati borce z revolucijo, boljševizmom…so imeli politični komisarji, ki so očividno uspešno opravljali svoje naloge. Kako ne bi prepričali navadnih borcev, če so lahko brkatega Janeza in ga spremenili v trajnega komunista do danes.

L. Ambrožič – Novljan je v svojih spominih »Po čem je zmaga« zapisal: »Vojska je bila partijska. Od leta 1944 dalje je bilo v vojaških enotah več kot 30 odstotkov partijcev. Če upoštevamo, da je bilo več kot 30 odstotkov skojevcev in članov mladinske organizacije ter več kot 10 odstotkov kandidatov, potem je imela partija v slovenski osvobodilni vojski dve tretjini borčevske sestave. Ves poveljniški in politkomisarski kader je bil v partiji. Najmočnejše jedro komunistov je bilo ob koncu vojne prav v vojski, ki je bila ponos partije in njena glavna politična moč. Če k temu številu partijcev prištejemo še tiste, ki so politično delovali na terenu, potem je partijska vojska pomenila izredno moč, ki je zadostovala za izvedbo tako kočljive naloge, kot je bila revolucija.«

Ustanovitelji OF so v šesti in sedmi točki temeljnih točk OF zapisali: »Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OFSN kot celota. Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo.« OF ob koncu vojne ni bilo več, bila je samo še njena karikatura. In ljudska demokracija? Lepo jo je opisal Mitja Ribičič leta 1984, takrat član predsedstva ZKJ: »Mislim, da se obnašamo kot partija na oblasti, saj je vse v naših rokah. Partija določa ministre, predsednike, vodi kadrovsko politiko, investicije in to formalno izvaja skozi forume SZ – toda v teh forumih spet sedijo samo komunisti…«. Upam, da bo to prebral tudi M. Potrč. Partija je bila toliko časa na oblasti, da si komunisti sploh niso mogli predstavljati, da bi lahko prišlo do spremembe. Še leta 1991 je J. Vidmar očital C. Ribičiču: »Kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!(Delo, 28. Maja 2011). V to so še danes prepričani razni Milani, Janezi, Zorani…pa čeprav so največ krivi, da je danes v Sloveniji tako, kot je.

V času konference v Jalti so bile v Veliki Britaniji razpisane parlamentarne volitve. Ko je Stalin ironično pripomnil, da je videti, da se gospod Churchill boji bodočih volitev, je premier izjavil, da se ne samo ne boji volitev, ampak, da je ponosen, da britanski narod lahko spremeni svojo vlado, kadarkoli misli, da je to potrebno. Nepa  enotnost, ki nas je enkrat že pokopala. V demokraciji mora odločala samo volja volivcev, manjšina mora to voljo sprejeti in spoštovati, dokler sama ne postane večina.

Vojna še ni bila končana, ko se je pri nas začelo morilsko pobijanje nasprotnikov, kar je bilo v nasprotju s sklepom Jaltske konference, ki pravi, da je potrebno »vse vojne zločince postaviti pred sodišče…« Pri nas so bili postavljeni pred sodišče samo voditelji protirevolucije, navadne kmečke fante po so zmagovalci pobili na grozovit način, jih zmetali v jame ter zasuli. Še mrtvih so se bali in se jih še danes. Tito je o tej moriji izjavil: »Mi smo revolucijo izvršili s krvjo in še kako dobro smo med revolucijo počistili svojo hišo« (J. Pirjevec).

Iz strahu pred komunisti je tisoče Slovencev zapustilo domovino in se razteplo po svetu, deset let pozneje pa še drugič, tokrat k svojim nekdanji sovražnikom, Nemcem.

Nova oblast je skrbela predvsem za delavce. Živelo se je lahko in lepo, dokler je šlo, delalo pa malo. Država se je začela zadolževati in 1983 smo po izjavi M. Planinc bili zadolženi za astronomskih 19 milijard am. dolarjev. To je prav gotovo največ prispevalo k razpadu Jugoslavije. Kot je videti, se nekateri iz tega niso nič naučili in bi se zadolževali tudi danes.

Z agrarno reformo smo uničili tudi kmeta. Pridite kdaj pogledat v našo, nekoč cvetočo Sejansko dolino, videli boste samo žalost. Večina najlepše zemlje je še vedno državne, nekdanji kmetje pa životarijo. Kmet brez zemlje ni kmet.

Zgodilo se je tisto, kar je rekel poljski vrhovni poveljnik vojske E. Rydz – Smigly pred začetkom vojne: »Hitler nam bo vzel svobodo, Stalin pa dušo.« Nam so vladali stalinovi učenci skoraj 50 let in ni čudno, da je slovenski narod ostal brez svoje duše.

Alojz Munda, Celje


84 KOMENTARJI

  1. Pomembna postavka revolucije je bila tudi uničenje duhovščine in vernosti med Slovenci.

    Partijsko vodstvo si je privoščilo tudi kolaboracijo z Nemci, ko je Tito poslal kar dvakrat v marcu 1943 delegacijo na nemško poveljstvu v Zagrebu, da bi se dogovorili za skupno vojaško akcijo proti četnikom. O tem piše dr. Julij Bertoncelj v svoji knjigi . izdani v lanskem letu z naslovom: Komu izstaviti račun? pri čemer navaja več virov za te trditve, ki os bili že objavljeni in potrjeni s pričevanjem članov Titove delegacije: Dedijer, Velebit, Popovič.

    V isti knjigi je tudi dokumentirano, kako je Tito preprečil izkrcanje zaveznikov na Balkanu, pri čemer je ponudil vso pomoč Nemcem.

  2. Revolucija je bil način pridobitve oblasti na krut, zločinski način in si tako prilastiti tuje premoženje in privilegije.

    Pri tem se gledalo le na kratkoročne koristi in zavajalo domačo in mednarodno javnost, ki je spregledalo šele, ko je bilo prepozno. Zato propadel takšen lažni, necivilizacijski, totalitarni, neddemokratičen in krivičen sistem, ki je sledil le koristoljubju političnih koristolovcev, ki so zlorabili naivnost dobromislečih ljudi.

  3. Zlonamernih političnih koristolovcev, katerih cilj je bil, zagotoviti sebi oblast in užitke, pa čeprav so morali vedeti, da bodo pustili za seboj, med drugim tudi zaradi nerazsodnega zadolževanja, ki jih je ohranjal na oblasti, gospodarski in politični propad.

  4. veliko več slovenskih kmetov se je za ohranitev svoje zemlje uprlo okupatorju, kot pa jih je z okupatorjem sodelovalo, kar si lahko seveda kot narod štejemo v čast in to nam tudi priznava ves svet. žal je pač komunistična revolucija, ki se je kasneje razvila v totalitarni sistem, to žrtev slovenskega naroda zlorabila in izkoristila za prevzem oblasti.

    tudi ideja o revoluciji v osnovi ni bila zgrešena, ker ne smemo pozabiti, da je bila tudi predvojna jugoslavija totalitarna oz. diktatorska. komunisti so bili celo preganjani in v tej luči si je večina ljudi želela spremembe. žal je veliko teh sprememb šlo v napačno smer s tem, ko se je pač uvedlo enopartijski sistem.

    tako da sam verjamem, da bi na dogajanje med 2. svetovno vojno danes gledali povsem drugače, če bi se jugoslavija po vojni oblikovala v moderno parlamentarno demokracijo, ker vse zamere izhajajo ne toliko iz dogajanj med drugo svetovno vojno, ampak iz tega, kar se je dogajalo po vojni.

    tako upor proti okupatorju kot revolucija sta bili z vidika tedanjih razmer legitimni in upravičeni, z vzpostavitvijo komunistične diktature po vojni pa se je ta legitimnost v veliki večini izgubila.

  5. @Alador Bergles-_predvojna Jugoslavija totalitarna?’!!Kje pa ti živiš.Bila je diktatorska od 1929-1935! Ne pa totalitarna!!!!!

    • bila je oboje. leta 1929 se je zgodila t.i. šestojanuarska diktatura, ko je kralj prevzel vso oblast in prepovedal vse politične stranke, uvedel je cenzuro, proglasil ideologijo integriranega jugoslovanstva, torej idejo o jugoslovanskih narodih kot o enem samem narodu, kar ima vse značilnosti totalitrizma.

      1931 je potem kralj sprejel novo ustavo, ki je sicer predvidela tudi delovanje političnih strank ter posledično parlamenta, vendar pa parlament v odnosu do kralja ni dejansko imel nobene moči, saj je o vsem dejansko odločal kralj, tako da se stanje ni v ničemer bistveno spremenilo. dejanskega pluralizma v kraljevini jugoslaviji tako ni bilo, saj je kralj imel dejansko moč posegati na vsa področja družbenega življenja, tako na politično, ekonomski, kulturno itd., kar pa dejansko definira totalitarizem.

      • Oh, ti intelektualci, ki ničesar ne razumejo.
        Kralj je razglasil dikaturo. To ni totalitarizem, ampak diktatura. Zaradi vse večjega vpliva komunistov in širjenja njihovih strupenih idej. Kot se je izkazalo, je bila diktatura še kako nujna in upravičena.

        • ja, dobro, da imamo vsaj teba, ki vse tako zelo razumeš. 🙂

          diktatura in totalitarizem gresta z roko v roki. ni totalitarnega sistema, ki ne bi bil hkrati diktatorski in v osnovi niti ni diktatorskega sistema, ki ne bi imel določenih elementov totalitarizma. diktatura se nanaša zgolj na izvor oblasti, torej diktatura pomeni popolno oblast posameznika ali neke skupine ljudi. totalitarizem se pa nanaša na način vladanja.

          totalitarizem tako pomeni samo to, da oblast neposredno posega na vsa področja družbenega in tudi zasebnega življenja, kar je pač kralj aleksander I. tudi počel in kar dejansko počnejo vsi diktatorji. kar pomeni, da je bila njegova oblast po definiciji oz. izvoru ne samo diktatorska, ampak po vsebini tudi totalitarna. saj je preprosto, samo pomen pojmov je treba poznati. 🙂

          • Samo trije znani totalitarizmni so: nacizem, fašizem in komunizem. Nobenega od teh ni bilo v stari Jugoslaviji.
            Brez veze. Iz tebe se samo bedarije vsipajo. Toliko kritikov imaš tu, da bi se lahko malo zamislil. Če ne bi seveda mislil kolk si sam blazno pameten.

  6. Revolucija v nobenem primeru ni bila upravičena.

    Upor proti okupatorju pa tudi ne, ker je povzročil skupaj z revolucijo le nepotrebno morijo.

    Dokaz temu so drugi civilizirani narodi Evropa, ki niso imeli ne enega ne drugega, pa so prišli do svobode na enostaven način brez dvo milijonskih žrtev kot se je to zgodilo v Jugoslaviji.

    Za nameček pa smo dobili še totalitarno državo.

    Vsaj dve leti pred koncem vojne je bilo jasno, da bodo zahodni zavezniki in Rusija premagali Nemčijo in je bilo neodgovorno sprožiti nepotrebno zločinsko morijo v Jugoslaviji.

    • revolucija je vedno upravičena, če se narod počuti od oblasti zatiranega.

      upor proti okupatorju pa je tudi bil edini način, da se okupatorja znebi.

      ker vprašaj se, kako so tisti civilizirani narodi evrope, v katerih naj ne bi prišlo do upora (kar seveda niti ne drži, ker v vseh državah, ki so bile okupirane s strani nemčije so obstajala uporniška gibanja in v vseh teh državah je bila kolaboracija tudi obsojena in tisti, ki so z nemci kolaborirali kaznovani) prišli do osvoboditve? ja, tako, da se je nekdo okupatorju uprl. osvoboditev ni prišla sama od sebe, ni padla z neba.

      sicer pa so bili partizani del zavezniških sil in mislim, da nas slovence ne sme biti sram zato, ker smo se skupaj z drugimi evropskimi narodi okupatorju uprli, namesto da bi pač lepo čakali, da nas drugi osvobodijo, ampak moramo biti na to ponosni. na tak način se tudi izkazuje državnotvornost naroda. saj tudi leta 1991 nismo čakali na to, da nas pred JLA osvobodi evropa ali pa ZDA, ki o naši samostojnost še slišati ni hotela. a je morda kdo mnenja, da bi morali?

      in tudi nasploh v življenju velja, če zase nisi sposoben poskrbeti sam, ampak morajo zate skrbeti drugi, potem boš pač težko samostojen in sam svoj gospodar.

      • Hahaha, spet se je oglasil takorekoč že dežurni apologet slovenskih komunistov, in spet že z značilnim opletanjem o kolaboraciji.

        Aladar Bergles: “revolucija je vedno upravičena, če se narod počuti od oblasti zatiranega.”
        ===============

        Revolucija v političnem smislu ni drugega kot uporaba nasilja in pomeni morje krvi in nasilno spreminjanje političnega režima. V razmerah leta 1941 je bila popolnoma nepotrebna in zločinska.
        Ta revolucija je nasilno spremenila večstrankarski demokratičen sistem (kakršenkoli je že bil) v enostrankarsko zločinsko diktaturo najslabše vrste. Za sabo je pustila na stotine množičnih grobišč in na desettisoče trupel.

        Aladar Bergles: “upor proti okupatorju pa je tudi bil edini način, da se okupatorja znebi.”
        ====================

        Neumnost!!! Edini način, hahaha, kakšen ta vaš t.i. edini način pa so npr. uporabili Čehi, in večina svetovnih držav?
        Zaradi zločinskega divjanja norih komunistov se ni vojna v Sloveniji končala niti sekundo prej kot bi se sicer. Vojna v Sloveniji se je končala zato ker je okupator izgubil vse pomembne bitke na vzhodni, zahodni in južni fronti, vse daleč stran od Slovenije in je zato zapustil Slovenijo in se umaknil domov. Zasluge partizanov za to so nikakršne. Najbolje jih je opisal z enim stavkom nek angleški general, ki je dejal, približno: Prosili smo jih, da bi čimbolj ovirali Nemce pri umiku, vendar, partizani bi več naredili, če bi na njih metali kamne kot pa so v resnici naredili.

        Ni šlo niti za upor proti okupatorju pač pa za komunistično revolucijo v senci sv. vojne. Partizani so se spopadli z okupatorjem samo če so slučajno naleteli na njih, podobno kot medved, ki ga preseneti nenadno srečanje s človekom. Vsa njihova energija se je trošila na uničevanju t.i. razrednega sovražnika.

        “… in v vseh teh državah je bila kolaboracija tudi obsojena in tisti, ki so z nemci kolaborirali kaznovani)”
        ================

        Standarden “program” imenovan kolaboracija. Ta vam je še najbolj všeč v reativiziranju in opravičevanju zločinskosti slovenskih komunistov.
        Kolaboracija, a v Franciji npr.? Kdo je v Franciji najprvo kolaboriral z Nemci. Enako kot v Sloveniji, komunisti seveda. KP Francije je dobesedno pozivala svoje člane, približno: Bodite prijazni z Nemci, oni osvobajajo Evropo, dobro jim gre tovarišem, spodbujajte jih …
        Sem vam že na drugem mestu napisal Nemci in komunisti so bili tisti čas zavezniki, kdo je bil takrat na kateri strani se dobro ve. Komunisti niso bili na strani zaveznikov!!! Kolaborirali (ker vam je ta beseda tako všeč)so z Nemci.
        Kolaboranti obsojeni? Obsojen si na sodišču, slovenski komunisti so svoje nasprotnike pobili s krampi, postrelili in zmetali v jame.

        “… ker smo se skupaj z drugimi evropskimi narodi okupatorju uprli, namesto da bi pač lepo čakali, da nas drugi osvobodijo”
        =================

        Z drugimi narodi?? Kot prvo, identificirate se s slovenskimi komunisti, jaz se ne, ki naj bi se po vašem mnenju uprli v imenu vseh Slovencev ali kaj?
        Kdo jim je dl legimiteto?
        Kot drugo, niti v Sloveniji se komunisti niso uprli okupatorju ampak so se lepo potuhnili in čakali, zakaj bi napadali svojega zaveznika. Kot tretje, v Evropi se je upirala edino Velika Britanija in Francija, ki je tako hitro kapitulirala da se lahko reče, da se je tisti čas upirala Hitlerju in silam osi edino Velika Britanija.
        In v tem času so slovenski komunisti ustanovili Protiimperialistično fronto PIF in posredno napovedali boj proti edini državi v Evropi, ki se je ta čas upirala Nemčiji, skupaj v “naročju” z Nemci in Rusi.
        Vaše romantične pravljice o nekem slavnem uporu s katerim se identificirate so samo pravljice za otroke.

        Leta 1991 so bile popolnoma drugačne razmere kot leta 1941. In zanimivo, proti temu, da bi se takrat uprli JLA so bili ravno komunisti, tisti, ki ves čas trdijo, da se je bilo leta 1941 nujno upreti.
        Danes celo slovenski komunisti priznavajo, da niso bili prvi, ki naj bi se uprli.

        • revolucija pomeni v osnovi zgolj korenito spremembo politične urediteve in sploh ni nujno nasilna, čeprav je skozi zgodovino to večinoma bila. samostojna slovenija je tudi rezultat revolucije, saj smo dejansko zamenjali celotno ustavo, torej politično ureditev in pri tem o morju krvi ni bilo ne duha ne sluha.

          na revoluciji je utemeljena tudi najstarejša parlamentarna demokracija, torej ameriška.

          leta 1941 je bila revolucija seveda potrebna in dobrodošla, vendar ne v obliki, ki se je dejansko zgodila. kot že rečeno, je bila predvojna jugoslavija totalitarna diktatura in revolucija je bila iz tega vidika potrebna in upravičena, ampak spet ne v taki obliki kot se je potem dejansko zgodila, saj se je pač vzpostavil nov totalitaren režim.

          in čehi so se med vojno zelo častno upirali, kot to velja za vse, s strani nemcev, okupirane države. v vseh teh državah so imeli organizirana uporniška gibanja, pač razmeram primerno.

          npr. čehi so uspešno izvedli atentat na takrat dejansko esesovca št. 2, torej reinharda heydricha, maja 1942. imeli so tudi svoje partizanske enote.

          ampak česar pač nekateri ne razumete je to, da če bi vsi razmišljali na tak način kot vi in čakali, da bi jih drugi osvobodili, potem kako bi pa do osvoboditve sploh prišlo? 🙂

          glede umika nemcev in tega, da naj bi jih partizani ne ovirali je pa tvoja kritika malo čudna. najprej govoriš o tem, da se nemcem sploh ne bi smeli upirati, potem pač partizane kritiziraš, ker se z enotami, ki so se itak umikale iz države, niso zapletli v spopade.

          in to, da ni šlo za upor proti okupatorju je nesmiselno trditi, ker potem pojansi od kje se je pa potem znašlo ok. 25.000 ubitih nenških vojakov na območju jugoslavije? a so naredili samomor? 🙂 seveda pa je vzporedno potekala tudi revolucija.

          glede medvedov in vojaške taktike očitno nimaš pojma. partizani so uporabljali taktiko gverilskega vojskovanja, za to se seveda z nemci niso zapletali v neke direktne spopade, ker za kaj takega niso bili ne dovolj dobro oboroženi, ne v zadostnem številu in niti ne izurjeni. in razredni sovražnik, o katerem govoriš, je bil, tako mimogrede, tudi del nemške vojske.

          in ne vem, zakaj mi očitaš opravičevanje zločinov komunistov, saj jih ne niti zanikam, niti podpiram, niti relativiziram. zločini so bili, to je dejstvo in kot taki vredni obsodbe. ampak dejstvo je tudi kolaboracija, ki je ravno tako vredna obsodbe. kolaboracija kot taka tako v ničemer ne opravičuje zločinov, ki so jih zagrešili komunisti. glede tega ni nobene povezave.

          v franciji je bil vodja kolaboracije general petain. po vojni ga je sodišče kot izdajalca obsodilo na smrt, ki pa je, zaradi njegove starosti in zaslug, ki jih je imel v 1. svetovni vojni, niso izvršili.

          in še vedno ne razumete pojma kolaboracije. nemci in sovjeti so res imeli dogovor a nenapadanju in res je tudi, da so tudi komunisti v ostalih državah bili pod vplivom sovjetske zveze in so ta dogovo spoštovali, ampak domobrancem nihče ne očita tega, da bi sodelovali z nemci samimi po sebi, ampak z nemci kot okupatorjem. v tem je razlika. niti partizani niti komunisti se pa nikoli niso bojevali skupaj z nemci proti ostalim slovencem. to je tisto bistveno.

          in seveda je res, da kaznovanje kolaboracije v sloveniji ni bilo ne pravno niti pravično. to so bili zločini. kdor je kolaboriral z nemci si je zagotovo zaslužil kazen, ampak na osnovi poštenega sojanja in pravične kazni. tega pa pri nas žal ni bilo. in to je bil zločin. povojni poboji so bili nelegalni ni nelegitimni ter zločinski. to je jasno kot beli dan.

          jaz se s komunisti ne identificiram, še posebej ne s tistimi, ki imajo na vesti zločine. identificiram pa se s tistim delom partizanskega gibanja, ki se je pač v dobri veri uprl okupatorju.

          tudi ne obsojam vseh tistih, ki so se v dobri veri postavili komunistom po robu, obsojam pa vse tiste, ki so zavestno in načrtno stopili na stran okupatorja in mu pomagali iztreblat slovenski narod.

          tako da jaz z dejstvi nimam težav. 🙂

          • V resnici gre za tipično komunajzersko floskulo – manipuliranje z besedami.

            Komunistična revolucija je nasilje, saj komunizma ne moreš uvesti drugače kot z nasiljem.

            V Sloveniji bi šlo tudi brez upora, kolaboracija v Sloveniji je pa bila upravičena, saj je bila edina možnost upreti se komunizmu – takrat.

            Komunisti so ravno tako kolaborirali in so se borili skupaj z nacisti in fašisti proti ostalim Slovencem – tako, kot je ukazal Stalin. Takrat so komunisti pobijali izključno Slovence – in jih tudi izdajali.

            Še Stanovnikovega strica so izdali – komunisti.

            Ti se identificiraš z večino, zato si pa tako pristranski.

          • Berem: “Samostojna slovenija je tudi rezultat revolucije, saj smo dejansko zamenjali celotno ustavo, torej politično ureditev in pri tem o morju krvi ni bilo ne duha ne sluha.”

            in sprašujem, zakaj se jezero krvi ne šteje? Ali pa je kdo že pozabil žrtve???

          • Tako dobro poznaš dejstva, pa v tako dolgih sestavkih ti uspe zatajiti amnestijo, na primer. Najbolj me boli da si verjetno mlad, nimaš nič s tistimi časi, le toliko strupa si se nažrl, da ti ni nič jasno, ubijal bi pa.

      • Revolucija ni upravičena v demokraciji, saj lahko narod demokratično zamenja oblast.

        Dejstvo pa je, da so komunisti dobro vedeli – od Marxa naprej, da po demokratični poti ne bo šlo.

        Dejansko so pa Britanci ukazali kolaboracijo na Cookovih otokih. Kar se tiče upora – v Sloveniji bi šlo tudi brez.

        Kaznovali so – le, da pred sodiščem in zelo malo ljudi s smrtjo.

        Leta 1991 smo vedeli, da nam nihče ne bi pomagal. Smo se pa uspešno uprli.

  7. Spoštovani gospod Alojz!
    Neverjetno preprosta in razumljiva je resnica! Predstavili ste nam ogrodje in mejnike danes skoraj zamolčane revolucije. Ta resnica bi morala biti napisana v šolskih učbenikih. Vašim resnicam ni kaj dodati, čestitam vam za to zaokroženo kleno zgodovino.
    Slovenci nismo bili nikoli izdajalci svojega naroda in Hitlerja bi zavrnili brez partije, podobno kot smo se za svojo samostojno državo odločili brez nje. Slovenskega naroda nista razdelila fašizem in nacizem, ampak komunizem. Pred drugo svetovno vojno je bila večina prebivalstva kmečkega, revolucija je bila zato usmerjena proti večini, saj so s prevratom načrtovali odvzem kmečke zemlje. To je bila zahrbtna prevara!
    Prijazen pozdrav! Anton Urankar

  8. @zdravko,

    tisto, kar naštevaš so ideologije. totalitarizem pomeni način vladanja, ki so ga te ideologije prakticirale. npr. vladavina sadama husseina v iraku ni temeljila niti na komunizmu, niti nacizmu ali fašizmu, je pa zagotovo imela elemente totalitarne diktature. o totalitarizmu bi lahko govorili tudi v primeru apartheida v južni afriki, pa tudi v tistem primeru ne moremo govoriti o komunizmu, nacizmu ali fašizmu. na koncu koncev se o totalitarnem režimu govori tudi v primeru sirije, pa spet tam ni ne komunizma, ne fašizma ali nacizma v tisti šolski obliki, nasledni primer je lahko iran, saudska arabija ipd.

    in merilo nikoli ni število kritikov, ampak argumenti. 🙂

  9. @zdravko,

    “Tako dobro poznaš dejstva, pa v tako dolgih sestavkih ti uspe zatajiti amnestijo, na primer.”

    s tem si priznal, da je šlo za zločin. 🙂

    sicer pa nikjer ne trdim tega, da bi morali danes domobrance, ki so še živi, preganjati in jim zaradi kolaboracije soditi.

    pa tudi to sem napisal, da ne obsojam tistih, ki so bili zavedeni in so v kolaboracijo padli v dobri veri, ampak le tiste, ki so k kolaboraciji pristopili zavestno in načrtno.

    • Ob kapitulaciji Italije so umikajoči se Italijani v zameno za partizansko obljubo o prostem umiku domov s topovi sesuli Turjak in odločujoče pripomogli k (še eni) pomembni “partizanski zmagi nad kolaboranti”. S katero besedo bi lahko poimenovali to “sodelovanje” partizanov in Italijanov. Domnevam, da bo namesto kolaboracije uporabljen kateri drug izraz.

      (Se opravičujem, ker nisem mogla mimo brez komentiranja. Se bom poskusila poboljšati.)

      • ti italijani so bili dejansko vojni ujetniki, ki so jih zajeli partizani po kapitulaciji italije in so jih pač izkoristili za obračun z domobranci. italijanska vojska v tistem trenutki ni bila več okupacijska, saj je že kapitulirala in njihov namen je bil edino ta, da slovenijo zapusti.

        tudi ni šlo za sodelovanje, saj so te italijanske vojake partizani prisilili, da so obstreljevali turjak, tega italijani niso počeli prostovoljno, ampak so si na ta način izpogajali odhod domov. to je razlika.

        po domače povedano so jim partizani ukazali, da turjak s topovi obstreljujejo z grožnjo, da če tega ne bojo storili, jih pač ne bojo spustili domov.

        tako da mešajmo jabolk in hrušk. 🙂

        • “so te italijanske vojake partizani prisili…”
          Kar med drugim kaže na to, da se partizani niso držali vojnega prava in tako naprej… Za posledicami (nepoznavanja in nespoštovanja) prava še danes trpimo, ko nam je pravilnost (našega) prepričanja pomembnejša od argumenta in poštenih pravil. Z drugimi besedami: če gre za dobro stvar ali za našega človeka, je vse dovoljeno 🙁
          Poučno branje, če ga kdo še ne pozna: http://www.zaveza.si/index.php/okupacija-in-revolucija-v-sloveniji-1941-1946

          • seveda se ga niso vedno in povsod. katere vojaške enote so se pa ga?

            zločin je pač zločin in vreden obsodbe ne glede na to, kdo in zakaj ga je storil.

          • Tole si pa tako zapisal, da bo kdo pomislil, da so bili vsi enaki: Američani, Nemci, Rusi, četniki, partizani, domobranci… Dvomim, da si imel to v mislih.
            Res je, da se v vojni povsod godijo umazanije in krivice, da o napakah in nesrečah sploh ne govorimo. Je pa bistvena razlika med sistemi, kjer poskušajo ohraniti neko človečnost in vladavino prava (četudi vojnega) in posledično preganjajo omenjene pojave, ter tistimi sistemi, kjer je v imenu močnejšega ali “resnice” vse dovoljeno.

        • Z drugimi besedami. Komunajzerska kolaboracija je sprejemljivo, če pa isto dela druga stran, pa ni.

          Komunajzerji so sodelovali z okupatorji. To je dejstvo.

      • Aha, spet smo tam. Ubogega Rupnika so zlobni nacisti naprej prisilili v kolaboracijo in širjenje protižidovske, protikomunistične in protizahodne propagande, potem pa zlobni komunisti pred Bogom nedolžnega ustrelili.

        Pustimo ob strani dejstvo, da za razliko od recimo Peterlina Rupnik nikoli ni kazal posebne želje po obrnitvi proti okupatorjem in priključitvi zahodu.

        Klerofašistek (kar v redu antipol komunajzarju, se ti ne zdi?), ti kar navajaj svoja “objektivna dejstva” naprej in prekrivaj poraženske frustracije.

        • Ne Pancer, ti poskušaš prodati komunajzerje in njihove montirane procese kot pravične in zato zlorabljaš Rupnika.

          Rupniku ni bilo pošteno sojeno, pa, če še postavljaš na trepalnice, saj komunajzerji poštenega sojenja nikoli niso izvedli – tudi pri Rupniku ne.

          Tudi, če si še tako prepričan, da mu je bilo pošteno sojeno, je dejstvo, da mu ni bilo.

          Dejstvo je, da ne glede na to, kaj mu poskušaš podtakniti, so ga komunajzerji naredili za nedolžnega z montiranim procesom. Pika. Zahvali se komunajzerjem.

          Komunajzerček in nacistek si ti, ki lažeš. Poražene frustracije imaš ti. V hladni vojni ste bili poraženi komunajzerji.

          In ne ni. Klerofašizma ni, je le skovanka komunajzerjem, da bi diskreditirali drugače misleče in poštene ljudi.

          Komunajzerček si pa ti – in to je upravičena diagnoza.

    • Končujem s tabo. Ti si bedak, žal. Nisi sposoben slišati ničesar. Svojih miselnih piruet pa sploh ne opaziš.

      Če bi bila pamet na prodaj, bi ti kupil – svojo.

      • Amnestija pomeni delno ali popolno oprostitev kazni. To še ne pomeni, da prekrška ni bilo.

        Ampak sposobnost razumevanja ni ravno vrlina ideoloških tesel.

        Pa kapljico ali dve baldrijana v jutranji čaj.

        • Veš kaj. Zate bo itak vsak kriv, ki je proti komunizmu.

          Dejstvo pa je, da je vsak nedolžen, dokler mu ni pošteno sojeno. Komunajzerji niso proti nobenemu izvedli poštenega sojenja.

          • Da nisi odkril tople vode.
            Amnestija poleti 1945 je bila zgolj formalen presek iz povojne tranzicije v mir. Izdana je bila dovolj pozno, da je nova oblast lahko obračunala z vso opozicijo (“no tengo enemigos, los he matado todos”). Praktično je bila sama sebi namen.

            Pošteno so sodili recimo generalu Rupniku in ga kot pobudnika kvizlinštva ustrelili. Tako kot npr. Francozi Lavala.

            Domobranci bi bili kot formacija tudi sojeni, v kolikor bi NOB ohranila pluralni karakter, nova Jugoslavija pa ne postala totalitarizem. Seveda pa je vprašanje, v kakšni meri bi se gibanje sploh razvilo, če se ne bi moglo predstavljati kot odpor proti komunizmu.

          • Pancer, to, kar pišeš, je čista laž.

            Amnestija leta 1945 je nastala zaradi pritiska zahodne Evrope, ko je Stalin nagnal Tita iz vzhodnega bloka.

            Generalu Rupniku niso sodili pošteno, ampak na montiranem procesu. Tako, da ne laži. V komunizmu poštenih sojen sploh bilo ni, ker tudi niso mogli biti.

            Domobranstva sploh bilo ne bi, če ne bi bilo komunizma. To je dejstvo.

            Tako, da v primeru demokracije ne bi imeli komu soditi.

          • Stalin je Tita izločil iz vzhodnega bloka leta 1948.

            Sam nimam podatka, da je bila amnestija (iz znamenite Kardeljeve depeše) razglašena zaradi pritiska zahodnih zaveznikov. Zato sem tudi napisal, da jo vidim kot simboličen presek iz neposrednega povojnega časa v mir, in kot farsično, saj je bila izdana po temeljitem očiščenju države političnih (in tudi razrednih) nasprotnikov.

            Rupnika so obsodili in usmrtili zaradi izdajstva (“treason”), tako kot so počeli z vodilnimi kvizlingi v vseh evropskih državah (Quisling, Laval, Petain (sodba neizvršena), Degrelle (in absentia, pobegnil v Španijo), Lord Haw Haw, etc.).

            Kot vodja kolaborantske formacije in apologet Velike Nemčije bi bil usmrčen v vsaki evropski državi, ne glede na to, kdo bi bil na oblasti. Tako da je absurdno pripisovati posebne politične dimenzije usmrtitvi. Komunisti so vodili številne politične procese, ampak Rupnik ni ena izmed žrtev le-teh.

            Sicer pa lahko začneš postopek rehabilitacije če meniš, da je bila sodba krivična.

            Dvomim. Gotovo bi kot drugje po Evropi pri najbolj vnetih antikomunističnih krogih prišlo do snovanja vojaške formacije z domobrancem sorodno ideologijo, četudi za boj izključno proti Sovjetski zvezi.

          • Vem, da nimaš tega podatka, saj te v šoli verjetno niso učili tega.

            Dejstvo pa je, da je Jugoslavija, s tem, ko jih je Stalin vrgel iz svojega bloka, ostala sama, izolirana in je morala pristati na minimalne zahteve zahoda, da je dobila pomoč od njega.

            Rupnika so obsodili komunisti, kar pomeni, da mu ni bilo pošteno sojeno. Pa ne papagajči za drugimi, ker je preveč očitno. Pa enačenje z drugimi narodi in uporabljanje tujk ti tudi ne bo pomagalo.

            Rupnik ni bil apologet velike Nemčije. To mu spet pripisujete komunajzerji. Rupnik je bil le borec proti komunizmu.

            Tako, da je tudi Rupnik nedolžna žrtev komunizma.

          • Še enkrat:
            Amnestija je bila razglašena leta 1945.
            Sovjetska zveza je Jugoslavijo izkjučila iz Informbiroja leta 1948.
            Leta 1945 Jugoslaviji ni bilo potrebno prav ničesar storiti za naklonjenost zahodnih zaveznikov, z izjemo umika iz Trsta in Avstrijske Koroške. Ne delaj povezav tam, kjer jih ni.

            Rupnik je bil antisemit in simpatizer nacistov. Vse to je razvidno iz govorov na antikomunističnih zborovanjih ter člankov iz Slovenca, kjer je med drugim govoril o svetovni židovski zaroti ter vključenosti zaveznikov vanjo.

            Zaradi mene ga lahko smatraš za karkoli, neizpobitno ostaja dejstvo, da je bil ideološko na strani nacistov in zaradi tega tudi upravičeno usmrčen(za razliko od večine pripadnikov formacije, katere idejni vodja je bil).

          • Še enkrat. Amnestija je nastala izključno zaradi pritiska zahoda. Izgovor, da leta 1945 ni bilo treba ugajati zahodu, se motiš. Zahod je namreč dajal nujno potrebno pomoč in ne Rusi.

            Zato pa je Kardelj ukazal pobiti vse za režim problematične ljudi pred njo – seveda jim ni uspelo pobiti vseh.

            Rupniko so sodili na revolucionarnem sodišču, zato že po definiciji ni šlo za pošteno sojenje. Nič ne pomaga tvoje podtikanje, kaj je on bil. Če so ga iz tega naredili nedolžnega, se zahvali komunajzerjem.

            Komunajzerji so Rupnika naredili nedolžnega.

          • Podtikanje je tvoja oznaka za zgodovinska dejstva, ki ne gredo v prid tvoji želji po enostranski reviziji zgodovine.

            Jaz Rupniku ničesar ne podtikam. Antisemitizem in simparizerstvo z nacisti sta izpričana v njegovih govorih. Pozorno prisluhni govoru od 10:45 naprej ter skozi nadaljevanje.


            http://www.youtube.com/watch?v=zxDxyw_9M7U

            (Odstranil administrator.)

          • Administrator, samo da razčistimo – ko v istem pogovoru sogovornik mene nagovori s komunajzarjem, kar je očitna žaljivka, je to v redu, ko pa jaz nekoga označim za lajajočega kužka, pa nenadoma ni več?

          • Ne pancer, to niso zgodovinska dejstva, ampak tvoja podtikanja.

            Ne gre za nobeno enostransko revizijo zgodovine, ampak za objektivna dejstva.

            Komunajzerji nikomur niso sodili pošteno, pa čeprav bi bil morda res obsojen tudi na poštenem sojenju.

            In tako so iz Rupnika naredili nedolžno žrtev, pa, če ti je všeč ali ne. In to te boli.

            In dejansko podtikaš, saj ne upoštevaš dejstva, da določene stvari so enostavno morali govoriti tako, kot so zahtevali okupatorji.

            Obstaja upravičena in neupravičena oznaka. Lajajoči kužek je neupravičena oznaka, komunajzer pa upravičena, saj braniš komunajzerje.

        • Bodimo bolj papeški od papeža. Pomilostitev bi nam morala zadoščati. Torej pred nami zločina ni bilo. Pred Bogom pa mogoče.

          Mimogrede, zločin ni samo dejanje. Dejanje je bilo, ki pa s tem še ni zločin. Šele s krivdo nekaj postane greh.

          Amnestija pomeni odstop od pregona! Nekaj česar tu pamet jagdpancerja in Aladarja ne more dojeti.

          • ne zdravko, amnestija pride v poštev samo v primeru, ko je nekdo za nekaj že obsojen, potem se mu pa ali kazen zmanjša ali povsem odpravi. to je amnestija oz. po slovensko pomilostitev. pomilostimo lahko vedno le tistega, ki je bil za nekaj obsojen, torej kriv.

          • Konkretna komunistična “amnestija” po 2. svetovni vojni je pomenila, da so na pritisk zahoda nehali preganjati “kolaborante” oziroma politične nasprotnike – vsaj do te mere, da se ni vse skupaj dogajalo preveč očitno.

      • preberi si definicijo še enkrat. ali pa če ti pomagam, amnestija pomeni, da se nekomu, ki je storil zločin, kazen za ta zločin odpusti. 🙂

        če nekdo ni storil zločina, potem amnestija sploh ne pride v poštev, ker nekomu, ki ni storil zločina, ne moreš odpustiti kazni, ki je niti ni zaslužil. 🙂

        • Lahko se igraš z besedami kolikor se hočeš. Dejstvo pa je, da so na pritisk zahoda izpustili vse protipravno zaprte – temu so rekli amnestija.

          • če je kdo bil protipravno zaprt, potem ni potreboval amnestije. 🙂 a ti potrebuješ amnestijo za to, da te ne zaprejo, če si nedolžen? 😉

            če je človek nedolžen, potem je nedolžen in ga nihče nima za kaj pomilistit, saj ga ščiti načelo nedolžnosti. 🙂

          • Tudi jaz menim, da je bila amnestija zgolj “kozmetika” za demokratični svet: zaprti večinsko niti (ob)sojeni niso bili – torej jih niso imeli od česa pomilostiti. (?)

          • Teh tvojih besednih igric se ne mislim iti.

            Dobro veš, kaj sem mislil. Zahod je zahteval, da izpustijo vse politične zapornike.

    • ja, kaj pa je glede tega spornega? poboj tistih civilistvo je bil zločin. jasno ko beli dan. saj nihče ne trdi, da partizanske enote niso počele stvari, ki jih ne bi smele.

      • Oh, moram prav prilepiti zraven:
        “Partizani so v Cerknem izobesili spisek likvidiranih ter jih označili za izdajalce in zločince. Večina domačinov je vedela, da gre za lažno obsodbo. Pozneje se je izkazalo, da je partijsko šolo izdal partizanski major, ki je bil tudi agent gestapa.” Za to se gre: množico “zločinov” so desetletja pripisovali in podtikali “kolaborantom in notranjim sovražnikom”, da bi prikrili dejansko resnico. Pa kaj zato, če je zaradi tega umrla množica nedolžnih – da je le “naš boj” čist!

        • vsak zločin je zločin in zločini so se dogajali na obeh straneh. to je treba vedno obsodit. drugo pa je tisti širša slika, ki jo pač moramo vrednotiti in presojati. dejstvo, da so se take stvari med partizani dogajale seveda v ničemer ne izniči ali zanika dejstva, da so partizani vodili oborožen odpor proti okupatorju. tudi dejstvo, da so nad domobranci bili storjeni s strani partizanov zločini, ne zanika ali izniči dejstva, da so domobranci kolaborirali z okupatorjem. stvar je pač vedno treba postaviti v pravi kontekst in jo na podlagi tega vrednotiti.

          gre najprej za to, da dejstvo, da je bila kolaboracija zločin ne pomeni, da je pobijanje tistih, ki so z okupatorjem sodelovali, samo po sebi že legitimno in legalno. hkrati pa to ne pomeni, da kolaboracija ni zločin zgolj zato, ker so partizanske enote domobrance nelegalno in nelegitimno pobijali. vsako dejanje se pač mora presojati samo zase.

          • Ampak bistveno več zločinov in hujše zločine so delali komunajzerji.

            Če upoštevaš, da je rezultat 2. svetovne vojne praktično popolnoma neodvisen od Slovenije, potem svinjarije na partizanski strani lahko tudi izničijo to dejstvo, na čigavi strani je bil nekdo.

            Kolaboracija ni bil zločin, ampak zgolj manjša taktična napaka.

            Kolaboracija ni zločin, ker je posledica komunističnega nasilja.

          • komunizem je temeljil na izvajanju zločinov in ustrahovanju. Komunizem je delal zločine samo nad svojim narodom. Pri tem si je občasno pomagal tudi z okupatorjem.

            Razmerje žrtev govori tudi v tej smeri: na enega okupatorjevega vojaka je bilo 100 pretežno civilnih žrtev med Slovenci.

  10. @alojz,

    če se ti da delat statistiko glede teh zadev, potem tudi prav. da je nekdo zločinec je dovolj, da stori en zločin.

    vsak upor proti nemcem, tudi najmanši, je imel na rezultat 2. svetovne vojne nek vpliv. nenazadnje je dejstvo, da smo bili priznani kot del zavezniških sil zagotovo prispevalo k temu, da nam je po 2. svetovni vojni bil vrnjen večji del primorske. ozemlje si med seboj delijo samo zmagovalci, če slovenija oz. jugoslavije ne bi bila med njimi, potem ne vidim osnove, na kateri bi lahko zahtevali primorsko nazaj. mednarodna skupnost bi lahko takrat lepo rekla, ja, zakaj pa mislite, da ste si jo zaslužili? a zato, ker ste sedeli križem rok, medtem ko je cela evropa krvavela? da to tem, da smo slovenci tudi samim sebi dokazali, da znamo na svojem ozemlju biti tudi sam svoj gospodar in ne samo hlapec tujcem, niti ne govorim. upor proti okupatorju je tako bil častno in junaško dejanje, kolaboracija pa zavrženo in strahopetno.

    kolaboracija je bil velik zločin in še večja taktična napaka. zaradi kolaboracije so komunisti imeli prosto pot na oblast, saj je opozicija komunistov zaradi kolaboracije izgubila vso legitimnost in tudi mednarodno podporo. treba se je zavedati, da zahod do komunistov ni gojih nobenih simpatij, ravno nasprotno, ampak kljub temu niso imeli druge izbire kot da podprejo komuniste in tita, saj tiste, ki so sodelovali z nemci pač niso mogli. angleži so v slovenijo celo vrnili na tisoče domobrancev in civilistov, ki so se po vojni zatekli v avstrijo, pa čepravo so vedeli, da jih tu čaka smrt. kaj ti to pove? to ti pove samo to, kako je takrat ves svet obsojal vsakršno kolaboracijo z nacisti. do tistih, ki so sodelovali z nemci ni nihče čutil sočutja. preprosto povedano angležev niti pod razno ni motilo, da pošiljajo te ljudi v smrt. zavezniki domobrancem sploh niso priznavali statusa vojnih ujetnikov, ker ga kot narodni izdajalci po mednarodnem pravu sploh niso mogli dobiti, saj so se dejansko borili proti svoji lastni državi, torej na strani okupatorja.

    zaradi kolaboracije so tako imeli komunisti tudi super izgovor, da so po vojni pobili na tisoče slovencev ter izvajali takšno in drugačno nasilje. tako da za vse gorje, ki se je slovenskemu narodu zgodilo med 2. svetovno vojno, pa tudi po njej, sta odgovorni obe strani.

  11. Temeljni kamen narodnega razkola Slovencev je bil položen v tistem trenutku, ko je komunistična partija prepovedala sleherni upor proti okupatorju, ki bi potekal mimo njene organizacije. Ta prepoved je vključevala smrtno kazen za vsakega upornika, kar pomeni nasilno prisvojitev organizacije upora proti zavojevalcem. Na ta način je Slovenija dobila, poleg zunanjih okupatorjev, še notranjega, v obliki revolucionarnih nasilnežev. Toliko nadlog pa noben narod ne more preživeti brez hudih posledic.

    Neznanska množica umorov med in še zlati po vojni, je posledica notranjega okupatorja.
    Tudi v novonastali državi Sloveniji ta okupator še vedno organizirano deluje, kar se kaže v ropanju države in celo grožnjah s smrtjo tem, ki razmišljajo in čutijo drugače. Temu okupatorju ni mar države Slovenije, še manj njenih državljanov. Gre mu predvsem le za plen, ki je mogoč le, če trdno sedi na oblasti.

    Z osamosvojitvijo, smo si poleg lastne države, zagotovili tudi demokratično ureditev. Ta nam omogoča, da se sami odločamo komu bomo zaupali oblast vodenja.
    Do kdaj bomo prenašali oblast teh, ki so nam že med vojno nasilno okupirali domovino, je odvisno izključno le od naše volje, ki jo najmanj na vsaka 4 leta izrazimo na svobodnih volitvah.

    • prisvojitev organizacije upora proti
      ================
      Tole je precej neroden izraz, ki ga je ne vem, Cerkev vpeljala, ali kdo že.
      Vsak upor izven OF je bil vnaprej razglašen za izdajo s smrtno obsodbo. Tako da bo Aladar spet imel o čem pisat glede legitimnosti.

      • aha, sedaj je vse jasno. za kolaboracijo domobrancev je kriva OF, ker je prepovedala vsak odpor proti okupatorju izven OF. in potem so domobranci sklenili, da ok, če nam prepovedujeta, da se upiramo proti okupatorju, potem bomo pa z njim sodelovali. 🙂 res legitimen razlog, da se kar kadi.

        • Razlog je legitimen, kajti to pomeni, da v stanju, v katerem so bili, dejansko res niso imeli možnosti.

          Če pogledamo, kdaj so nastali, je jasno, da konec leta 1943 realno gledano niso imeli druge možnosti. Zavezniki so itak sodelovali s partizani, biti proti dvema dobro oboroženima formacijama – brez orožja, je pa tudi samomor.

    • Temeljni kamen narodnega razkola je bil položen, ko je par teroristov iz SZ prišlo v Slovenijo in ustanovilo prvo partijsko celico. Ti zločinci so imeli namen pobijati vse, ki so jih psihopatsko označili za sovražnike. Vse ostalo so samo posledice. Komunist v normalni državi spada pod zemljo ali v dosmrtni zapor. V banana republiki pa komunisti hodijo po ulicah ali so spoštovani gospodarstveniki, politiki, novinarji, sodniki, učitelji, …

      • v normalni državi nobeden ne spada v zapor le zaradi svojega prepričanja ali pa ideologije, niti komunisti ne, ker bi to pomenili politično preganjanje, kar pa zagotovo ni značilnost normalnih držav. 🙂

        v normalno državo pa zagotovo ne spadajo ljudje, ki smatrajo, da nekdo spada pod zemlo ali v zapor zgolj na osnovi svojega prepričanja.

        • Tvoje pisanje bi bilo smiselno, če ne bi imeli zakonov proti sovražnemu govoru in proti pozivanju k totalitarizmom in podobnim zadevam.

          Če bi na enak način zagovarjal nacizem, bi šel v zapor, enako bi moralo veljati za komunizem.

          • o čem pa govori komunizem? 😉 komunizem v osnovi zagovarja samo to, da bi morala vsa lastnina biti v lasti celotne skupnosti, vsi ljudje pa bi morali imeti enak družbeni in ekonomski položaj.

            kaj je v tem tako spornega, da bi moral tisti, ki to zagovarja, v zapor? 😉

          • To je tvoja idealizirana podoba komunizma.

            Dejstvo pa je, da je Marx zelo malo pisal o končni utopiji, ampak vse sile usmeril v revolucijo, pobijanje drugačnih, v zaničevanje “manjvrednih” slovanskih narodov. Itd…

            Komunizem pomeni v leporečje zavit popoln nadzor nad posameznikom s strani tistega, ki je na oblasti. Severna Koreja je najboljši približek temu idealu.

            Zagovarjanje tega, da se nekomu vzame lastnina – je približno enakovredno zagovarjanje zatiranja zaradi rase,vere itd.

            Zasebna lastnina je ključna človekova pravica za ohranjanje svobode.

  12. Plava garda ni nikoli sodelovala z okupatorjem, pa kljub temu ni obsojala vaških straž.
    So pa, če je bilo treba odstraniti drugače misleče Slovence, z okupatorjem sodelovali komunisti.

    • plava karda so bili dejansko četniki, ki so spadali pod vodstvo draže mihajlovića, ki se je v končni fazi tudi bojeval na strani nemcev.

      komunisti ali partizani na sploh, pa z okupatorjem nikoli niso kolaborirali, so pa zagotovo sklenili tudi kake dogovore v medsebojno korist.

      • Draža Mihajlović je sodeloval z Nemci samo v komunističnem zgodovinopisju, sicer pa ne.

        Iz Wikipedije, proste enciklopedije :

        Ameriški predsednik Harry S. Truman mu je leta 1948 posmrtno podelil Legijo za zasluge za rešitev približno 500 ameriških pilotov med obsežno tajno reševalno akcijo ameriških pilotov za sovražnikovimi bojnimi črtami v drugi polovici leta 1944, znano pod imenom Operacija Halyard.[1] [2] [3]

        • aha, nikjer ne vidim, da bi trdil, da mihajlovićeve enote niso rešile kakšnega ameriškega pilota, ampak to v ničemer ne zanika, da se mihajlovićeve enote niso bojevale na strani nemcev, kar se tiče okupacije jugoslavije.

          če že citiraš wikipedio, pa lahko v wikipedii prebereš tudi tole:

          “Tudi slovenski četniki so prikrito sodelovali z Italijani in pozneje tudi z Nemci. Znan je primer lažnega »štajerskega bataljona«, ki se je izdajal za partizansko enoto, da bi pozneje njegovi pripadniki prešli v MVAC oz. v Legijo smrti. Narednik Melaher je celo sklenil pisni dogovor o sodelovanju z Nemci. ”

          ali pa tole:

          ” The Chetniks participated with a significant, 20,000-strong, force providing assistance to the German and Italian encirclement from the east (the far bank of the river Neretva).”

          ali pa tole:

          “Throughout the war, the Chetnik movement remained mostly inactive against the occupation forces, and increasingly collaborated with the Axis, eventually losing its international recognition as the Yugoslav resistance force.[8][79][80] After a brief initial period of cooperation, the Partisans and the Chetniks quickly started fighting against each other. Gradually, the Chetniks ended up primarily fighting the Partisans instead of the occupation forces, and started cooperating with the Axis in a struggle to destroy the Partisans, receiving increasing amounts of logistical assistance.”

          in to sodelovanje z nemci je bilo tako očitno, da je se je mihajloviću odrekla tudi kraljeva vlada v izgnanstu:

          “The loss of Allied support in 1943 caused the Chetniks to lean more than ever towards the Germans for assistance against the Partisans. On 14 August 1944, the Tito-Šubašić agreement between the Partisans and the Yugoslav King and government-in-exile was signed on the island of Vis. The document called on all Croats, Slovenes, and Serbs to join the Partisans. Mihailović and the Chetniks refused to follow the order and abide by the agreement and continued to engage the Partisans (by now the official Yugoslav Allied force). Consequently on 29 August 1944, King Peter II dismissed Mihailović as Chief-of-Staff of the Yugoslav Army and on 12 September appointed Marshal Josip Broz Tito in his place. Josip Broz Tito at this point became the Prime Minister of the Yugoslav state and the joint government.”

          tako da ja, komunisti so si marsikaj izmislili, odkritega vojaškega sodelovanja četniko v nemci pa zagotovo ne.

  13. Za razumevanje tedanjega stanja je treba spoznati in sprejeti dva dejstva:
    1) Najprej je bil teror partizanov-komunistov nad civilnim prebivalstvom.
    2) Civilno prebivalstvo ima pravico zaščititi se pred tem terorjem, tudi tako, da sprejme orožje od okupatorja.

    Verjetno je treba spoznati pravni proces proti Vasiliju Kokonovu, opisan je na spletni strani http://www.zaveza.si/index.php/home/misel-in-spomin/34-aktualne-novice/136-obsodba-partizan-vasilij-kononov-zlocinec . Preberite!

    • Komunizem se lahko razrase le v anarhiji in nasilju. Če teh ni, ju poskuša ustvarjati umetno, kot je bil zadnji primer z vstajniki. Vedo tudi , da čas ni na njihovi strani, saj je resnica kot dober maratonec, ki na dolgih progah vedno dobi tekmo z lažjo.
      Ne verjamem v čudežno rešitev njihove ponovne moči, ker za to ni stvarnih razlogov. Verjamem pa v zapis g. Drobniča, ki ugotavlja :
      Evropski sodniki so se iz politike in pravnih formalizmov vrnili v živo pravo in v čutečo človečnost! Tudi slovenska zgodovina bo lahko ostala živa, brsteča in cvetoča, v stalni rasti in zorenju.

    • Treba je povedati, da so zločini proti človeštvu kaznovani ne glede na to, ali obstaja zakon ali ne, sicer ne bi mogli kaznovati nacističnih zločincev.

      Drugo dejstvo pa je, da je Kononov bil na prvi stopnji oproščen, z enakim izgovorom, kot ga predstavljajo pri nas – ker je bil na pravi strani.

      Potem pa je bila obsodba potrjena.

      • seveda to ni res. nacističnim zločincem je bilo sojeno po mednarodnem pravu, torej pravna podlaga za obsodbo je obstajala. brez pravne podlage in pristojnost sodišče ne more nikogar obsodit. ravno zaradi tega so nacistom sodili samo za zločine storjene med 2. svetovno vojno, na pa tudi za tiste, ki so bili storjeni pred napadom na poljsko, ko se je 2. svetovna vojna začela, ker za to ni obstajala pravna podlaga.

        napačna je tudi trditev, da naj bi bil kononov na prvi stopnji evropskega sodišča za človekove pravice oproščen, še manj oproščen zaradi tega, ker naj bi bil na pravi strani.

        evropsko sodišče za človekove pravice na prvi stopnji je samo odločilo, da je bil v primeru kononova kršen 7. člen evropske konvencije za človekove pravice, ker so v latviji kononova obsodili na podlagi zakona, ki v času, ko je kononov storil očitano dejanje, sploh ni obstajal, kar je pomenilo kršitev njegovih pravic. s tem kononov ni bil oproščen, ampak je bila sodba preprosto razveljavljena.

        evropsko sodišče za človekove pravice na drugi stopnji tega dejstva ni zanikalo, ampak je samo dodalo, da je res, da takega zakona ni bilo, ampak da je obstajala mednarodna pogodba, na osnovi katere je bilo kononova mogoče spoznati za krivega vojnih zločinov.

  14. @alojz,

    ne, to ni moja idealizirana podoba komunizma, ampak uradna komunistična ideologija, ki jo je utemeljil karl marx. treba je tako ločevati teorijo od prakse. tudi v svetem pismu nikjer ne piše, da lahko duhovniki spolno zlorabljajo otroke, pa se to znotrj KC vseeno počne. 😉

    komunizem tudi ne predvideva nadzora nad posameznikom, ker predvideva, da so ljudje na tako visoki duhovni stopnji, da bojo komunizem sprejeli prostovoljno. to je pa bilo seveda utopično, ker kot že rečeno, smo ljudje preveč egoistični, da bi si delili lastnino in da bi pristali na to, da bi imeli vsi enak položaj v družbi.

    lastnina ni osebna okoliščina, zato jo z raso ali vero ne moremo primerjati. za primerjavo pride v poštev le pravica do tega, da si lastimo svoje telo.

    svoboda pa tudi nima nobene ključne zveze z lastnino, če bi to bilo res, potem bi reveži bili manj svobodni kot bogataši, kar pač ni res. samo manj si lahko privoščijo v materialnem smislu.

  15. Torej praviš, da dejansko sploh nimaš pojma, kaj je pravil Marx.

    Neumno se mi zdi ločevanje teorije od prakse. Saj ravno praksa pokaže, koliko je ideologija dobra. Če bi bila dobra, bi dejansko v realnosti dala boljše rezultate od liberalnega kapitalizma. Pa jih ne.

    Oziroma je obratno. Bolj, ko se bližaš idealu komunizma, slabše je – primer Severna Koreja.

    Tudi Tine Hribar, ki je sam priznal, da je bil zagrizen marksist in je študiral in razmišljal – je na koncu prišel do ugotovitve, da bi bil idealni komunizem sistem beda in obupa brez kančka svobode, saj bi vse določala država.

    Komunizem brez nadzora nad posameznikom ne more delovati. O duhovni stopnji komunizma govoriti, je pa neumnost, saj je bil Marx zagrizen ateist in je bila komunistična ideologija po eni strani le nek nadomestek za krščanska nebesa po smrti. Mislil je, da bodo tako ljudje ratali ateisti, pa se je motil.

    Ljudje nismo nič preveč egoistični, režim je napačen. Saj v kapitalizmu te nihče ne ovira, da svojo lastnino deliš z drugimi. Tudi lahko znotraj kapitalizma ustanoviš združbo, ki bi delovala po teh načelih. Pa le v Izraelu obstajajo delujoči kibuci, ki se deloma grejo skupno lastnino.

    Lastnino lahko primerjamo z raso ali vero in je ključna pri svobodi človeka.

    Za svobodo je zasebna lastnina ključna, saj ravno ti omogoča, da s tistim, kar je tvoje svobodno delaš – torej, uporabljaš, spreminjaš, zavržeš, prodaš, pustiš, da se nabira prah.

    Če ni zasebne lastnine, ni svobode. In dejansko so reveži manj svobodni kot bogataši. Tako pač je.

    • Lastnina dejansko pomeni nadzor nad tistim, kar imaš v lasti. In z zasebno lastnino imaš pravico početi vse, kar ti srce poželi dokler s tem ne posežeš v svobodo ali lastnino drugega.

      Če tega ni, ni svobode.

    • praksa ne pokaže koliko je ideologija dobra, ampak koliko so ideologijo sposobni živeti ljudje. koliko tistih, ki se imajo za kristjane pa po tvoje res živi v skladu s krščanskim naukom? po moje zelo malo, pa to zagotovo ni krivda krščanstva, ampak ljudi, ki se ga ne držijo.

      liberalni kapitalizem je uspešen zato, ker smo ljudje sebični. komunizem pa zahteva od ljudi altruizem, solidarnost, enakost. teh kvalitet večina ljudi nima, zato komunizem kot državni sistem nikoli ne bo funkcioniral, razen prisilno.

      severna koreja ni ideal komunizma, ampak diktature norca. 🙂 v komunizmu so vsi enaki, v s. koreji imaš pa bogato elito in potem rajo, ki je travo, ker drugega nima. komunističnega sistema v praksi dejansko ni bilo, ker ni mogoč, ker je vedno prišlo do tega, da je oblast bila zlorabljena, s čimer se pa komunistično idejo o enakosti vseh, seveda zanika.

      nisem govoril o duhovni stopnji komunizma, ampak ljudi. da bi komunizem dejansko funkcioniral, bi morali biti ljudje na višji duhovni stopni, torej na stopnji, ko bi bili sposobni sprejeti enakost ljudi, solidarnost, se odpovedati lastnini v korist skupnega dobrega itd. ideal komunistične ideje je pač v tem, da ima vsak toliko kot pač potrebuje, kar v osnovi pomeni, da ne bi nihče trpel pomanjkanja. ampak to je seveda utopično pričakovati in to zato, ker smo ljudje sebični in vedno hočemo imeti boljši avto kot sosed. 🙂 tega pa komunizem ne omogoča.

      in seveda me v kapitalizmu nihče ne ovira, da svojo lastnino delim z drugimi, ampak na tak način me sistem na dolgi rok kaznuje, zato si tega ne morem privoščit. npr. da imam podjete in ker bi bil “komunist”, bi svojim zaposlenim dajal tako visoke plače, kot jih za življenje potrebujejo, torej bi npr. delavcu plačeval 3.000€ bruto na mesec. ampak kako bo potem moje podjetje konkuriralo s tistim podjetjem, ki nekje na filipinih delavcem plačuje 80€ na mesec? ne gre. se pač moraš prilagodit sebičnemu sistemu in delovati sebično, v nasprotnem primeru boš, vsaj v materialnem smislu, propadel.

      glede lastnine, vere in rase nimaš prav. dovolj je, da si vzameš v roke slovensko ustavo. prepoved diskiminaciji na podlagi vere in rase npr. spada pod poglavje človekovih pravic in temeljni svoboščin. pravica do lastnine je pa ekonomska pravica, ne osebna in spada pod poglavje gospodarskih in socialni razmerijh. razlika je tudi v tem, da prepoved diskriminacije na osnovi rase in vere je absolutna, lastninska pravica pa ni absolutna. lastninsko pravico ti lahko država celo vzame. npr. država bi rada čez tvojo parcelo zgradila avtocesto in ti bo parcelo preprosto odvzela ter plačala odškodnino. tako da ne mešat absolutnih osebnih pravic z relativnimi ekonomskimi.

      in še enkrat, da si svoboden, ne rabiš lastnine. svoboda je tista, ki ti omogoča, da lahko z lastnino prosto razpolagaš, ne lastnina. 🙂

      svoboda ni vezana na lastnino. ljudje smo svobodni, tudi če nimamo nič lastnine.

  16. Nasprotno. Ravno praksa pokaže, kako dobra je ideologija.

    Pri tvojem filozofiranju se je treba vprašati, kaj je to krščansko življenje.

    Obstaja seveda velika razlika. Krščanstvo spodbuja vsakega posameznika, da pomaga drugim itd.

    Komunizem je pa sistem, ki vsakega sili, da živi tako, kot zahteva oblast v državi. Komunizem le leporeči o solidarnosti in blablabla. Ampak, če moraš uporabiti prisilo, se vse podre.

    Liberalni kapitalizem je dober zato, ker je prilagojen človeški naravi, ki je taka kot je.

    Severna Koreja je ideal komunizma – v praksi. Že v filmu Harrison Bergeron, kjer so bili vsi enaki, so ugotovili, da zadaj rabiš nadpovprečno pametno elito, da lahko vse to vodi.

    Že Einstein je rekel, da je neumnost v neskončnost ponavljati eksperiment in upati, da bo dal rezultat. Komunizem se je povsod enako ponesrečil.

    To, da ti prostovoljno daš visoko plačo delavcu, ker misliš, da toliko rabi, ni komunizem. Seveda ti lahko daš visoko plačo zaposlenim, samo ti morajo kupci biti pripravljeni tudi toliko plačati za tvoje produkte.

    Pravica do zasebne lastnine je ena izmed temeljnih človekovih pravic, kjer nič ne piše, da je manjvredna od enakopravnosti ne glede na raso, spol itd…

    Lastninske pravice ti ne more država vzeti, seveda lahko v nekaterih redkih primerih tvojo lastnino – v zemlji – zamenja za nekaj drugega.

    In še enkrat. Zasbna lastnina je temelj osebne svobode. Ne more biti svobode, ne, da bi ti bila zasebna lastnina spoštovana.

    Tako, da se ne sprenevedaj.

    Sicer pa – tudi jaz sem bil socialist, dokler se nisem naučil ekonomije.

    • Ok Alojz. Po tvoji logiki torej krščanska ideologija ustvarja pedofile. Ker v praksi imamo v KC duhovnike, ki zlorabljajo otroke.

      In nič se nimamo spraševati kaj pomeni krščanstvo, ker po tvoje to določa praksa. Torej po tvoje krščanstvo pomeni tudi pedofilijo, ker imamo v praksi pedofilske duhovnike. Jaz se s tem seveda ne Strunjan, ampak če ti tako trdiš, potem naj bo.

      In slabo poznaš pravo. Država te lahko v vsakem primeru, ko obstaja javni interes razlasti, pri tem ti je dolžna le zagotoviti odškodnino. Pravico, da nisi diskriminiran na podlagi vere ali rase ti pa država ne more nikoli odvzeti.

      Lastninsko pravico ti lahko država omeji. Npr.tudi če si lastnik gozda, je država tista, ki odloča, katera drevesa in koliko dreves lahko posekaš, ali pa ti dejanje dreves celo prepove, ter gozd zaščiti.

      In če si bil socialist zato, ker nisi znal ekonomije, potem si bil socialist iz napačnih razlogov.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite