Pismo bralca: Naša kulturna identiteta

slovenijaNeža, Jan in Peter začutijo blagodejno domačnost, ko po vrnitvi iz letovanja v tujini, sedijo v senci lepega drevesa in ob poslušanju čudovite slovenske pesmi občudujejo lepoto narave.

Jan naenkrat zakliče: »Poglejta, našel sem naš življenjski zaklad

»Kaj? Kje ga imaš? Pokaži!« sta neučakano radovedna Neža in Peter.

Jan jima odgovori: »Ta naš življenjski zaklad je slovensko lepo naravno okolje, za katerega Evropa priznava, da je najlepše, s slovensko kulturno dediščino, ki je odsev tega lepega naravnega okolja. Ta življenjski zaklad obsega slovenski jezik, slovenske ljudske pesmi, ljudsko glasbo in glasbila, slovenski alpski pevski in glasbeni melos, ritem polke in valčka, narodno nošo, šege in navad in nasploh slovensko nesnovno, torej duhovno ter materialno dediščino.«

To so stebri naše izvirne kulturne identitete.

Neža mu ne ostane dolžna in mu od navdušenja skoraj zapoje:

»Saj res, to so stebri ki nam določajo našo izvirno kulturno in s tem življenjsko identiteto. Ta življenjski zaklad določa našo identiteto. Bistvo naše identitete je v tem, da je izvirno sonaravna, sostvarstvena. Torej ni izmišljena ali ideološka.«

»Zakaj pa si se spomnil šele zdaj našega življenjskega zaklada?« vpraša Peter Jana.

»Veš zakaj,« mu odgovori Jan in nadaljuje: » Zato, ker so v tujini vrteli njihove pesmi in glasbo in me je zato presenetilo, kako oni spoštujejo svojo kulturno  dediščino in kulturno identiteto.«

Peter pa mu odvrne: »Se strinjam. Slovenska kulturna dediščina je temelj naše slovenske kulturne identitete. Je naša življenjska korenina, na kateri raste naše življenje. Gre za naše sonaravno kulturo, za sonaravno življenje. Njena izvirnost nam omogoča našo razpoznavnost v svetu. To smo mi.

Ker se mu od navdušenja zatika beseda, mu takole pomaga Jan: »To so naše življenjske korenine. To je naša življenjska izvirnost, naša koreninska kultura, ki je odsev lepega slovenskega okolja, narave. To nas poživlja in osrečuje.

Ker je napravil kratek premor, ga prehiti Neža in nadaljuje: »Ko so korenine čvrste, raste bujno in cvetoče drevo, ki obrodi čudovit sad. Slovenska kulturna dediščina nam daje čudovit kulturno vrednotni in materialni sad, ki življenjsko osrečuje slovensko skupnost. Bolj, ko je to drevo cvetoče, kvalitetnejši sad rodi.

Gre za našo plemenito življenjsko rast, katere bistvo je človeškost, ki je v harmoniji z naravo, s stvarstvom. Kulturna dediščina vsebuje pozitivne vrednote, ki so temelj za vrednotno naravnanost v življenju, kar omogoča nenehen razvoj posameznika in skupnosti.

Že Valvasor in Slomšek sta pisala, da veljamo Slovenci v Evropi za marljive in poštene ljudi. Da smo s svojim večglasnim petjem dobri pevci in muzikantje, pa je prav tako splošno znano.

Jan je še konkretnejši: »Naš pomemben kulturno dediščinski steber je slovenski alpski pevski in glasbeni melos. Ta melos določa značilnost slovenske ljudske pesmi in ljudske glasbe (tudi narodne), ki sta temelj vsem zvrstem slovenske pesmi in glasbe. Le na njeni podlagi je naša pesem in glasba izvirna in razpoznavna tako, da ni kopija tujih kultur. Le na takšen način lahko slovenska kultura bogati svetovno kulturo.«

Za njim se v pogovor vključi Peter, ki njune pozitivne misli argumentira takole: »Na slovensko kulturno identiteto, ki je naša življenjska korenina in s tem naša sonaravna življenjska vrednota, nas opozarja poleg naše vesti tudi Mednarodna Unescova konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine, ki je bila sprejeta v Parizu leta 2003, pri nas pa ratificirana z zakonom leta 2008, s katerim smo natančno določili, kako bomo varovali in negovali slovensko kulturno dediščino in s tem našo slovensko identiteto.

Povsem logično ga zaključi Neža: »Iz tega sledi, da za varovanje in negovanje slovenske kulturne dediščine nismo odgovorni le pred samim seboj, našimi predniki in zanamci, ampak tudi pred svetovno skupnostjo, saj se ta zaveda, da s slovensko kulturno dediščino bogatimo svetovno kulturo.«

Peter znova poudari: »Da, slovenska kulturna dediščina ima tudi mednarodno varstvo, ne le naše domače. Mednarodna konvencija nas uči, da priznavamo in spoštujemo svetovno kulturno različnost, vendar pa se moramo zavedati naše temeljne dolžnosti, ki je, da varujemo in negujemo našo pozitivno kulturno dediščino in s tem bogatimo slovensko in svetovno kulturo.«

Jan ga spodbujajoče dopolni: »Vendar ni dovolj, da je življenjska vrednota ohranjanja in negovanja slovenske kulturne dediščine zapisana v navedeni mednarodni konvenciji in našem zakonu, ampak moramo slovensko kulturno dediščino resnično živeti v našem življenju in z njo uživati. Tako kot so to z užitkom počeli naši predniki.«

Peter se postavi v vzravnano držo in postavi vprašanje: »Kakšen pa je kulturni vpliv Slovencev v Evropi?« Ker Neža in Jan ne odgovorita, kar sam nadaljuje: »Odgovor lahko dobimo s pomočjo naših glasbenikov Avsenikov, slovenske daleč najbolj uspešne glasbene skupine, ki je izoblikovala svojo glasbeno zvrst, temelječe na slovenskem alpskem glasbenem melosu in svojevrstnem glasbenem sestavu ter z njim prodrla daleč po Evropi.

Zaradi njihove glasbe je po Avsenikovem vzorcu nastalo v Evropi na tisoče ansamblov, ki izvajajo Avsenikovo, torej izvirno slovensko glasbo. Alpska Evropa celo prireja vsakoletno mednarodno tekmovanje ansamblov, ki gojijo Avsenikovo glasbo. Slavko Avsenik je slovenski Johan Strauss in prav bi bilo, da z njim ravnamo kot Avstrijci s svojim glasbenim velikanom. Dosegel je, da se je slišal gromki aplavz slovenski narodno zabavni glasbi v največjih svetovnih koncertnih dvoranah in filharmonijah. To nam daje vedeti, da smo Slovenci že od nekdaj dajali pevski in glasbeni ton Evropi. Takšen ton lahko dajemo Evropi tudi v bodoče z najrazličnejšimi glasbenimi zvrstmi, ki bodo temeljile na slovenskem melosu. To lahko postane zelo donosna dejavnost.«

»Zanimivo in resnično,« iskreno dahneta Neža in Jan.

Jan ves zaprepaden reče: »Žalosti pa me, ko vidim, da kljub priznani lepoti slovenske dežele in njenih pesmi ter glasbe, marsikje na domačih tleh ni pozitivnega odnosa do naše kulturne dediščine in naše življenjske identitete.

Poglejta, kaj se dogaja:

  • Na državnih, občinskih in krajevnih prireditvah slovenska ljudska pesem glasba (tudi narodna) in noša, nimajo spoštljivega mesta.
  • Namesto večglasnega petja se marsikje uvaja enoglasno petje, pa čeprav se od nekdaj ve, da bomo Slovenci tako dolgo, dokler bomo peli večgalssno.
  • Namesto slovenske pesmi in glasbe moramo po trgovinah in gostiščih poslušati le tujo. Tudi v medijih, ni veliko boljše.
  • Glavni sestavni del štajerske noše je postal moški šircelj ( moder predpasnik), pa čeprav se ve, da so ga predniki uporabljali za najgrša opravila v hlevu in na polju, da se ni umazala delovna obleka. Zaradi tega smo osramočeni, zlasti še takrat, ko naši folkloristi nastopajo z Gorenjskimi ali s folkloristi iz drugih držav, ki se šopirijo v svečanih nošah, torej nošah, ki so jih predniki nosili ob najbolj svečanih praznikih in prireditvah. Mi pa kažemo to hlapčevsko nošo.
  • Slovenski pevski in glasbeni melos se v mnogih pesmih in skladbah nadomešča s tujim melosom.
  • Lepe slovenske besede se po nepotrebnem nadomeščajo z nelepimi tujimi besedami, katerih vsebinski pomen večina niti ne pozna.
  • Nimamo še posluha za uveljavitev slovenske kulinarike na javnih prireditvah, pa čeprav je ta bolj zdrava kot tuja kulinarika. Na primer: kranjska z zeljem namesto čevapčičev.
  • Čeprav je Slovenija najlepša in zanimiva, to ne znamo ali pa nočemo predstaviti turistom z obcestnimi panoji in na druge načine. Na primer: Bled je eden izmed najlepših krajev na svetu, vendar boste to informacijo in njegov posnetek zaman iskali ob hitri cesti, ko se peljete proti njemu».

»Prav imaš«, mu pritrdita Neža in Peter. Neža pa z žalostjo nadaljuje: »Drugi narodi nam zavidajo, ker imamo tako lepo Slovenijo. Mi, Slovenci pa se obnašamo kot razvajeni otroci, ki ne vedo, kaj bi z njo počeli.«

Ali se bomo obnašali kot dober gospodar in zaupan življenjski zaklad ohranili ali pa bomo ravnali malomarno in neodgovorno ter ostali brez njega,« meni Peter.

Jan prikima in reče: »Spomnil sem se na našega smučarskega velikana Petra Prevca, ki izžareva domoljubne vrednote in zdravo samozavest. Kaj bi storil Peter Prevc s tem življenjskim zakladom? Odgovor je znan: Zaklad bi čuval in negoval tako, da bi ga še polepšal.«

Nato vsi v en mah veselo dahnejo: »Mi se zavedamo tega zaklada in ga bomo čuvali!«

Neža vsa radostna predlaga: » Zapojmo, tisto – najlepšo pesem!«

In že zadoni melodično ubrana pesem Neže, Jana in Petra, ki jih ponese v osrečujočo duhovno stanje – Mi se imamo radi in še se bomo imeli radi!

Po pevsko zveneči in ritmično odpeti pesmi, vsi v en glas zakličejo: »Kako nam je lepo! Naj ostane vedno tako! Zato spoštujmo in občudujmo našo slovensko kulturno dediščino in identiteto, ki nas duhovno bogati in življenjsko osrečuje ter bogati svetovno kulturo!«

Franc Pevec, Pešnica, Šentjur