Pismo bralca: Naša kulturna identiteta

68

slovenijaNeža, Jan in Peter začutijo blagodejno domačnost, ko po vrnitvi iz letovanja v tujini, sedijo v senci lepega drevesa in ob poslušanju čudovite slovenske pesmi občudujejo lepoto narave.

Jan naenkrat zakliče: »Poglejta, našel sem naš življenjski zaklad

»Kaj? Kje ga imaš? Pokaži!« sta neučakano radovedna Neža in Peter.

Jan jima odgovori: »Ta naš življenjski zaklad je slovensko lepo naravno okolje, za katerega Evropa priznava, da je najlepše, s slovensko kulturno dediščino, ki je odsev tega lepega naravnega okolja. Ta življenjski zaklad obsega slovenski jezik, slovenske ljudske pesmi, ljudsko glasbo in glasbila, slovenski alpski pevski in glasbeni melos, ritem polke in valčka, narodno nošo, šege in navad in nasploh slovensko nesnovno, torej duhovno ter materialno dediščino.«

To so stebri naše izvirne kulturne identitete.

Neža mu ne ostane dolžna in mu od navdušenja skoraj zapoje:

»Saj res, to so stebri ki nam določajo našo izvirno kulturno in s tem življenjsko identiteto. Ta življenjski zaklad določa našo identiteto. Bistvo naše identitete je v tem, da je izvirno sonaravna, sostvarstvena. Torej ni izmišljena ali ideološka.«

»Zakaj pa si se spomnil šele zdaj našega življenjskega zaklada?« vpraša Peter Jana.

»Veš zakaj,« mu odgovori Jan in nadaljuje: » Zato, ker so v tujini vrteli njihove pesmi in glasbo in me je zato presenetilo, kako oni spoštujejo svojo kulturno  dediščino in kulturno identiteto.«

Peter pa mu odvrne: »Se strinjam. Slovenska kulturna dediščina je temelj naše slovenske kulturne identitete. Je naša življenjska korenina, na kateri raste naše življenje. Gre za naše sonaravno kulturo, za sonaravno življenje. Njena izvirnost nam omogoča našo razpoznavnost v svetu. To smo mi.

Ker se mu od navdušenja zatika beseda, mu takole pomaga Jan: »To so naše življenjske korenine. To je naša življenjska izvirnost, naša koreninska kultura, ki je odsev lepega slovenskega okolja, narave. To nas poživlja in osrečuje.

Ker je napravil kratek premor, ga prehiti Neža in nadaljuje: »Ko so korenine čvrste, raste bujno in cvetoče drevo, ki obrodi čudovit sad. Slovenska kulturna dediščina nam daje čudovit kulturno vrednotni in materialni sad, ki življenjsko osrečuje slovensko skupnost. Bolj, ko je to drevo cvetoče, kvalitetnejši sad rodi.

Gre za našo plemenito življenjsko rast, katere bistvo je človeškost, ki je v harmoniji z naravo, s stvarstvom. Kulturna dediščina vsebuje pozitivne vrednote, ki so temelj za vrednotno naravnanost v življenju, kar omogoča nenehen razvoj posameznika in skupnosti.

Že Valvasor in Slomšek sta pisala, da veljamo Slovenci v Evropi za marljive in poštene ljudi. Da smo s svojim večglasnim petjem dobri pevci in muzikantje, pa je prav tako splošno znano.

Jan je še konkretnejši: »Naš pomemben kulturno dediščinski steber je slovenski alpski pevski in glasbeni melos. Ta melos določa značilnost slovenske ljudske pesmi in ljudske glasbe (tudi narodne), ki sta temelj vsem zvrstem slovenske pesmi in glasbe. Le na njeni podlagi je naša pesem in glasba izvirna in razpoznavna tako, da ni kopija tujih kultur. Le na takšen način lahko slovenska kultura bogati svetovno kulturo.«

Za njim se v pogovor vključi Peter, ki njune pozitivne misli argumentira takole: »Na slovensko kulturno identiteto, ki je naša življenjska korenina in s tem naša sonaravna življenjska vrednota, nas opozarja poleg naše vesti tudi Mednarodna Unescova konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine, ki je bila sprejeta v Parizu leta 2003, pri nas pa ratificirana z zakonom leta 2008, s katerim smo natančno določili, kako bomo varovali in negovali slovensko kulturno dediščino in s tem našo slovensko identiteto.

Povsem logično ga zaključi Neža: »Iz tega sledi, da za varovanje in negovanje slovenske kulturne dediščine nismo odgovorni le pred samim seboj, našimi predniki in zanamci, ampak tudi pred svetovno skupnostjo, saj se ta zaveda, da s slovensko kulturno dediščino bogatimo svetovno kulturo.«

Peter znova poudari: »Da, slovenska kulturna dediščina ima tudi mednarodno varstvo, ne le naše domače. Mednarodna konvencija nas uči, da priznavamo in spoštujemo svetovno kulturno različnost, vendar pa se moramo zavedati naše temeljne dolžnosti, ki je, da varujemo in negujemo našo pozitivno kulturno dediščino in s tem bogatimo slovensko in svetovno kulturo.«

Jan ga spodbujajoče dopolni: »Vendar ni dovolj, da je življenjska vrednota ohranjanja in negovanja slovenske kulturne dediščine zapisana v navedeni mednarodni konvenciji in našem zakonu, ampak moramo slovensko kulturno dediščino resnično živeti v našem življenju in z njo uživati. Tako kot so to z užitkom počeli naši predniki.«

Peter se postavi v vzravnano držo in postavi vprašanje: »Kakšen pa je kulturni vpliv Slovencev v Evropi?« Ker Neža in Jan ne odgovorita, kar sam nadaljuje: »Odgovor lahko dobimo s pomočjo naših glasbenikov Avsenikov, slovenske daleč najbolj uspešne glasbene skupine, ki je izoblikovala svojo glasbeno zvrst, temelječe na slovenskem alpskem glasbenem melosu in svojevrstnem glasbenem sestavu ter z njim prodrla daleč po Evropi.

Zaradi njihove glasbe je po Avsenikovem vzorcu nastalo v Evropi na tisoče ansamblov, ki izvajajo Avsenikovo, torej izvirno slovensko glasbo. Alpska Evropa celo prireja vsakoletno mednarodno tekmovanje ansamblov, ki gojijo Avsenikovo glasbo. Slavko Avsenik je slovenski Johan Strauss in prav bi bilo, da z njim ravnamo kot Avstrijci s svojim glasbenim velikanom. Dosegel je, da se je slišal gromki aplavz slovenski narodno zabavni glasbi v največjih svetovnih koncertnih dvoranah in filharmonijah. To nam daje vedeti, da smo Slovenci že od nekdaj dajali pevski in glasbeni ton Evropi. Takšen ton lahko dajemo Evropi tudi v bodoče z najrazličnejšimi glasbenimi zvrstmi, ki bodo temeljile na slovenskem melosu. To lahko postane zelo donosna dejavnost.«

»Zanimivo in resnično,« iskreno dahneta Neža in Jan.

Jan ves zaprepaden reče: »Žalosti pa me, ko vidim, da kljub priznani lepoti slovenske dežele in njenih pesmi ter glasbe, marsikje na domačih tleh ni pozitivnega odnosa do naše kulturne dediščine in naše življenjske identitete.

Poglejta, kaj se dogaja:

  • Na državnih, občinskih in krajevnih prireditvah slovenska ljudska pesem glasba (tudi narodna) in noša, nimajo spoštljivega mesta.
  • Namesto večglasnega petja se marsikje uvaja enoglasno petje, pa čeprav se od nekdaj ve, da bomo Slovenci tako dolgo, dokler bomo peli večgalssno.
  • Namesto slovenske pesmi in glasbe moramo po trgovinah in gostiščih poslušati le tujo. Tudi v medijih, ni veliko boljše.
  • Glavni sestavni del štajerske noše je postal moški šircelj ( moder predpasnik), pa čeprav se ve, da so ga predniki uporabljali za najgrša opravila v hlevu in na polju, da se ni umazala delovna obleka. Zaradi tega smo osramočeni, zlasti še takrat, ko naši folkloristi nastopajo z Gorenjskimi ali s folkloristi iz drugih držav, ki se šopirijo v svečanih nošah, torej nošah, ki so jih predniki nosili ob najbolj svečanih praznikih in prireditvah. Mi pa kažemo to hlapčevsko nošo.
  • Slovenski pevski in glasbeni melos se v mnogih pesmih in skladbah nadomešča s tujim melosom.
  • Lepe slovenske besede se po nepotrebnem nadomeščajo z nelepimi tujimi besedami, katerih vsebinski pomen večina niti ne pozna.
  • Nimamo še posluha za uveljavitev slovenske kulinarike na javnih prireditvah, pa čeprav je ta bolj zdrava kot tuja kulinarika. Na primer: kranjska z zeljem namesto čevapčičev.
  • Čeprav je Slovenija najlepša in zanimiva, to ne znamo ali pa nočemo predstaviti turistom z obcestnimi panoji in na druge načine. Na primer: Bled je eden izmed najlepših krajev na svetu, vendar boste to informacijo in njegov posnetek zaman iskali ob hitri cesti, ko se peljete proti njemu».

»Prav imaš«, mu pritrdita Neža in Peter. Neža pa z žalostjo nadaljuje: »Drugi narodi nam zavidajo, ker imamo tako lepo Slovenijo. Mi, Slovenci pa se obnašamo kot razvajeni otroci, ki ne vedo, kaj bi z njo počeli.«

Ali se bomo obnašali kot dober gospodar in zaupan življenjski zaklad ohranili ali pa bomo ravnali malomarno in neodgovorno ter ostali brez njega,« meni Peter.

Jan prikima in reče: »Spomnil sem se na našega smučarskega velikana Petra Prevca, ki izžareva domoljubne vrednote in zdravo samozavest. Kaj bi storil Peter Prevc s tem življenjskim zakladom? Odgovor je znan: Zaklad bi čuval in negoval tako, da bi ga še polepšal.«

Nato vsi v en mah veselo dahnejo: »Mi se zavedamo tega zaklada in ga bomo čuvali!«

Neža vsa radostna predlaga: » Zapojmo, tisto – najlepšo pesem!«

In že zadoni melodično ubrana pesem Neže, Jana in Petra, ki jih ponese v osrečujočo duhovno stanje – Mi se imamo radi in še se bomo imeli radi!

Po pevsko zveneči in ritmično odpeti pesmi, vsi v en glas zakličejo: »Kako nam je lepo! Naj ostane vedno tako! Zato spoštujmo in občudujmo našo slovensko kulturno dediščino in identiteto, ki nas duhovno bogati in življenjsko osrečuje ter bogati svetovno kulturo!«

Franc Pevec, Pešnica, Šentjur

68 KOMENTARJI

  1. Na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine sveta se zelo sveže nahaja tudi Škofjeloški pasijon kapucina patra Romualda in njegova novodobna oživitev.

    Je Slovencem to v ponos, ali Škofjeloški pasijon sprejemajo kot del lastne identitete?

    • Verjetno gre bolj za napako zunanje politike, kdo je bil takrat, ko so v OZN to sprejeli, zunanji minister?

  2. Ko se ne spoštuje slovenska kulturna dediščina in tradicija, smo prizadeti v svojem osebnem dostojanstvu, ki nam ga zagotavlja slovenska ustava.

    Pa če se tega zavedamo ali ne.

  3. Je pa škoda, da cerkev kulturno dediščinski vidik vere v slovenski kulturi zapostavlja.
    Mogoče zato, ker ni pravega kulturnega ravnovesja:

    – uvaja se enoglasno petje, pa čeprav je za Slovence značilno večglasno petje kot naš kulturni razpoznavni znak v svetu
    – uvaja se duhovna glasba s tujimi glasbili, naša tradicionalna glasbila ( citre, klarinet, harmonika), pa ne smejo niti na zahvalno nedeljo počastiti z eno nabožno pesmijo stvarstvo, ki nas je obdarili z glasbilih ki igrajo v najzahtevnejših orkestrih.

  4. Cerkev je tudi zadnje čase uvajala petje latinskih besedil pesmi, pa čeprav pevci in verniki niso razumeli vsebine teh besedil pesmi, kar je velika nesmisel petja.

    nesmiselno in utopično je tudi razmišljati, da bi se naj pevci in verniki naučili latinščine.

  5. Naša plemenita dolžnost je, da spoštujemo naravne, stvartstvene zakonitosti, ki se odražajo v različnih pozitivnih svetovnih kulturah, kar pomeni, da moramo ohranjati in negovati ter spoštovati slovensko kulturo,ki bogati svetovno kulturo.

    Kdo bo to storil, če mi ne bomo?!

  6. Z nsšimi glasbili je mogoče zelo rahločutno slaviti stvarstvo, kar pa ne pomeni, da se bo jemal primat orglam, ki sicer ne zmorejo takšne nežnosti.

  7. Ko gre za ohranjanje in negovanje kulturne dediščine in nasploh kulture, je pomembno medgeneracijsko sodelovanje.

    S pomočjo kulturnega delovanja je najenostavnejše in najučinkovitejše vzpostavljati ustvarjalno sodelovanje in medsebojno razumevanje.

    Danes pa so skoraj vse prireditve strogo nesodelovalne, zaradi česar postaja kulturni in siceršnji prepad med starejšimi in mlajšimi.

    Še med moškimi in ženskami ni več pravega sodelovanja, ko gre za kulturo. Vse je strogo ločeno. Na primer: prav malo je mešanih zborov ali zborov, ki bi združevali vse generacije.

    Življenjska logika pa nas uči, da je sodelovanje pot do razumevanja in večje ustvarjalnosti.

  8. Bistvo naše identitete je v tem, da je izvirno sonaravna, sostvarstvena.
    =================
    Ah, ja. Ni čudno, da se za našo kulturo nihče ne zmeni. Kaj pomeni “sonaravna” in “sostvarstvena” identiteta?!
    Nič! In to naj bi bilo kar bistvo.
    Če se bomo na ta način zavedali naše kulture, bomo brez. Če naj nas mednarodne konvencije spomninjajo na našo kulturo, ne bo od tega nič.
    Ali naj take izmišljene fikcije, kot je ta članek, beremo, da bi prepoznali lastno identiteto? To je za idiote.

    “…naša koreninska kultura, ki je odsev lepega slovenskega okolja, narave.”
    ==============
    Katera kultura sploh je lahko odsev lepega okolja? Razen kakšna agrikultura. To tudi poznamo, res je. Za identiteto naroda pa niso dovolj kumarice ali kranjska klobasa.

    Takšne osladnosti pa že dolgo ne.

    Potem pa še kritika med komentarji, da Cerkev zapostavlja našo kulturo. Cerkev, pred katero sploh nismo obstajali kot narod?!

    • Kulturna krajina je bistven sestavni del kulturne identitete. Ti se tu zgražaš nad svitase, jaz mu dam popolnoma prav.

      Zame celo kaka krava ali ovca ali koza, ki se pase po pašniku, travniku več naredi za kulturno identiteto slovenstva kot marsikateri “kulturnik” oz. samozvani umetnik. Da ne govorimo o gospodinji, ki speče dobro potico, ali mesarju, ki dela dobre kranjske klobase.

      Ne vem, morda sem vizualen tip ( visus je nedvomno najdragocenejše čutilo), ampak jaz domovino ( se pravi nacionalno identiteto) najbolj začutim, ko se vozim ( avto ali kolo) ali hodim po deželi, posebej, kjer so lepi razgledi. Ali tudi ko hodim po urejenem starem središču mesta.

      Lepa zapeta slovenska ljudska pesem, recimo kaka koroška narodna, tudi lahko sproži podobne občutke.

      • 🙂 ja, seveda. A tudi drugod po svetu so lepi kraji. Morda (gotovo) tudi lepši.
        Nacionalno identiteto gradi najprej duh, značaj naroda. Ta se kaže v umetnosti, filozofiji, politiki, šegah in navadah. V tem je identiteta. Vedno in najprej.
        To z lepoto dežele pa je prej malikovanje, kot kaj drugega. Kaj naj porečejo Slovenci v Argentini, ki so brez Triglava?!
        To je sploh žalostno, ko slišim, kako je Triglav simbol slovenstva. To je grozljivo, pravzaprav.
        In to uničuje našo identiteto, ki je že tako dovolj šibka. Nimamo ne filozofov, ne politikov. Samo nekaj umetnikov. In te bi morali negovati kot kapljo v dlani. Ne pa da si Prešerna razglasimo za pijanca. Obup.
        Zato nimamo identitete. Zato nas nihče ne prepozna, kot pravi avtorica. In tega se bo treba čimprej zavedat, če hočemo da se to popravi.
        Toda naši vrli etnologi imajo raje vse kar je poganskega, predkrščanskega, kot pa karkoli kar ima neko kulturno vrednost. In je seveda nastalo v zadnjih 1200 letih.
        Ampak ne. Malikovalska kultura ima raje Triglav.

        • Vinarstvo je zame nedvomno kultura. Ob kulinariki. In enologija stroka, ki se bavi z njim. Že zato ne prenesem takih kot je fanatična alkohologinja Zdenka Čebašek Travnik. Če je zraven še fanatična rdečka, kar se je izkazala tudi kot varuhinja, potem je obup popoln. Nisem si mogel misliti, da bo po prvem krogu za predsednika Zdravniške zbornice v vodstvu ( pred Možino).

          Zgleda da se Slovencem iz dneva v dan bolj fuzla. Tudi zato ne sprejemam tvoje trditve, da identiteto predstavlja ( trenutni) duh, značaj naroda. S tako temno vizijo mi ni živeti, potem ne morem biti več niti domoljub.

          • Se je treba res potruditi biti domoljub. Kajti ni moja trditev kriva. Res je duh in značaj naroda identiteta. In ta je trenutno precej klavrna. Kot identiteta Izraelcev v Babilonskem suženjstvu.

      • Pa še to: kaj misliš, koliko kulture je v dobro narejenem pršutu? Mi pa slavimo kranjsko klobaso. Sramota.

          • Načelno s pršutom teran. Jaz sem njegov pristaš. Mnogi vihate nos nad cvičkom. Res je komaj priznan za vino, ker pogosto alkohol ne doseže 10%, pa zmešane so bele in črne sorte grozdja. Meni je všeč, zelo piten je, kislina mi paše in mlad ima prijetno sadno cvetico. Avstrijski Štajerci imajo nekaj precej podobnega cvičku: Schilcher ( sicer samo ena sorta grozdja) in je zadnje čase kar zelo cenjen.

  9. Spodbuja se “izločevalna kultura” namesto sodelovalna.

    Če pojejo mladi, morajo biti tiho starejši in obratno.
    Namesto, da bi se zapelo kaj skupaj ali pa vsak nekaj.
    Podobnih primerov je še več.

    Če je zborovsko petje ni niti malo ljudskega petja in tako naprej.

    Večina prireditev je tudi takšnih, da morajo biti gledalci neme priče, namesto, da bi se jim omogočalo sodelovanje.

    • Ampak, gospa pa na koncu ustreli kozla. Kurent, idiot, odganja zimo. Ni opazil menjave letnih časov. Bedak.
      Če kdo misli, da bomo svojo identiteto in z njo prepoznavnost našli šele v predkrščanskih časih, ne bomo daleč prišli. Ravno zaradi tega je nimamo. Ker vse kar smo ustvarili kot narod smo v zadnjih 1200 letih. V teh zadnjih 1200 letih je naša identiteta.
      Kurent svari in opozarja pred volkovi, zvermi, v ovčjih oblačilih. Iz tega se pa že da kaj črpati. Iz idiotov, ki odganjajo zimo, pa prav gotovo ne. In kdo bo prepoznal idiote?! S kranjsko klobaso.

      • “Kurent svari in opozarja pred volkovi…”
        No, tudi tako se lahko ustvari svojo identiteto. Da se zgodovino preprosto izmisli in tradiciji doda čisto nove pomene (no, res je, da je krščanstvu so šlo super od rok)

        ..
        Ok, res preganjajo zimo in zlo (lahko bi se reklo, da so vlokovi tudi zlo), seveda pa so tudi simbol plodnosti (in “razuzdanosti”) – tudi s tem “preganjanjajo” zimo in napoveduejjo pomlad, ko se bo vse prebujalo in se bo v senikih (in drugod) spet veselo in zadihano vriskalo….

  10. Splošno znano je, kako sta si različni oziroma medsebojno razpoznavni alpska in nealpska kultura.

    S svojo hvaležnostjo do stvarstva, ki nam je podelilo tako lepo deželo, polepšujemo svojo kulturo, ki je odsev teh lepot.

    Splošno znano je, da človek neguje svojo dušo, ko ima neposreden stik z naravo, s stvarstvom, seveda pod pogojem, da ima do nje oziroma do njega spoštljiv odnos.

    Lepota duše odseva v lepoti kulture.

  11. Hvala Vincencij za tvoj soprispevek.

    Naj povem slabo izkušnjo:

    Ko je prejšnjo jesen moj vnuk zamenjal vrtec ni več pel slovenskih ljudskih pesmi. In ko smo ga spraševali ali v vrtcu kaj pojejo, je povedal da le – dobro jutro dober dan.

    Zato sem po nekaj mesecih vprašal vzgojitelja, da mi naj pove katere pesmi pojejo otroci, da bi lahko z vnukom peli doma. Odgovoril mi je, da mora o tem povprašati vodjo vrtca. Ker pa sem še silil vanj, da vnuk pravi, pojejo – dobo jutro, dober dan je pritrdil, da to zapojjeo zjutraj, ko pridejo v vrtec, celotna pesem pa ima besedilo:
    Dobro jutro, dober dan, kako ste kaj?

    In ko sem ga zatem povprašal, če pojejo kakšno otroško ljudsko pesem, je odgovoril, da tega ne pustijo v Ljubljani.

    Prav imaš Vincencij – tudi kamen bi jokal.

    • Naša izkušnja, ljubljanska. Vse je odvisno od vgojitelja/ice, učitelja/ice. So posamezniki/ice, ki otroke naučijo ljudskih pesmi in plesov. Ravno za prihajajočo šolsko prireditev ta teden razred enega naših otrok nastopa z ljudskim plesom. Za ostale še ne vem. Bo tudi točka dveh sedmošolcev, eden na diatonični harmoniki, drugi s kitaro, ki bosta zaigrala narodnozabavno skladbo. So pa seveda posamezniki/posameznice, ki morajo z razredom ali skupino vedno pripraviti neko trenutno najbolj moderno skladbo, seveda tujo.
      _____________________________________________________

  12. Zvestoba kulturni dediščini in identiteti, predstavlja eno izmed temeljnih človekovih življenjskih vrednot, od katere so soodvisne tudi druge neobhodne življenjske vrednote.

    To je podobno kot da ne bi spoštovali starše in druge prednike, ki so negovali in ohranili pozitivno kulturo, navade in šege oziroma nasploh pozitivno kulturno tradicijo in kot da ne bi spoštovali naravne, stvarstvene zakonitosti.

  13. To je enako kot ne bi priznavali stvarstvenih zakonitostI: vesti, vere, strahu, pravičnosti, poštenja, odgovornosti, dobrote, veselja, radosti, razuma, življenjske logike, pozitivnega poguma, delavnosti, sreče…

    Vse to je dano človeku, če je tega vreden.

    Vreden pa je, če živi v ravnovesju s stvarstvom.

  14. Vendar človek je rad presebičen, samozadosten, zato poskuša na vse načine, kako bi zaobšel stavrstvene zakonitosti in vrednote, ki so posledica življenja, ki je uravnoteženo s stavrstvenimi zakonitostmi.

    Hrepeni po ” svobodi” in pozablja, da s tem izgublja varnost in srečo.

  15. Tudi to je sestavni del življenja.

    Najprej moraš slišati v dobrem samega sebe, potem boš slišal tudi druge. Sicer boš gluh za druge, ko bi te radi popeljali na pot dobrega.

  16. Res je, mogoče pa ne boš več gluh za pozitivno slovensko kulturno dediščino in identiteto.

    Prav gotovo boš spoznal njeno čarobno življenjsko moč!

  17. In boš razpoznaven v Evropi in v svetu!

    Ne boš takšen kot tisti, ki so le blede kulturne kopije in hlapčevski neizvirni privesek drugih.

  18. Kranjska klobasa ima higienski ovitek, zato je vsekakor primernejša kot čevapčič. Poleg tega pa poleg nje tradicionalno paše kislo zelje, ki je najbolj protivnetna hrana ( vnetje pa je vzrok vseh bolezni).

    Zato je kranjska klobasa s kislim zeljem najboljša kombinacija za zdravo življenje.

  19. Zgornji komentar se navezuje na tisti komentar, ki kritizira kranjsko klobaso kot pomembno kulinarično slovensko dediščino.

  20. Poleg tega pa je obrok kranjske z zeljem na veselici,v primerjavi s čevapčiči, ki ni slovenska jed, približno za polovico cenejši.

  21. Ko bomo osmislili naše življenje, bomo tudi spoštovali našo slovensko kulturno dediščino in kulturno bit ter identiteto.

    Potem bomo našli čvrst življenjski temelj, ki nam bo zagotavljal stabilno vrednotno življenje.

    • Dobro … kot razumem, svitase govori o osmišljenju življenja kot vrednoti.
      Tudi ti Zdravko, si povedal, da je identiteta pogojena s stanjem duha posameznika oz. skupnosti.
      Tako pravzaprav zagovarjata oba isto vsebino, le da komunicirata vsak na svoj način …

  22. Zakaj ne dovoliš, da mnogi razmišljali drugače.

    Tako kot razmišljajo v drugih civilizacijsko razvitih evropskih državah, ki izjemno spoštujejo svojo kulturno dediščino in kulturno bit ter identiteto.

    Zakaj pa bi mi morali ostati na barbarski stopnji razvoja?!

  23. Zakaj smo ostali v marsičem skoraj na barbarski stopnji razvoja?

    Zato, ker nismo spoštovali, ohranjali in negovali slovensko kulturno dediščino kulturno bit in identiteto.

    Zato se je zgodila državljanska revolucija, totalitarna država, izguba vere in smisla življenja, razgradnja družine, zanemarjanje slovenskega jezika, pesmi, glasbe, navad in pozitivne tradicije nasploh, ki krasi civilizacijsko razvite evropske narode.

    Zato nujno rabimo čvrst vrednotni temelj za pozitivno razvojno usmeritev. To ap je slovenska kulturna dediščina, kulturna bit in identiteta!

  24. Slovenci smo prinesli v staro Jugoslavijo civiliziran in demokratičen duh, kar je bilo značilno za Slovence in AO.

    Potem pa je ta začel plahneti zaradi negativnih vplivov Balkana in Rusije.

    Dno barbarstva smo doživeli ob slovenskem genocidu, ki pa nas še danes ovira, da ne moremo zaživeti ponovno civilizirano in demokratično življenje.

  25. In teh negativnih vplivov se še danes nismo povsem otresli.

    Čas je, da jih zamenjamo za pozitivne vplive!

  26. Ne izogibajmo se slovenski kulturni dediščini, kulturni biti in identiteti, ki nas duhovno – vrednotno krepi in nam daje zdravo samozavest in zdrav ponos ter nam zagotavalja vsestranski razvoj!

  27. S tem nikomur ne škodujemo, saj spoštujemo in občudujemo tudi tuje kulture.

    Vendar naša mati je samo ena in povsem življenjsko logično je, da jo imamo najrajši.

  28. Slovenska kulturna dediščina je temelj ustvarjalnega kulturnega in siceršnjega življenja, ki omogoča najrazličnejše kulturno umetniške stvaritve in zvrsti.

    Njena največja kvalitativna prednost je, da zagotavlja izvirnost, originalnost umetniškega ustvarjanja in njeno razpoznavnost doma in v svetu.

  29. Naj končno to dojamejo vsi kulturni ustvarjalci!

    Potem bodo to dojeli lažje še tisti, ki še niso tega dojeli.

  30. Zakaj bi se bali samega sebe, torej svoje kulturne dediščine, torej svoje kulturne biti?!

    Zakaj bi bežali pred zdravo pametjo, pred življenjsko logiko?!

  31. Ali bomo dopustili, da smo ničevi in da nas zaradi tega nihče ne bo spoštoval in cenil?!

    Zato ne bodimo le lupina, ampak imejmo pod njo kvalitetno vrednotno vsebino!

  32. Nismo ničevi, ampak imamo svoj slovenski rod, ki smo ga dolžni pred samim seboj, predniki, slovensko skupnostjo in svetom ohraniti!

  33. Slovenski rod vedno znova dokazuje, da zna plemenititi vrednotne dosežke doma in v tujini.

    Dajmo svoj iskren soprispevek k temu plemenitenju!

  34. Današnja Domovina objavlja članek, kako se Nemci borijo za svoje kulturne korenine, ko so v šoli prepovedali praznovanje Božiča.

  35. Drži, tudi Nemci gredo v drugo skrajnost, ko izničujejo svojo pozitivno kulturo, namesto da bi le izničili vse tisto, kar jih je kulturno barbariziralo v II. svetovni vojni.

  36. Takšno razpravljanje o kulturni identiteti je socialistično samozapravljanje. Kulturna identiteta se mora dogajati in obnavljati.
    To najlepše in dosledno izvaja Radio Ognjišče, ki stalno spominja na rojstne dneve zaslužnih narodnjakov.

    V tem času so opozorili na družino Ipavcev in izvedli tudi pesem. V decembru sta bila rojena Benjamin in nečak Josip.
    To bi morali rojaki v Šentjurju spoštovati tudi z dejanjem, pesmijo, koncertom. To bi bil dokaz življenja z narodno dediščino, ki se ohranja in dokazuje kot identiteta.

  37. Da ne samo Ipavci, ampak tudi Slomšek in drugi rojaki, ki so ustvarjali in ohranjali slovensko kulturno dediščino, zaradi česar lahko rečemo, da je Šentjur zibelka slovenstva.

  38. Poslušanje radijske oddale ali obisk koncerta še ni dovolj.

    Našo kulturo moramo ohranjati in negovati v vsakdanjem življenju:

    – kot pevci različnih zborov
    – kot glasbeniki
    – kot pisci člankov in knjig
    – kot organizatorji kulturnih prireditev in srečanj, ki imajo kulturni program….
    – kot spobujeval

Comments are closed.