Varuhi vrednot NOB so mojstri zavajanja: Grčarice, Turjak in kočevski proces

9
1873

Avtorica scenarija in voditeljica jubilejne obletnice bojev v Grčaricah Irma Grbec je v svojem prispevku v Rešetu 30. septembra 2015 (str. 16) napisala kar nekaj netočnih trditev in ocen. Pa pojdimo po vrsti.

Najprej je I. G. ocenila, da je bila plavogardistična postojanka v Grčaricah zelo utrjena in težko dostopna. Trditev je neresnična, saj so se partizani z lahkoto namestili v bližnjem gozdu, ki še danes obkroža vas Grčarice. Napadati vas iz vseh strani iz višje ležečega gozda, pomeni imeti veliko prednost. Avtorica prispevka je le bežno omenila, da so partizani iz Dolenje vasi pripeljali dva topa. V knjigi Dušana S. Lajovica Nekaj spominov je na strani 12 napisano, da so Italijani napadali četnike v Grčaricah s štirimi topovi. (Danes je možno vsako trditev z ustreznimi dokumenti dokazati ali ovreči.) Tu velja vendarle poudariti, da partizani niso zaplenili topove, ampak so jim Italijani izročili in se skupaj s partizani vključili v boj proti našemu slovenskemu prebivalstvu. Pa naj me kdo utemeljeno prepriča, da v Grčaricah ni bilo kolaboracije med partizani in Italijani! Pa še nekaj: takrat je bilo zelo pomembno tudi dejstvo, da so imeli slovenski kraljevi vojaki povsem miroljuben namen. V Grčaricah (in na Turjaku) so čakali na prihod četnikov iz Like, da bi z njimi podprli pričakovano izkrcanje zahodnih zaveznikov na severnem Jadranu.

Spoštovani tovariši, varuhi vrednot NOB, vljudno vam predlagam, da vzamete v roke knjige vaših režimskih avtorjev – njim boste zagotovo verjeli. Naj vam pomagam: Berite partizanskega zgodovinarja prof. dr. Metoda Mikuža, Edvarda Kardelja (Jesen), Toneta Fajfarja (Odločitev), dr. Aleksandra Bajta (Bermanov dosje), pa tudi Milovana Djilasa, Miloslava Samardžiča (Uroša Šušteriča) Sodelovanje partizanov z okupatorjem. Šele, ko boste vso imenovano literaturo pridno prebrali, boste razumeli in verjeli, da je zgodovina dinamična veda in se z odkrivanjem novih dejstev tudi spreminja.

Ne želim biti vsiljiv, želim vas le opozoriti na posledična dogajanja mesec dni pozneje v Kočevju. To je drugi del zgodbe, ki je zelo pomemben in ga je avtorica scenarija in voditeljica obletnice bojev v Grčaricah spretno obšla. Kočevski proces 1943 pomeni zaključek bojev v Grčaricah in na Turjaku. V Kočevju se je zgodila drama, ki osvetljuje pečat največjega organiziranega zločina v vojnem času v Sloveniji. Čeprav pristaši in simpatizerji starega režima trdijo, da je bil kočevski proces mejnik partizanskega pravnega reda in prvi tovrstni proces v okupirani Evropi, je na osnovi zadnjih raziskovanj potrebno priznati, da gre za montiran proces, za sodno farso, zavajanje in varanje domačih in tujih ljudi, gre za zločine z najbolj krutimi posledicami.

Slovenska partija je na kočevskem procesu kršila vrsto pravnih načel; bila je hkrati tožilec, razsodnik in branilec. Partizanski »sodniki« so nepretrgoma kršili mednarodno načelo do samoobrambe in samopomoči ter pravico biti slišan. Zaradi odvzema prostosti brez sodnega naloga, je bila kršena tudi pravica do osebne svobode in človekovega dostojanstva. Komunistična vlada oktobra 1943 še ni obstajala, KPS se je tedaj v Jugoslaviji in Sloveniji šele borila za oblast, torej še ni imela sodne oblasti in še ni predstavljala volje večine slovenskega naroda. Šele na zasedanju v Jajcu novembra 1943 je Tito sklical komunistične veljake, kjer so se oklicali za edino veljavno vlado Jugoslavije.

Sodni proces v Kočevju je bil v celoti brez objektivne pravne podlage. Torej, medvojna komunistična oblast ni pobijala narodnih izdajalcev, ampak protirevolucionarje. Na procesu niso morili posameznike, ampak celotno politično opcijo. V boju za oblast je bil za komuniste umor legitimno sredstvo, zato je takratni sistem temeljil na krvi. Sistem je zločin dopuščal, še več, spodbujal ga je. Zločin je bil v sistem vgrajen. To velja za vse komunistične procese, še posebej za kočevski proces leta 1943. Po uradni komunistični razlagi, je še danes poln lažnih političnih konstruktov in zgodovinskih netočnosti.

Da je s kočevskim procesom nekaj hudo narobe, govori tudi dejstvo, da na kočevski kinodvorani še danes ni spominskega obeležja, ki bi pričal o edinstvenem sodnem procesu v takratni Evropi. Proces je bil preveč krvav, da bi se z njim ponašali. Potrebno ga je čim bolj skriti, tajiti in o njem molčati.

Viri: I.A.S.: Kočevski proces 1943; Tone Ferenc: Dies irae; Dieter Blumenwitz: Okupacija in revolucija v Sloveniji; Davorin Žitnik: Usodni čas; Dr. Ljubo Sirc: MAG št. 10, 3. marec 2004; Makso Šnuderl: Zgodovina ljudske oblasti.

Vsak javni nastop pusti v ljudeh neke sledi. Zato bi bilo prav, da se govornik (tudi v Grčaricah) poslužuje resnice in samo resnice. Brez priredb in zavajanj.

Sicer je dogodke na Turjaku, v Grčaricah in Kočevju težko obravnavati ločeno, saj gre za skupno tragedijo.

Ive A. Stanič
Kočevska Reka, 13. oktobra 2015

9 KOMENTARJI

  1. Grčarice spadajo v občino Ribnica, kjer so v samostojni Sloveniji ves čas na oblasti pomladne stranke oz. SDS na čelu s poslancem Jožetom Tankom. Zakaj te pomladne politične stranke, predvsem SDS nikoli tam ne opravi spominske slovesnosti in javnosti pove prave resnice, lahko vsako leto? Ali ne bi bilo to pošteno in pietetno do tamkajšnjih žrtev državljanske vojne?

    • Ste g. Tanka kdaj povprašali, zakaj tega ne storijo?
      Ali ne živi v tem vašem lokalnem okolju ?
      Razen če je posredi še kaj drugega ? A je možno, da stranka SDS v lokalnem okolju sploh ne obstaja ?

  2. Seveda, saj bere moje javne objave in mu jh tudi pošljem po emailu. erejo jih tudi člani stranke.
    Kakšno je pa vaše mnenje o spominskih slovesnostih ZB NOB, kjer je na oblasti desnica, a ta ne organizira nobene slovesnosti v spomin žrtev revolucije?
    Sprašujete: “A je možno, da stranka SDS v lokalnem okolju sploh ne obstaja ?”
    Vprašujete torej, če v Ribnici stranka SDS sploh obstaja oz. torej dopuščate celo to , da bi bil lahko ribniški poslanec iz vrst SDS, sedaj celo podpredsednik DZ-RS, kar je ena najvišjih političnih funkcij v parlamenterni demokraciji, takšen politik, ki izhaja iz lokačnega okolja, kjer njegova stranka SDS sploh ne obstaja?

  3. Nimam mnenja !
    Samo poskušam ugotovit; kaj se dejansko dogaja.
    Ker mi je to popolnoma nerazumljivo. Da je stranka na oblasti, v praksi pa se kaže kot da je ni !?

  4. Menite torej, da ima Jože Tanko kar dogovor z Lljudmilo Novak, kdo skrbi za spomine na reolucijo v ribniški dolini? Kaj takega se še ni slišalo v Ribnici, da bi bilo to opravičilo za stanje…..

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite