Primer, o katerem pišem, se dotika nedopustnega poseganja v neokrnjeno naravo. Menim, da se prizadeta pokrajina ne dotika samo nas domačinov, saj je Groharjeva Sorica z Ratitovcem in njegovo okolico last vseh Slovencev.
Nedopusten poseg
Prav v to pokrajino, predvsem pa njene gozdove, se grozeče in nedopustno zarezuje trasa daljnovoda, ki bo potekal od Bohinja preko Soriške planine, mimo idiličnih vasi Sorica, Spodnje Danje, Ravne, Prtovč, Podlonk, do Železnikov. Trasa pelje natanko mimo dveh, za Slovenijo tako razpoznavnih pogledov, kot sta cerkvici v sv. Marka v Spodnjih Danjah in Marije Pomočnice na Prtovču. Načrte za ta daljnovod so se pripravljali vrsto let, a prav sedaj žal prihaja do uresničitve, saj sem priča strahotnemu lomastenju in podiranju drevja po zgoraj omenjeni pokrajini. S tem nedopustnim posegom bo neokrnjena narava za vedno zaznamovana. Pojdite na Ratitovec ali se peljite iz Bohinjske Bistrice na Soriško planino. Prav vasi pod Ratitovcem bi lahko postale ponudba kakovostnega turizma v smislu vedno bolj iskanih območij miru, prvinskosti in neokrnjenosti. Prav sedaj pa na novo nastajajoči goloseki boleče rušijo zakone narave. Mene osebno ne prepriča razlaga o nujnosti te gradnje, saj je govora le o rezervnem napajanju z električno energijo.
Ali se lahko morebitna upravičenost in nujnost te izgradnje, ki bo poleg tega stala več milijonov in ki ne bo omogočala novih zaposlitev (razen delavcev med obdobjem gradnje), lahko sooči z nastalo škodo, prizadejano naravi in vsem nam, ki se zavedamo, da so prav vtisi, ki jih prejemamo iz sveta Lepote tista najžlahtnejša hrana, ki je potrebna človeku za njegovo duhovno rast. O tem sem spregovoril pred polno dvorano na zboru krajanov v Sorici in bil dežen velikega aplavza. Tudi zbrani krajani so nasprotovali omenjeni gradnji. Ne vem, kaj se je dogajalo potem, saj na ostale sestanke nisem bil več povabljen oziroma zanje sploh nisem vedel. Vem le to, da so domačini oziroma lastniki zemlje kasneje spremenili svoje mnenje oziroma so ga morali spremeniti, ker so jim grozili z razlastninjenjem, kar se je v nekaterih primerih tudi zgodilo. Ko sva s prijatejem Janezom Lotričem priredila koncert ob obletnici smrti Ivana Groharja in ga posvetila prav neokrnjeni ratitovški pokrajini, nisem bil več deležen nobenega odobravanja za tak način izražanja nestrinjanja.
Učinkovita sponzorstva in še kaj
Vse do danes sem se v zvezi s to problematiko obračal na nekatere pomembne osebe, vendar brez uspeha. Sprašujem se, kako je mogoče prav v tem času, ko se ‘navadni’ ljudje ukvarjamo s preživetjem in ko tovarne vsak dan zmanjšujejo število zaposlenih, vlagati v takšno investicijo, ki sama po sebi ne bo izboljšala niti materialnega stanja prebivalstva.
V oči bode predvsem dejstvo, da je Elektro Gorenjska izsilil to gradnjo in uporabljal vse mogoče sredstev, da pridobi ljudi na svojo stran (sponzorstvo izleta Soričanov v Innichen, 2,5 km asfalta do Zgornjih Danj, sponzorstvo pri lokalnem časopisu …). Še bolj sporno pa je dejstvo, ki je navedeno na prvi strani omenjenega projekta, ki ga posredujem v branje kar na spodnji povezavi (navedek: Po nekaj letih prizadevanj je Elektro Gorenjska desegel velik uspeh pri zahtevnem umeščenju 110 kV daljnovoda v prostor ned Železniki in Bohinjem. Občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) sta namreč soglasno potrdila občinski svet občine Železniki in občinski svet občine Bohinj. Z OPPN sta tako dokončno določena potek in tehnična izvedba tega zahtevnega projekta. Op.: besedo ‘soglasno’ sem podčrtal Tone Potočnik.
http://www.elektro-gorenjska.si/daljnovod
Od vira, ki ga v tem trenutku ne morem navesti, sem izvedel, da sta obe občini za odobritev te gradnje prejeli veliko vsoto denarja. Če bi bil projekt tako zelo potreben, potem bi zanj prosili krajani oziroma delavci sami. Kako je mogoče, da med občinskimi svetniki ni bilo niti enega, ki bi se zavzel za ohranitev narave?
Sprašujem se, kako je mogoče, da je Elektro Gorenjska pridobil vsa potrebna soglasja za takšno investicijo in poseg (ministrstvo za okolje in prostor, zavod za gozdove, zavod za kulturno dediščino, idr.)
Kot je pred leti prav ta pokrajina rodila in oblikovala enega največjih slovenskih slikarjev, Ivana Groharja, in je kraj, kjer so bili posneti slovenski filmi (Cvetje v jeseni, Pastirci in drugi), je oblikovala tudi mojo umetniško pot in sem prav zaradi svoje prisotnosti in določenih zaslug za oživitev te pokrajine prejel naziv častni občan občine Železniki. Čutim, kako nemočna Zemlja prosi usmiljenja.
Na tem mestu sprašujem, kaj se v tem primeru v tej fazi sploh še da narediti in ali se da ugotoviti nepravilnosti. Bralce svojega članka prosim za pomoč.
Tone Potočnik
Foto: Aleš Čerin
Trasa: spletna stran Elektro Gorenjska
