Ob aktualnem dogajanju v slovenski politiki se vedno znova spomnim na komentar psihologa dr. Blaža Vodopivca pred mesecem dni v Financah. Prav omenjeni avtor je namreč na poljuden način pojasnil »neverendingstory« (pravilno slovensko: nikoli končana zgodba) slovenske nedokončane tranzicije, ki deluje na podlagi refleksov. Torej v položaju, ko gospodar le redko uporabi palico – običajno zadostuje že korenček. Pardon, piškotek.
Potrebujete konkretne dokaze? Pa začnimo. Ta teden bi moralo ustavno sodišče odločiti o (ne)ustavnosti ukinitvi poslanskega mandata Janeza Janše. Zgodilo pa se je nekaj, kar smo pravzaprav lahko pričakovali – ustavni sodniki niso hoteli ugrizniti v to kislo jabolko in so odločanje o Janši preložili. Verjetno bi lahko tudi mirno odločili, da je bila poteza poslancev strank tranzicijske levice povsem legitimna (s tem bi seveda brez težav zadovoljili tudi »Don Corleoneja« iz Murgel), vendar obstaja težava: na ustavnem sodišču se je zaradi iste zadeve pritožila tudi skupina volivcev iz Grosuplja. Lahko si samo predstavljamo, v kakšni zadregi morajo biti ustavni sodniki, ko se soočajo s političnimi pritiski botrov iz ozadja na eni strani ter težo ustave in zakonov na drugi. A ne pozabimo, da so glavni protagonisti totalitarnih režimov 20. stoletja delovali »v skladu z zakoni« – ki so jih v glavnem sami napisali.
A to, kar nas mora skrbeti, pa je, da postkomunistična nomenklatura preko legalnih organov oblasti neusmiljeno uničuje tisto, kar naj bi bila opozicija. Drugače povedano: uničuje tiste, ki so ji zares nevarni. In pusti pri miru one druge, ki ji tu in tam nasprotujejo, vendar so ji v principu neškodljivi. Na ta način tudi deluje po metodi »deli in vladaj« (mimogrede, hudič se v grščini imenuje »diabolos«, torej tisti, ki deli) in ustvarja vtis, da tisti, ki ji nasprotujejo, v resnici škodujejo državi, delujejo zdraharsko in motijo naš blaženi mir. Torej je res najbolje, da restavriramo SZDL, ki velja za nekakšen zgodovinski dosežek t. i. socializma po meri ljudi. Torej socializem, v katerem bomo vsi različni in vsi enakopravni (čeprav nekateri malo bolj kot drugi). Lažni mir pa je prav tako produkt zlega, saj temelji na laži in prikrivanju.
Skrb vzbujajoče je, da je talec piškotkarske logike tudi edina slovenska politična stranka, ki se v svojem nazivu (vsaj že leto dni) sklicuje na krščansko demokracijo. Dobro, evropskemu poslancu Lojzetu Peterletu po eni strani lahko oprostimo, da je znova slabo premislil o svojih potezah (slab šahist torej!) in se zapletel v nepotrebno druženje z Milanom Kučanom ravno v najbolj neprimernem trenutku – kot da bi pozabil, kdo je miniral njegovo kandidaturo za generalnega sekretarja Sveta Evrope in kdo je pred letom in pol v razvpiti stožiški dvorani in še bolj razvpiti proslavi vpil o tatinski »bandi kravatarski« iz Bruslja. A v španovijo s Kučanom je že zdavnaj vstopil tudi frontman NSi Matej Tonin, pa ne samo zaradi nesrečne privilegirane pokojnine zadnjega šefa CK ZKS (kar prvi med poslanci NSi seveda ne šteje med napake), pač pa tudi zaradi nedavnih izjav, da Janez Janša ni politični zapornik, pač pa zgolj politik v zaporu. Ponovil je pravzaprav iste besede, ki smo jih že tolikokrat slišali iz postkomunističnih krogov. In to ni več kiks, pač pa razkritje tega, kar v resnici misli. In bržkone je v ozadju spet kakšen »piškotek« – morda celo obljuba, da če se NSi čim bolj distancira od Janše, jo bodo mediji pustili na miru. Na takšne obljube nekomu, ki na podlagi svojih velikih ambicij zasleduje predvsem kratkoročne politične cilje, ni težko nasesti. Vendar je politika, vsaj v slovenskem primeru, tek na dolge proge. In treba je priznati, da isti mediji, ki so prej napadali že pokojnega dr. Andreja Bajuka (nekaj časa pa tudi Ljudmilo Novak), sedaj pustijo NSi pri miru. Kdor vsaj malo uporablja dar razločevanja, mu to dejstvo verjetno kaj pove.
In nauk zgodbe o piškotkih? Morda to, da če po vsem škandalih v slovenskem pravosodju še vedno verjamemo v neodvisnost sodstva ter dobronamernost krivosodnih »tepihovalcev«, je to, kot bi dejal naš veliki poet France Prešeren, »strašna slepota«. Koliko časa se bomo Slovenci še pustili slepiti politični eliti, ki ji obračun z Janšo pomeni največ v politiki, ob vseh drugih političnih in življenjskih problemih državljanov (npr. v tem trenutku tako izstopajočem problemu ponavljajočih se poplav)? Mimogrede: Agencija RS za okolje nima denarja za ureditev vodotokov, medtem ko se gradijo njeni laboratoriji za tri milijone evrov. Kar je podobno, kot če bi Slovenec kupil mercedesa in nato umrl od lakote…
