Pirova zmaga levice

V Italiji je skoraj tako, kot da volitev sploh ne bi bilo. Favorizirana leva sredina pod vodstvom Piera Luigija Bersanija je do volilnega dne zapravila praktično vso prednost pred desnosredinsko koalicijo Silvia Berlusconija.

Pravi zmagovalec je Grillo

Po zaslugi Berlusconijevega volilnega zakona so sicer 0,4-odstotno prednost pri dobljenih glasovih pretvorili v 340 od 630 sedežev, medtem ko so jih Berlusconijevi osvojili samo 124. Tako je levica z 29,5 odstotka glasov zasedla kar 55 odstotkov sedežev. Vendar razloga za veselje kljub temu.

V senatu namreč ob takšni politični sceni ni mogoče doseči večine, saj je 55-odstotne volilne nagrade deležna zmagovita koalicija v vsaki pokrajini posebej. Ker je desna sredina dobila precej večjih pokrajin, kot sta Lombardija in Kampanija, je kljub minimalnemu zaostanku v številu glasov povsem izenačena z Bersanijevo koalicijo. Skupaj naj bi slednji pripadlo 120 od 315, Berlusconijevim pa 117 sedežev. Vrhu tega je potrebno upoštevati, da se mora Bersani ozirati na svojega koalicijskega partnerja, nepredvidljivega (post)komunista, vernega katoličana in prvega homoseksualca na čelu pokrajine Apulije Nichija Vendolo. Ker ima njegovo gibanje Levica, ekologija, svoboda (SEL) v poslanski zbornici 37 sedežev, mirno vladanje niti tam ni zagotovljeno.

Toda Bersaniju triumfa ni preprečila toliko Berlusconijeva vrnitev, ki bi se skoraj iztekla v volilno zmago, temveč senzacionalni dosežek tretje koalicije in najmočnejše posamične stranke, Gibanja petih zvezd populističnega komika Beppeja Grilla. Novonastalo gibanje je igralo izključno na karto  odklanjanja vsega dosedanjega esteblišmenta in prepričalo več kot četrtino volivcev. Zdaj bodo s svojo težo, pa hkratno programsko nedorečenostjo in kopico novih, neizkušenih članov parlamenta  seveda nočna mora za vsakogar, ki bo skušal oblikovati novo italijansko vlado.  Kljub temu je marsikdo namesto politiku stare šole Bersaniju svoj glas v finišu namenil “novemu človeku” Grillu.

Veliki poraženec Monti

Povsem odpovedal je “rešitelj Italije” Mario Monti in s seboj potegnil krščanske demokrate, ki niso dosegli niti dveh odstotkov glasov. Tako je junak Evropske unije in tudi Katoliške cerkve krepko zaostal za obema italijanskima populističnima bavbavoma, Berlusconijem in Grillom. V najboljšem primeru se torej Italiji obeta repriza Prodijeve epizode med leti 2006 in 2008, a takrat je bil položaj v senatu za levo sredino vseeno precej ugodnejši. Kljub temu njena vlada ni preživela niti dve leti. Tudi zato mnogi že govorijo o novih predčasnih volitvah, a kaj, ko bi bilo potrebno za njihov razpis najprej izvoliti novega predsednika republike. Giorgiu Napolitanu namreč maja poteče sedemletni mandat, zadnjega pol leta pa ne more razpustiti parlamenta.