Pintar, blog: Apokalipsa slovenskega vstajništva?

SKUPINSKA SLIKA VSTAJNIŠTVA (s policaji v ozadju)

Slovensko vstajništvo krasijo vse osnovne značilnosti vstajniških gibanj, ki nimajo revolucionarnega naboja:
– visoka moralna legitimnost;
– slaba organiziranost in povezanost posameznih »celic« in dogodkov;
– zato zgolj sporadičen ali celo nikakršen vpliv na politično dogajanje v deželi Danski;
– iluzija pomembnosti in zgodovinskosti;
– množica malih liderjev z velikimi Egi (ki jim svetujejo tajni agenti velikih političnih strank).
Taka “vstajniška” gibanja navidezne demokracije, kot je naša, v kriznih časih naravnost obožujejo. Na eni strani dajejo taki protesti v mednarodnih krogih potrditev demokratičnosti in legitimnosti naše družbe, po drugi strani pa politika zlahka, z enim (vodnim) topom in nekaj pregretimi policaji, ta gibanja obvladuje, jih usmerja, jim s tem piše parole (v prenesenem smislu) in preprečuje, da bi slučajno ušla nadzoru ali da bi se pojavilo nasilje.

VSTAJNIKI, MI* VAS IMAMO RADI!
(scenarij za govor predsednika države g. Boruta Pahorja ob drugi obletnici vstajniškega gibanja leta 2014 v Cankarjevem domu).
(Namenoma puščamo odprto dilemo, ali je uporaba množinskega zaimka »MI« znak, da se g. Predsednik začenja zavedati svoje pomembnosti in za svojo osebo uporablja množino, ali pa s tem zaimkom zajema vso slovensko politiko).
»Dragi vstajniki, v čast mi je, da ste se danes zbrali v takem številu. Naravnost veličasten prizor se nam ponuja, ko vas gledamo in se ob tem zavedamo, da vas je tukaj zbranih več, kot vas je bilo na katerem koli protestu! (odmor za ploskanje)
Danes, ko slavimo z vami drugo obletnico vseslovenskega vstajniškega gibanja, bi rad posebej poudaril: Mi vas imamo radi. Kajti zavedati se moramo, da protestiranje proti krivicam, ki vam jih delajo posamezniki, ni samo vaša pravica, temveč v demokratični družbi, kot je naša, tudi vaša neodtujljiva dolžnost. (odmor za ploskanje) Prav vi ste prvi opozorili, da v naši družbi še ni vse tako, kot bi lahko bilo oz, da poudarim, kot bi moralo biti. V naši družbi je bilo na vodilnih položajih preveč ljudi, ki se niso zavedali, da prihaja kriza, ki je prizadela nas vse. Ljudi, ki bi lahko, pa niso ukrepali proti tistim, ki so si na sporen način prilaščali nekdanje družbeno premoženje (odmor za ploskanje). Za ta dejanja vso odgovornost jemljem nase.
To je treba preprečiti in obljubljam vam, da bomo to preprečili. Skupaj! Kajti samo skupaj lahko odpravimo nepravilnosti, ki so se pojavile. Toda tega ni mogoče storiti takoj, naenkrat, kar čez noč, zato morate biti potrpežljivi in vztrajni. Taki bomo tudi Mi.
Moji sodelavci, mednarodno priznani strokovnjaki, so mi zagotovili, da bo leta 2030 v Sloveniji vse drugače (premor za aplavz). Zato vam zastavljam besedo, častno besedo predsednika države, da bomo v naslednjih desetletjih odpravili večino težav in napak, ki smo jim danes priča. Častna predsedniška!«.

VSTAJNIKI PRED DILEMO

Vstajniško gibanje se je danes očitno znašlo v težki situaciji: ker je nastopalo proti osebam (Kangler, Janša), ne pa proti zlorabljenemu in povampirjenemu sistemu, mu je po njunem padcu nekako zmanjkalo elana. Ker je izreklo nezaupnico (takratni) politiki kot taki, torej političnim strankam nasploh, hkrati pa se je pustilo zapeljati v sovraštvo do Bruslja (ki bi edini lahko preprečil ali vsaj občutno zmanjšal splošno korupcijo v deželi Danski), mu je ostala samo ena alternativa: organizirano, torej kot političen subjekt, vstopiti v slovenski političen prostor. Pa to zmore?
Prepričan sem, da v sedanji obliki, s sedanjimi vodji, s sedanjo razdrobljenostjo, z večkrat razglašeno kakofonijo, NE.

ILUZIJA POMEMBNOSTI VSTAJNIKOV IN PRAŠIČJA GRIPA DRŽAVNEGA SVETA.

Ena osnovnih preprek za enakopravno povezovanje vstajniških gibanj v veliko Koalicijo je njihova iluzija, da so ta gibanja že v sedanji obliki uspešna. Pri tem navajajo predvsem dva »uspeha«: odstop g. Kanglerja in padec Janševe vlade. Toda to je čista iluzija.
G. Kangler je sestopil, ko je postalo jasno, da prihaja v javnost njegov »svinjski« dogovor z g. Šešokom. Šešok namreč trdi, Kangler pa tega ni zanikal, da bi na osnovi tega dogovora njegova Iskra imela za okrog 700 (sedem sto!) mio evrov prihodkov.
Janševa vlada je padla zaradi uspešnih dogovorov v hodnikih oblasti. Vstajniki pri tem niso imeli nič. Če jim danes vladajoča politika pusti, da se kitijo in dičijo s tem pavjim perjem, potem je to zato, ker to ustreza politiki. Brez »uspešnega« vstajništva bi namreč politiki lahko še kdo očital, da je s prevzemom oblasti izvedla nekakšen »puč«!
Zato je mogoče bližje resnici misel, da so bili vstajniki sami orodje leve politike v pripravi prevzema oblasti, kot pa agens tega dogajanja. Kot jim grozi zdaj, da bodo postali orodje desnega revanšizma.
Kolikšen je dejanski moralni in politični vpliv slovenskega vstajništva na slovensko politiko, je včeraj demonstriral Državni svet. Mirno se je podelal na parole o morali, na sklepe o varčevanju, na leporečenje, da je nekakšen supervizor zakonodajne veje oblasti, in sebi dvignil plače za 500 evrov. Vstajniki pa nič! Fuj!
Ja, v slovenski politiki vlada prašičja gripa!

ORODJE POLITIČNE ORGANIZIRANOSTI

Trdno sem prepričan, da bi se vstajniške skupine lahko in morale drugače organizirati za vstop v politično areno, da bi lahko dosegle kaj več, kot le skupinske slike s policaji. Zato sem celo sodeloval v skupini strokovnjakov, ki je izšla iz društva »Sinteza«, se dopolnila z nekaterimi zunanjimi strokovnjaki, pripravila platformo takega povezovanja in sodelovanja in Moralni kodeks sodelujočih.
V tej platformi je posebej poudarjeno, da ne gre za oblikovanje (še ene) politične stranke, temveč za povsem nov pristop: za organizacijo GIBANJA, v katerem posamezne stranke, civilnodružbeni organi in organizacije, društva in ugledni posamezniki sodelujejo enakopravno, vsak s svojim programom, toda s skupnim ciljem.
Povezuje jih le skupna platforma, na kateri oblikujejo KOALICIJO CIVILNE DRUŽBE, in skupen cilj, pripeljati v Parlament »poslance civilne družbe«. (G. Bučar bi tu pribil: brez svobodnih poslancev ni parlamentarne demokracije!). Seveda pa je vstop v ta politični krog omejen z visokimi moralnimi načeli: vsak, ki hoče sodelovati, mora sprejeti Moralni kodeks političnega delovanja. Tudi ta je pripravljen.
Ker ne moremo pričakovati, da bo sedanja vlada spremenila volilni sistem, je to edina pot za vstop predstavnikov civilne družbe v Parlament. Sedanji poslanci so namreč zgolj predstavniki svojih političnih strank.

POZITIVNI IN NEGATIVNI SCENARIJ

To je torej pozitivni scenarij: oblikovanje KOALICIJE CIVILNE DRUŽBE, ki bi na prihajajočih volitvah nastopila enotno, s KANDIDATNO LISTO CIVILNE DRUŽBE.
Bomo zmogli?
Obstoji pa tudi negativni scenarij. Če bodo v posameznih vstajniških skupinah in gibanjih prevladali majhni liderji z velikimi Egi (in njihovi »svetovalci« in podpihovalci, agentje političnih strank*), potem se dovolj močna Koalicija civilne družbe ne bo oblikovala, vstajniško gibanje pa bo poniknilo in se izčrpavalo v sporadičnih lokalnih protestih. Kaj bo v tem primeru ostalo od vseslovenskega vstajniškega gibanja?
Ne veliko, nekaj pa vendarle:
– lepi spomini na »revolucionarne vstajniške čase«;
– nekaj policijskih dosjejev s skupinskimi slikami;
– nekaj resigniranih vzdihov »ali smo se za to borili«;
– tri majhne, med seboj sprte politične stranke vstajnikov, od katerih nobena ne bo dobila na volitvah več kot 0,71 ali 1,22% glasov;
– nekaj nagrajenih in odlikovanih strankarskih agentov*, ki so uspešno preprečili poenotenje vstajnikov v Koalicijo;
– šest vstajnikov, ki bodo zahtevali »borčevske penzije«;
– 23 pridržanih in zaprtih vstajnikov, obsojenih na zmontiranih procesih, ki bodo v Bruslju tožili državo;
– vsakoletna državna proslava v CD na »dan vseslovenske vstaje«, ki ne bo dela prost dan.

In seveda, ostala bo slovenska družba, taka, kot je, kjer ima politika prašičjo gripo, ljudstvo pa dela samomore na cestah.

Avtor: Emil Pintar, vir: blog