Krščanstvo: kvas zgodovine … do kdaj?

5
953

Rušenje vladavine prava pač ni drugega kakor vandalizem v rokavicah»Edini, ki je vreden spoštovanja v Novi zavezi,« zapiše Friedrich Nietzsche v Antikristu, »je Poncij Pilat.« Ne iz istih razlogov, ki so vodili nemškega filozofa, mu vendarle lahko tudi do določene mere pritrdimo.

Zastavimo si namreč vprašanje, kaj bi se zgodilo, če rimski upravitelj ne bi Jezusa predal njegovim rabljem, ampak bi ga oprostil? Prav to se sprašuje filozof Roger Caillois v delu Poncij Pilat, v katerem reši Rimljan Odrešenika pred verskimi voditelji. To stori za to, ker pri njem religija nič ne šteje in je do nje skrajno nezaupljiv. Stavi namreč le na modrost. Toda ali je modro staviti na modrost, da bi spremenili svet, se sprašuje Caillois.

Kaj bi bilo, če ne bi bilo ne križanja ne vstajenja, ne prihoda Svetega Duha ne oznanjevanja evangelija? Skratka, Jezusovih sledilcev, ki so že v apostolskih časih dobili ime kristjani, njihova vera pa krščanstvo? Bi se sploh zgodil kakšen od dogodkov, ki so dali pečat zgodovini zadnjih dva tisoč let? Že religijska scena bi bila povsem drugačna od te, ki se je vzpostavila zaradi nastanka in širjenja krščanstva. Ne bi bilo rabinskega judovstva, ki se je na tempeljskih ruševinah konstituiral kot nacionalna reinterpretacija izraelske religije proti njeni krščanski univerzalizaciji. Tudi angel Džibril ne bi imel veliko za povedati Mohamedu, če ne bi poznal krščanskih in judovskih zgodb in verovanj, ki so bila v sedmem stoletju razširjena med vzhodnim Sredozemljem in Indom in … po vsej Arabiji.

Toda Pilat Jezusa ni osvobodil in je tako, nehote, udeležen pri nastanku nove religije, ki je temeljito spremenila svet. Jezus je videl svoje učence kot kvas in sol in njegova »šola« je človeštvo res prekvasila in ga naredila okusnega. Marsikdo se bo ob zadnji trditvi namrdnil in v ugovor zdrdral protikrščansko bajko, ki velja v »naprednih krogih« za neizpodbitno dogmo

Na to dogmo je kot mladostnik prisegal tudi zgodovinar svetovnega slovesa Tom Holland. Kot za mnoge druge je bil svetopisemski Bog tudi zanj »zoprn sovražnik svobode in zabave«. Ob branju Gibbonovega Zatona in padca rimskega cesarstva se je rade volje strinjal z mislijo, da se je z zmago krščanstva začelo »obdobje praznoverja in lahkovernosti«. Vendar pa za razliko od mnogih Holland ni obtičal v mladostniškem zaničevanju religije, v katerem so ga vzgajali. Dvajset let študija in pisanja o klasični antiki je pometlo z njegovim občudovanjem poganske kulture.

Človečnost, humanost, v antičnem poganskem svetu ni bila krepost, marveč slabost. Zato se za »zgube, poražence« ni nihče menil, ki je dal kaj nase. Cezar je pobil milijon Galcev, milijon pa zasužnjil. Dekleta, ki so preživela vojne pohode, so prodali v javne hiše, povsod so bili zapuščeni otroci, vladala je brezčutnost. »Nobenega občutka, da imajo ubogi ali slabotni kaj dostojanstva, ni bilo.«

Vrednote zahodne civilizacije je ustvarilo krščanstvo, pokaže v delu Dominion. The making of the Western mind (Gospostvo. Ustvarjanje zahodnega duha). Razlog za to je prav obsodba in križanje Jezusa. Z njegovim vstajenjem je sam Bog pokazal, kakšni so njegovi kriteriji, vrednote. Iz tega razumevanja Boga je krščanstvo izpeljalo moralno revolucijo. Nemočni so postali Božji otroci in zato si zaslužijo spoštovanje, kakršno gre najodličnejšim v družbi. Z zmago krščanstva se ni torej začelo »obdobje praznoverja in lahkovernosti«, marveč revolucija, ki je postavila v osrčje vsega človeka kot takšnega, še zlasti slabotnega in nemočnega – revnega, bolnega, žensko, otroka …

Če je dobro znano, da so za ukinitev suženjstva v veliki meri zaslužni evangelikalci in kvekerji, pa je manj znano, da se je proti njemu boril že Gregor Niški v četrtem stoletju, Janez Zlatousti pa v istem času za spoštovanje revežev in socialno pravičnost. Oba sta se sklicevala na evangelije in prakso prve Cerkve. Prvi, ki je izoblikoval zamisel o človekovih pravicah, je bil benediktinski menih Gracijan v dvanajstem stoletju.

Na zelo pomembno revolucijo, po kateri se zahodna civilizacija razlikuje od drugih vse do danes, opozori Holland že v drugem delu z naslovom Milenij. V Canossi (1077) se je cesar Henrik IV. moral odpovedati oblasti nad duhovnim svetom in jo prepustiti papežu Gregorju VII.

»Gotovo, Gregor ni danes tako znamenit kakor Luter, Lenin, Mao – toda to ne govori o njegovem neuspehu, ampak nasprotno o veličini njegovega dosežka. Ljudje si zapomnijo nepopolne revolucije, usoda uspelih pa je, da jih imamo za samoumevne. Gregor sam ni dočakal, da bi videl svojo dokončno zmago – toda stvar, za katero se je boril, se je izkazala za identitetno značilnost zahodne civilizacije. […] Kar je bilo pred tem samo evangeljski ideal, je postalo resničnost. Ni čudno, da Evropejci le stežka pomislijo, da bi lahko bilo drugače. Celo nedavni priliv velikega števila ljudi iz nekrščanskih kultur v zahodne dežele ni kaj prida prebudil spomina. O islamu na primer pogosto pravijo, da nikoli ni imel reformacije. Vendar bi bilo bolj pravilno reči, da nikoli ni imel Canosse. Gotovo, za predanega muslimana je pomisel, da bi bili politična sfera ločena od religijske, šokantna – kakor je bila tudi za mnoge Gregorjeve nasprotnike.«

Vrednote, ki jih imamo danes za samoumevne in na katere prisegajo tudi sekularni ljudje, je v našo civilizacijo vsadilo krščanstvo. »V končni analizi je liberalni humanizem samo opomba v Svetem pismu, ker izvira iz njegovih zahtev,« pravi filozof John Gray, avtor dela Sedem vrst ateizma. Kot kažejo prej navedeni primeri, se spremembe ne zgodijo čez noč, marveč v procesih, ki jih lahko ponazorimo evangeljsko z delovanjem kvasa v testu ali soli v hrani. Spremembe, ki izvirajo iz Jezusovega križa in vstajenja, tega edinstvenega potresa, delujejo v moči njegovega Duha kot popotresni sunki v zgodovini človeštva.

Kaj bo ostalo od te opombe, če zavržemo kraj – Cerkev –, ki je Sveto pismo nove zaveze pripovedoval, uresničeval in zapisal? Kaj bo ostalo do »humanističnih« vrednot, če jim vzamemo dušo? »Če sekularni humanizem ne izvira iz razuma ali znanosti, ampak iz edinstvenega poteka krščanske evolucije – njen potek je po mnenju vse več ljudi v Evropi in Ameriki pustil za sabo mrtvega Boga –, kako naj bodo vrednote tega humanizma kaj drugega kakor sence nekega trupla? Kaj je temelj moralnosti, če ne religija?«, se še sprašuje John Gray.

Ko bo Cerkev v nedeljo obhajala misijonsko nedeljo, je priložnost za vernike, da se vprašamo, kakšen svet si želimo, kakšno človeštvo, kakšno družbo. Takšno, da bo v njej deloval Kristusov kvas dejavne ljubezni do slehernega človeka, ali pa svet, ki bo v tekmi za materialnimi dobrinami šel čez trupla – a ne Boga – marveč ljudi, še zlasti malih, šibkih, bolnih, revnih … V zvezi s tem pravi papež Frančišek v svoji misijonski poslanici:

»Danes se vedno bolj razrašča sekularizem z izrazito kulturo odklanjanja dejanskega Božjega očetovstva v naši zgodovini, kar preprečuje vsakršno resnično vesoljno bratstvo in s tem ruši medsebojno spoštovanje življenja vsakega posameznika. Brez Boga Jezusa Kristusa postane vsakršna različnost grožnja, kar onemogoči vsako bratsko sprejemanje ter plodovito edinost.« Zato spomni Jezusove učence, da smo »odgovorni, da ljudem oznanjamo njihovo poklicanost k Božji posinovljenosti, ki zagotavlja osebno dostojanstvo in resnično vrednost vsakega človeškega življenja od spočetja do naravne smrti.«

5 KOMENTARJI

  1. Zato je, med drugim, tudi prepovedano lepo petje -nekdanja lepa navada, ko se ljudje srečajo in se s pesmijo pozdravijo, pogovorijo in poslovijo. Pevski objem je najbolj meditativno osrečujoč in povezovalen.

    Tudi priložnostni ples kot izraz rekreacijskega veselja, je moral iti v katakombe.

    • Zraven bodo tisti, ki ne bodo klonili liberalizmu pokvarjenosti, ki se mu ne bodo prilagajali za nobeno bližnjico in bodo svoje versko “pravo” živeli s čistim duhom, iz katerega bodo izhajala čista dejanja. Kje na tej kroglici . skoraj teoretični točkici v vesolju-stvarstvu bodo pa s to pametjo in versko izkušnjo, kot je, ni mogoče ničesar napovedati v konkretni obliki.
      Ali nekateri “preroki” mislijo, da bodo sprevrženost ukrotili s šeriatskim pravom, ne vem, čeprav ga uvažajo na debelo skupaj z kapitalskimi interesi, ki pa bodo kmalu doživeli kolaps. To pa je mogoče napovedati, kot veliko zmotno, revolucionarno zmoto.

Prijava

Za komentiranje se prijavite