Roma locuta, causa finita. Rim se je izrekel, zadeva je zaključena. Pika. Pred letom dni so cerkvene oblasti v Vatikanu Mirka Krašovca seznanile z ugotovitvami preiskave in mu naložile kazen. Nedavno izjavo apostolskega nuncija Janusza lahko razumemo kot dobrodošlo pojasnilo, ki bo utrdilo zaupanje ljudi v starodavno inštitucijo. Kot poseg, ki naj zaključi to zgodbo in omogoči pisanje nove.
Za odločitev Vatikana smo izvedeli po enem letu. Ali bi se izognili nepotrebnim špekulacijam, če bi bili obveščeni že decembra lani? Zagotovo. (Ob tem je potrebno zapisati, da za špekulacije ni odgovoren Vatikan, ampak tisti, ki špekulira.) Ali je bolje, da je Vatikan spregovoril, kot da bi še naprej molčal? Zagotovo. Kar se mene tiče, je kozarec napol poln, kar pozdravljam. Za koga drugega je morda videti napol prazen.
Površno branje, počez interpretacije
Časopis Dnevnik, ki nesrečni »mariborski zgodbi« že dolgo časa posveča posebno pozornost, je v članku po nuncijevem pojasnilu nekatere zadeve zapisal na način, ki človeka zlahka navede k napačnim zaključkom. Kjer nuncij govori o nezakonitostih, ki jih v skladu s svojimi pristojnostmi presoja v luči Cerkvenega zakonika, novinarka Ivelja v istem stavku govori o kazenskem postopku pred slovenskim sodiščem in o krivdi. Površen bralec bo zlahka dobil vtis, da je Vatikan g. Krašovca spoznal za krivega v tistem, s čimer se ukvarja celjsko sodišče. To ne drži, časopis si je privoščil spodrsljaj, ki mu ni v čast. To se ni zgodilo prvič in tako kot v preteklosti tudi danes težko razumem gluhost slovenskih novinarjev za preprosto dejstvo, da sta cerkveno pravo in slovensko pravo zelo različni stvarnosti. Z drugimi besedami: Kar cerkveno sodišče ugotovi v okviru svoje jurisdikcije, v ničemer ne prejudicira civilnega sodišča znotraj njegovih pristojnosti. Tovrstni spodrsljaji, četudi nenamerni, spodbujajo slabo voljo do Cerkve, kar ne koristi ne njej ne državljanom Slovenije in še najmanj tistim, ki pripadamo obema.
Površno branje in predstavitev nuncijeve izjave v Dnevniku vzbuja vtis, kot da bo Krašovec dvakrat sojen in morda obsojen za isto dejanje, kar je v nasprotju s pravičnostjo. Pa ni tako. V Vatikanu (tam očitno zato, ker tega dela niso opravili v Mariboru) je bil nekdanji ekonom obsojen za prekrške proti določilom cerkvenega prava. V Celju mu sodijo zaradi očitkov, da je kršil slovensko zakonodajo. Gre sicer za ravnanje iste osebe, a zelo različne domnevne prekrške. S tem, ko ne govori o vsebini sodnega procesa, Vatikan dejansko slovenskemu sodišču omogoča, da suvereno in brez zunanjih vplivov presodi potencialno problematično ravnanje in se odloči na osnovi lastnih zakonov in meril. Ker gre za zelo pomembno vprašanje temeljne pravice g. Krašovca do poštenega sojenja, bi si človek želel, da novinarji in časopisna hiša k zadevi pristopijo z večjim občutkom. Ali pač Dnevniku morda ni pomembno, da zaščiti osnovno človekovo pravico dotičnega in ustrezno upošteva suverenost ene od vej oblasti v Republiki Sloveniji?
Zgodba, v kateri je bil g. Krašovec pomemben protagonist, je žalostna in boleča. Človek bi si želel, da bi se ne zgodila. A se je zgodila in najbolj zrel odziv nanjo je, da se poskusimo čim več naučiti od lekcije, ki smo jo drago plačali. Tu ne mislim le na cerkveno skupnost, ampak na vso Slovenijo, saj ta zgodba, žal, ni edina. Kdor se ne pusti poučiti od zgodovine, je obsojen na njeno ponavljanje. Jasnost, s katero je Vatikan sicer pozno, a vendar pomenljivo spregovoril o zadevi, naj nam ne bo potuha za zgražanje ali udrihanje po tragičnih junakih te zgodbe, ampak naj nam pomaga, da bomo bolj temeljito razumeli pretekle napake, v upanju in z odločenostjo, da jih ne bomo ponovili.
