PI!@&!

5
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Na vulgarizme v našem vsakdanjem življenju sem postal posebej občutljiv, ko jih je prinesla hčerka iz šole domov. Z grozo sem jih poslušal izrečene iz njenih nedolžnih ustec – ni vedela, kaj te besede pomenijo, saj jih doma ni nikoli slišala, le zdelo se ji je, da mora posnemati vrstnike. Hitel sem s pojasnjevanjem in najstrožje možnim obrazom, da te “grde” besede ne morejo in smejo biti izgovorjene prav nikoli več.

Potem sva s hčerko nekega dne sedela v restavraciji in pri sosednji mizi sta bili ženski, stari kakih šestdeset let. Ena izmed njih, po videzu in slišanemu sodeč, neke vrste nižja državna uradnica je razlagala, kako jo je nekdo “je… v glavo” in seveda krepko dodajala razne “p”. A še najbolj nerodno je bilo meni (ne tej gospe) pred hčerko, ki je seveda zastrigla z ušesi, sam pa nisem vedel, ali naj se sosednji mizi na ljubo presedem ali kaj; tudi moje ne povsem tihe opazke, da se tako pač ne govori, niso prišle do pravih ušes.

Vzgojno uspešnejši sem bil, se mi zdi, ko sva s hčerko stala v vrsti v neki trgovini, pred nami pa mlada mamica z malčico v naročju, a s plazom vulgarizmov v pogovoru s spremljevalko. Še moja hčerka je brez težav videla tesno povezanost med izrečenimi vulgarizmi in izpraznjenim obrazom te mamice, ki je jasno razodeval globoko življenjsko razočaranje, izpitost, naveličanost.

Nekatere raziskave zanikajo Antonu Trstenjaku pripisano trditev, da naj bi zgolj nedolžni (pravzaprav hvalevredni) “preklet hudič” bil edina prava slovenska kletvica. Navajajo, da so vulgarizmi na “p” razširjeni tudi v drugih slovanskih jezikih, medtem ko smo onega na “k” uvozili od Nemcev, a že kar zgodaj. Na Primorskem je bilo uvoženo grozljivo italijansko preklinjanje Boga. Sam sem se ga naposlušal pri mogočnem, patriarhalnem sosedu; takšen naj bi bil že njegov oče. Takrat, torej pred 2. svetovno vojno se je pastorala s takšnim izrazoslovjem sicer premožnega in razmeroma uglednega člana lokalne skupnosti soočila tako, da je domači župnik sosede prosil, naj veljaka z ničemer ne jezijo (z drugimi besedami, naj se podrejajo njegovi samovolji in avtoritarnosti v sosedskih odnosih), da ne bo tako grdo preklinjal… (Tudi to je bila predvojna slovenska katoliška morala.)

Razlaga o vsaj delni avtohtonosti vulgarizmov na Slovenskem seveda ne more zanikati dejstva, da smo se z vstopom v Jugoslavijo po 1. svetovni vojni sedemdeset let dodatno “bogatili” v tem pogledu – in očitno bili tudi učljivi.

Kakorkoli že, dejstvo je, da ti vulgarizmi nikakor niso več namenjeni redkim vzklikom, ko gre kaj zares narobe, ampak so postali, kot ,žal, pravilno razlaga Razvezani jezik – prosti slovar žive slovenščine “nadomestek ločil” in “medmet presenečenja”. Izražajo že občutke najmanjšega nelagodja ali celo navdušenja. Ne uporabljajo jih le prostaki (vulgarizmi so, kakor beseda pove, prvotno prihajali od “navadnih” ljudi), ampak tudi izobraženi, kulturniki, ljudje z doktorskim nazivom. Vdirajo celo v prevode tujih filmov in nadaljevank kot “izvoren” slovenski prevod manj krepkih tujih izrazov.

Zakaj se mi zdi, da v zadnjih letih slišim tega še več? Morda zato, ker ozračje skoraj popolne neperspektivnosti (tudi materialne, kaj šele duhovne!), v katero nas je zapeljala tranzicijska levica po letu 2008 nekako – tako intuitivno – verno odraža tisto, kar naj bi ti vulgarizmi izražali: torej vrnitev v nič, v čas pred bitjo, in hkrati posilstvo človeka, torej vulgarno in demonsko karikaturo rodovitnosti, izvirnosti, in lepote človeških odnosov. So v sozvočju z barbarizmom, primitivizmom in duhovno ubožnostjo vsake vrste, v katere se pogrezamo, in tonemo še globlje, in iz katere nas – odkar se je politični in moralni pridružila tudi gospodarska kriza – niti navidezno ne rešuje več niti blišč potrošništva, saj ta postaja vse manj dosegljiv; ne podjetniški uspeh, saj ga je zmanjkalo celo za tajkune.

Ideja za slovensko postno akcijo 2016: 40 dni brez vulgarizmov… Kot del zoperstavljanja kulturi časa in prostora, v katerem živimo.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. A ni k..ec stara klena slovenska beseda? Da bi jo pa iz nemščine uvozili se mi zdi pa res skoraj neverjetno.

    • Ne vem, koliko je stara in klena, je pa vsekakor slovenska (v Prekmurju, kolikor vem, jo še vedno uporabljajo), ne nemška.

Comments are closed.