Vir: MnenjeMeter na Siolu. Zgodilo se je! Vlada v duhu varčevalnih ukrepov na hitro sprejela, državni zbor potrdil, regresi v državnih podjetjih, bankah in zavarovalnicah bodo letos nižji …
Da se ne bi znova dogajalo, kot se je že. Tako so najbrž menili v vladnih vrstah. Saj se spomnite astronomskih regresov v preteklih letih v nekaterih državnih podjetjih, bankah (v NLB lani kar 1565 evrov bruto) in zavarovalnicah, kjer so v skladu s kolektivnimi pogodbami izplačevali visoke regrese. S sprejetim zakonom o dodatnih interventnih ukrepih za letos bo regres v podjetjih in finančnih institucijah z več kot 25-odstotnim lastniškim deležem države lahko le še v višini minimalne plače, 692 evrov bruto.
Dušan Semolič:
“Ni sporno, da zaostrene razmere in gospodarska kriza, ki pretresa Slovenijo, zahteva, da iščemo in najdemo ukrepe, ki so lahko prispevek k lajšanju težav, v katerih se je znašla naša država. Če delodajalci, in država je kot lastnica ali solastnica nekaterih podjetij tudi pomemben delodajalec, ocenjuje, da so ponekod regresi preveliki, lahko kadarkoli sproži postopke, ki lahko privedejo do spremembe kolektivnih pogodb, ki določajo višino regresov. Potrebno je začeti strpen dialog s sindikati in jih v to prepričati. Vendar je potrebno izrecno reči, da je nesprejemljivo enostransko z zakonom posegati v pravice, ki so dogovorjene v veljavnih kolektivnih pogodbah. Imamo namreč podjetja, v katerih je lastniška struktura različna – v mnogih podjetjih imajo večje lastniške deleže (več kot 25 odstotkov) drugi lastniki. Potrebno je tudi vedeti, da zakon o delovnih razmerjih določa najnižji regres v višini minimalne plače. Če si bo država vzela pravico enostransko posegati v te kolektivne pogodbe, bo to zagotovo počela tudi na področju kolektivnih pogodb zasebnega sektorja.”
Rado Pezdir:
“Meni se zdi sporno, da država z zakonom ureja regrese. Naj pojasnim. V osnovi nisem ljubitelj nobenih kolektivnih pogodb, prepričan sem namreč, da ima vsak pravico, da se z delodajalcem izpogaja za plačo, delovne pogoje in seveda tudi regres. Po mojem vsak posameznik ne potrebuje za to kakšnega sindikalnega zaupnika. Če pa že, potem naj se sindikati ne dogovarjajo tudi v mojem imenu, ker nisem član sindikata. Vlada in sindikati pri regresih vztrajajo pri kolektivni uravnilovki in tukaj druge rešitve kot zakonsko poseganje v regrese v državnih podjetjih zaradi makroekonomskih razmer preprosto ni. Če kolektivnih pogodb v teh državnih podjetjih ne bi bilo, potem v tistih, kjer dobro delajo, z vladnim zakonom o omejitvi izplačila regresa ne bi bili ‘udarjeni’. Glede očitkov o enostranskem poseganju v pravice zaposlenih pri regresih pa je pri nas vedno tako, da se vsaka pogajalska stran dere na drugo, da praktično ni dialoga med partnerji, dostikrat ni razumevanja s politične strani, sindikati pa so tudi vredni svojega denarja.”
