Petkovšek: Naložba za prihodnost

10

Piše: Rober Petkovšek

Oče slovenskega tolarja, dr. France Arhar, je pred časom rekel: »Prihodnost je izvir bogastva«. Prihodnost mi daje nove možnosti; omogoča mi, da naredim korak naprej in popravim svoj sedanji položaj. Če tega izziva ne vidim, se lahko kmalu zgodi, da začnem drseti navzdol. Brez prihodnosti bi bili obsojeni na propadanje ali vsaj na stagnacijo v vseh pogledih: v gospodarstvu, tehniki in znanosti, a tudi v morali in duhovnosti.

Znanec se je pred leti srečal s članom kitajske akademije znanosti. V pogovoru sta primerjala dosežke kitajske in zahodne, krščanske civilizacije. Znanec je svojega kitajskega sogovornika vprašal, kako razlaga to, da je v 15. in 16. stoletju začela osvajati svet krščanska, in ne kitajska civilizacija, ki je bila večja in je imela močnejše ladjevje. Sogovornik je imel jasen odgovor: »Veste, kitajska kultura nima pred seboj cilja, kakor ga ima vaša civilizacija, ki izhaja iz krščanstva.« V 15. in 16. stoletju so se začeli na oceane podajati veliki pomorščaki, ki so odkrili Ameriko, Afriko in Azijo, dokler niso končno obpluli in osvojili sveta. Na pot jih je gnala želja po nečem novem, po novih spoznanjih in odkritjih. Enostavno – ni jim bilo do tega, da bi ostajali doma. Hoteli so nekaj novega! Kitajski akademik je znancu pojasnil, da so tudi njihovi pomorščaki potovali, a le kolikor je bilo potrebno iz trgovskih razlogov. Ko so uresničili svoje trgovske cilje, so se ustavili in njihova pot se je tam končala. Evropski pomorščaki pa so hoteli iti vedno dlje. Ta »iti vedno dlje« je tisto, kar je v samem jedru zahodne, krščanske kulture.

V predavanju, ki ga je imel dr. Žiga Turk o izzivih prihodnosti na vseslovenskem zboru kristjanov na Otočcu 17. septembra letos, pa najdemo misel drugega kitajskega akademika, ki je o uspešnosti zahodne civilizacije zapisal naslednje besede: »Raziskali smo vse, kar smo lahko; iz zgodovinske, politične, ekonomske in kulturne perspektive. Sprva smo mislili, da ste uspeli, ker ste imeli močnejši topove, kot smo jih imeli mi. Potem smo mislili, da zato, ker ste imeli boljši politični sistem. Nato smo se osredotočili na vaš ekonomski sistem. Toda v zadnjih dvajsetih letih smo spoznali, da je v srcu vaše kulture vaša vera: krščanstvo. Zato je Zahod tako močan. Krščanski moralni temelj družbenega in kulturnega življenja je tisto, kar je omogočilo nastanek kapitalizma in nato uspešen prehod v demokratičen sistem. Pri nas ni o tem nobenega dvoma

Takole nas vidi danes najuspešnejša ekonomska sila v svetu. Kljub svoji ekonomski moči in uspehu gleda z velikim spoštovanjem na zahodno krščansko civilizacijo, ki je danes v globoki krizi. Drugi vidijo tisto, kar je Zahod postavilo daleč nad vse druge civilizacije in o tem s spoštovanjem govorijo. Zahod pa se svojih korenin, iz katerih raste in so mu omogočile edinstven razvoj v zgodovini človeštva, sramuje. Zato lahko le občudujemo daljnovidnost in preroškost sedanjega papeža, ki se kažeta v izbiri imena. S tem, ko je za svoje papeško ime izbral ime Benedikta, očeta Zahoda, je nakazal, da vidi odgovor na stiske Zahoda v tem, da ponovno poseže v zakladnico krščanskih vrednot in jih vzame na pot v prihodnost. Za to, kar na nas vidi in spoštuje daljna Kitajska, smo sami postali slepi. Posledica tega je, da naša družba tone v vedno globljo krizo in se začenja sesuvati vase.

Velike pomorščake je prek oceanov gnal cilj: doseči nekaj novega. Bolj kot materialno bogastvo, ki so ga v novoodkritih delih sveta našli, jih je gnala želja po novem. Bili so odprti do novega. V novih svetovih, ki jih je Zahod srečeval, se je tudi nenehno prenavljal, obnavljal in pomlajal. To je tudi izkušnja vesoljne Cerkve danes. V Evropi danes cerkvena vernost, ki se kaže v manjši udeležbi pri bogoslužju, resda upada; to upadanje je povezano s krizo identitete Cerkve in njenega delovanja. Izkušnja, ki mi je bila dana letos poleti v Združenih državah Amerike, pa je bila drugačna. Povabljen sem bil, da v nedeljo mašujem v eni od župnij v Chicagu. Bil sem presenečen: velik prostor je bil do zadnjega kotička poln. Glave ljudi pred mano pa so bile vseh barv. Med verniki so bili poleg domačih mnogi priseljenci iz Azije in Afrike. Nihče − se mi je zdelo − se ni dolgočasil. Po maši so se pred cerkvijo zanimali zame, me spraševali o mojem poreklu, mi pripovedovali o sebi in me prosili za blagoslov. Ta izkušnja je bila zame izkušnja žive Cerkve, ki mi je potrdila misel znanega ameriškega sociologa religije Philipa Jenkinsa (Die Zukunft des Christentum, 30), da bo »krščanstvo v novem stoletju doživelo razcvet.« Krščanstvo torej ni izgubilo svoje odprtosti v prihodnost. Živo je med tistimi, ki imajo prihodnost – v Afriki in Aziji. V tem vidi Jenkins zagotovilo, da bo stoletje pred nami krščansko. Četudi je krščanstvo na Zahodu, ki demografsko slabi, v upadu, pa je v porastu v tistih delih sveta, ki se demografsko krepijo in so polni življenjske moči. V tem se kaže, da ni v krizi krščanstvo, ampak Zahod. To tudi potrjuje papeževo vizijo, da je izhod iz krize v vrnitvi h koreninam, h krščanskim vrednotam, na katerih je Zahodna civilizacija nastala. Če hočemo preživeti, nam mora nekdo odpreti prihodnost. Nekdo mora pred nas postaviti cilje, vredne, da si zanje prizadevam in da zanje živim. Kdor takšnih ciljev nima, ne ve, čemu, zakaj in kako živeti. Kjer ni visokih idealov, ki veliko zahtevajo in tudi veliko dajejo, tam se človek hitro izgubi v iskanju vsakdanjih sebičnih interesov;zapletati se začne v intrige, korupcija pa kmalu postane del njegovega življenjskega načina.

Pred nami so volitve. Postavljajo nas v odgovorno vlogo. Ko volimo, zarisujemo pot sami sebi. Kar sejemo, to bomo želi. Zastonj je kasneje kriviti vlado in predstavnike v parlamentu za slabe odločitve. Mi smo jih izvolili; krivda je naša.

Državo bomo lahko postavili na nove temelje, če bomo najprej temeljito premislili, kaj hočemo. Temeljna dilema, ki je pred nami, pa je: ali zgolj učinkovita ali tudi poštena država? Večini zadostuje odgovor »učinkovita država«. Za vodenje bodo iskali in izbirali človeka, ki je zmožen hitrih sprememb. Te so seveda zaželene. Morda bo zmožen racionalizirati državno upravo in zajeziti upad gospodarstva. A to ne more biti edini kriterij pri izbiri. Spomnimo se, kaj je po mnenju kitajskega akademika omogočilo vzpon Evrope: niti moč njenih armad niti uspešna ekonomija, ampak, nasprotno, močni moralni temelji! In četudi Kitajci nočejo imeti opravka z Bogom, omenjeni akademik prizna – ta moralni temelj je bil krščanski.

Če nam za kaj ni vseeno, je to, kako živimo. Na tej točki smo vsi občutljivi. Živeli pa bomo tako, kakor bomo sami izbrali. Na volitvah izbiramo prav to, kako bomo v prihodnje živeli.

Za to, da bi imeli v prihodnjih letih res kvalitetno življenje, bomo morali izbirati najprej predstavnike in voditelje, ki znajo videti v prihodnost – torej, ljudi z vizijo. Odločati se bomo morali za vrednote, ki odpirajo v prihodnost; ki nas bodo spodbujale k novim ciljem in idealom. Krščanstvo vsekakor ima to moč, da odpira vrata v prihodnost. To moč mu pripisujejo mnogi, med njimi italijanski filozof Umberto Galimberti, sam ateist. On pravi, da sta nihilizem in malodušnost mladih generacij v Evropi posledica razkristjanjenja, zaradi česar mladi niso več zmožni videti prihodnosti kot nekaj lepega. Ker so se jim vrata v prihodnost zaprla, so izgubili upanje. Tako danes mladi živijo le še iz dneva v dan. To je ena največjih tragedij Evrope danes. Tega upanja mladim generacijam ne bodo vrnili politiki, ki so uspešni poslovneži. Ti sicer znajo na hitro obogatiti okolico z novimi zabavišči ali športnimi objekti. A ti bodo uspešne naredili še bolj uspešne, obupane pa bodo potisnili v še globlji obup.

Pot v prihodnost je druga. Najprej je treba povrniti upanje mladim, ki so v sodobni slovenski moralni in gospodarski džungli izgubili upanje na lepo življenje, ker je prevladala moč močnejšega. Nemočni torej zase ne vidijo več prihodnosti. Prihodnost pa je prav v tem, da tudi nemočni, majhni, manj uspešni in obrobni – skratka: vsi! − vidijo svoje možnosti v prihodnosti. Takšno prihodnost odpira samo poštenost. Ne nazadnje je le takšna prihodnost uspešna. Resnično uspešna je samo država zadovoljnih državljanov – pogoj za zadovoljstvo vseh pa je poštenost, ki ščiti nemočne pred samopašnostjo močnih in vsakemu zagotavlja delež pri skupnem dobru.

Ob tem se velja spomniti pokojnega dr. Andreja Bajuka, za katerega je dr. Žiga Turk zapisal: »Pokojni Andrej Bajuk ni vprašal, če nekdo hodi v cerkev. Vprašal je, če je pošten.«

Vir: radio.ognjisce.si

10 KOMENTARJI

  1. Dobronamerno, a slabo informirano in naivno. Dottore se ne zaveda, v kakšna protislovja pada. Ajej.

    • Spoštovani, bi uspeli vašo tezo o protislovjih v besedilu argumentirati? Ali boste ostali pri svoji običajni pozi: “Nekaj podobnega bi jaz napisal neprimerno bolje, če bi znal.”

      • Če bi znal? Če bi se mi dalo … Hecno je na primer, da pripiše zasluge za evropski ekspanzionizem, “osvojitev sveta”, torej skupaj z imperializmom, prisvajanjem naravnih virov, uničevanjem narave in tako dalje (zgled: imenitno postopanje kralja Leopolda v Kongu, ki se je v resnici vršilo pod zastavo krščanstva) krščanskim vrednotam evropske civilizacije, potem pa naenkrat začne o zavzemanju za nemočne.

        • Ah, saj se vam da. Takole skozi palec pogledano, se v vaši postih samo na Časniku(poznavalci vas menda zasledijo še marsikje drugje) nabere 2000-2500 znakov. To bi pa tudi za kakšno besedilo z uvodom, jedrom in zaključkom zadoščalo.

          Ampak kaj, ko je poza Waldorfa in Statlerja mikavnejša.

        • Tudi meni, tudi meni, čeprav sta bila na koncu samo klovna.

          Mimogrede, vas si predstavljam kot Satlerja. Waldorf me je vedno spominjal na starejšega slovenskega politika.

  2. ” Četudi je krščanstvo na Zahodu, ki demografsko slabi, v upadu, pa je v porastu v tistih delih sveta, ki se demografsko krepijo in so polni življenjske moči.”

    No, ja, sicer mi je malo hecno, ko se v kraje, ki so baje polni življenjske moči, prišteva tudi Afriko. Ampak ajde, v itak sila zblojeni logiki, ki precej spominja na tisto o komunistični avantgardi, ki je poklicana, da vodi svet v lepšo prihodnost, je mogoče tudi vsakodnevno klanje šteti za dokaz – moči. Kakršnekoli že. Verjetno krščanske.

    Klanje & krščanstvo je šlo vedno dobro skupaj.

    A problem je še drugje. Ne vem, očitno samo še ateisti in agnostiki beremo tista vsakoletna poročila iz Vatikana. Tam o neki signifikantni katoliški renesansi v svetu že nekaj časa ni nič brati.

    btw strašno rad imam neznane akademike (iz česa?), ki nekaj trdijo. Misleci se matrajo in matrajo… le kaj je pognalo t.i. zahod na trajektorij svetovne dominacije. bukve za bukvo, morje bukev.

    Za ofce je dovolj “kitajski akademik”. Konec štorije.

    Fantastično. Razsvetljenstvo smo res pokopali.

  3. Bah, spet si vse zamešal.

    Klanje je šlo skupaj s komunizmom, s krščanstvom pa nikoli.

    Drugače ja pa tako. Na zahodu skupaj s krščanstvom zamira tudi svoboda in blaginja. Na vzhodu se pa spreminja.

Comments are closed.