Peterle je eden od srečkov tiste generacije, ki je doživela nasmeh zgodovine

0
Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije

Objavljamo govor, ki ga je imel Lojze Peterle na slovesni otvoritvi razstave Republika Slovenija 30 let. Za osrednjega govorca ga je povabil dr. Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki je ugotavlja:

“Med pripravljanjem študije o Demosovih akterjih in drugih akterjih na nižjih ravneh se je pokazala prijetna slepa pega, ki jo bo treba raziskati in kjer imamo zlato rezervo – to so volivci in akterji zmagovalci. Skratka Slovenska kmečka zveza – Ljudska stranka in slovenski krščanski demokrati, o katerih kot osebah, nosilcih te temeljne spremembe razmeroma malo vemo. Prav tako o Lojzetu Peterletu. Ko beremo jubilejne številke Mladine, naletimo na zadrego. Zdi se, da Lojzeta sploh ni bilo, da so bila samo neka gibanja, ampak Lojze Peterle je prenesel vlado, ki je bila strašansko neudobna, 27 različnih ljudi, velika koalicija, in ta vlada nas je osamosvojila, nam dala ustavo in kaj več bi si lahko želeli.” 

Lojze Peterle: “Naj se vam najprej zahvalim za ta privilegij, da lahko ob odprtju razstave Republika Slovenija 30 let pozdravim toliko prijateljev in sodelavcev, najprej tiste, s katerimi smo sodelovali v osamosvojitveni vladi, potem tiste, s katerimi smo delali v prvi demokratični volilni skupščini, ter tiste, s katerimi smo sodelovali kasneje. Vesel sem, da sem imel skupaj z našimi športniki priložnost udeležiti se prvih zimskih olimpijskih iger za Slovenijo v Albertvillu, da smo praznovali prvo slovensko medaljo v Lillehammerju. Kogar pogledam, z vsakim delim kako zgodbo. Z gospodom Mirom Cerarjem tudi kakšno, starejšim in mlajšim.

Peterle: Razstava Republika Slovenija 30 let je zgodba o slovenskih uspehih

To odprtje jemljem kot element slovenske inkluzivnosti, ki marsikje drugje manjka. Ko sem imel prej čast pogledati to razstavo, moram reči, da nisem vstopil napet, kot se lahko v Sloveniji obiskovalcu zgodi, če obišče kakšne razstavne oz. muzejske prostore. Lahko se mu zgodi, da odide iz njih še bolj napet, kot je prišel. Vemo, zakaj, vemo, kako gledamo, kaj iščemo, in nismo srečni, če česa ne najdemo. S prvega hitrega ogleda sem prišel dobre volje in sproščen, prav nič napet, čeprav imam majhno težavo, ker se počutim kot eksponat in eksponent, in o tej funkciji ni tako enostavno govoriti. Ne bom ocenjeval dela snovalcev te razstave, bom pa rekel to, da bi vse, kar so razstavili, tudi jaz vključil na razstavo; če bi bilo še kaj prostora, bi tudi sam prispeval kakšno idejo.

Vesel sem, da je ta razstava zgodba o slovenskih uspehih, da je tak poudarek na slovenskih športnikih, ki so eksplodirali z dosežki v času osamosvojitve. Bili so naši najboljši zunanji ministri, kamor štejem še glasbenike in druge ustvarjalce, ampak hkrati mislim, da je šport v tem času pokazal izjemno moč in ustvarjalnost tako v individualnih kot tudi kolektivnih športih. Slovenskim športnicam in športnikom bi se rad zahvalil za tako razumevanje njihove vloge, za ves trud, ki so ga vložili v svoje dosežke in s tem dosegli nadproporcionalne rezultate.

Ko smo menjali režim in državo, je bilo več dialoga, kot ga imamo sedaj

Lani, ko sta se Primož Roglič in Tadej Pogačar bližala Parizu, mi je francoski politik, tisti, ki je bil edini iz Francije na razglasitvi slovenske države pred tridesetimi leti, poročal, kje sta Roglič in Pogačar. Ko je slovenska nogometna reprezentanca pred nekaj leti premagala Rusijo z ena proti nič, sem to gledal skupaj z nekimi Rusi na prikazovalniku v Bruslju. Eden izmed Rusov je rekel: »Koliko je teh Slovencev?« jaz pa sem odgovoril: »Najmanj 11.« Vesel sem, da tako presenečamo.

Želel bi si še nečesa. Če smo lahko tako močni na športnem in gospodarskem področju, bi si želel, da bi nas tovrstna ustvarjalnost in odnos, kot ga imamo do športa, spremljala tudi drugje. Če komu uspe na političnem področju nekaj narediti za Slovenijo, doma ali v svetu, naj bo levi ali desni, zaploskajmo mu. Poudarjam vidik uspehov, ki ga prikazuje ta razstava, ker razmišljam o situaciji, v kakršni živimo. Pred tridesetimi leti je bilo drugače. Ko smo menjali režim in državo, je bilo več dialoga, kot ga imamo sedaj. Šepa nam medsebojnost. Razdeljenosti ne maram, različnost pa pozdravljam, ker nas ta bogati in brez nje ne bi preživeli.

Peterle je eden od srečkov tiste generacije, ki je doživela nasmeh zgodovine

Za konec bi se rad spomnil, kaj je podlaga tem tridesetim letom uspehov na športnem in drugih področjih. Imam se za enega od srečkov tiste generacije, ki je doživela nasmeh zgodovine, ki ga je razumela in izkoristila za uresničitev najvišjega narodnopolitičnega cilja, to je postavitev samostojne, suverene slovenske države. Marsikdo me je te dni spraševal, danes tudi ameriški novinar: »Kako pa to, da vam je to uspelo?« Pomembno je, da smo imeli Slovenci pred 31 leti, 8. aprila 1990, prvič v zgodovini priložnost, da se demokratično opredelimo za svobodno samostojno državo ali za kaj drugega.

Alternative so bile na podlagi majniške deklaracije samostojna in v Evropo usmerjena Slovenija, ki spoštuje človekove pravice, ali nekoliko spremenjena Jugoslavija, kar je predlagala druga stran, ki je takrat postala opozicija. Kljub temu da smo šli na takratne volitve s to razliko, kar ni nič neobičajnega, smo v ključnih trenutkih znali stopiti skupaj, se zmeniti, kako gremo na plebiscit. Zakon o plebiscitu je bil sprejet brez glasu proti. To so redki elementi politične enotnosti, ki so zelo pomembni tudi za rezultat plebiscita. Lahko bi imeli stoodstoten plebiscit za samostojnost, če ne bi tista politična smer – Demos, ki je nastopal s samostojno linijo, če ne bi izpolnili predpogojev za osamosvojitev. Osamosvojitev je bila mogoča, ker je pomladna stran prevzela zakonodajno in izvršilno oblast, vlada je prevzela ključne odgovornosti za osamosvojitev in je to tudi izpeljala.

Naj nas veže tisto, kar nas krepi, kar krepi našo rast

Vesel sem, da smo skupaj doživeli ta čas, vsakemu med vami in tudi tistim, ki jih ni tukaj, sem hvaležen za prispevek. Jaz prispevka k samostojnosti Slovenije ne gledam ideološko in sem hvaležen za vsako dejanje, vsako misel, vsak napor, ki je vodil do tega, da lahko danes živimo v samostojni suvereni Sloveniji, članici Evropske zveze, in da skupaj praznujemo 30 let uspehov. Zame je teh trideset let zgodba uspehov; vemo, kaj nam ne gre, in želim si, da bi tako razstavo kasneje okrepilo večje število novih, velikih projektov in uspehov Slovenije, tudi na političnem področju.

Dali ste mi priložnost, da sem bil danes nekoliko daljši. Ni nujno, da bom imel kmalu spet takšno priložnost. Hvala, gospod direktor za priložnost. Naj živi svobodna in samostojna Slovenija, naj živijo njeni uspehi. Naj nas veže tisto, kar nas krepi, kar krepi našo rast, naše veselje do tega, kar smo skupaj napravili, in praznujmo!”