Peter Vidmar: Ko homoseksualne poroke krojijo olimpijske igre

“Posvojitve homoseksualcev so v redu” in tudi “homoseksualne poroke so pravilne”. To sta dve glavni trditvi, ki ju znova in znova slišimo po medijih in s katerima homoseksualni aktivisti in njim naklonjeni mediji prepričujejo druge o svojem prav. Ti dve trditvi sta dodatno zaviti v lepo svetleč papir, po katerem “bomo vsi in celotna družba pridobili”, saj predlogi prinašajo pravico in samo pravico, kajti takšni predlogi “samo dajejo in nikomur nič ne jemljejo”.

Kaj pomeni, če se nekdo udeleži zborovanja za družino, recimo takega, kot je bil pred slovenskim parlamentom letos na začetku poletja preprosto  zato, ker oseba še vedno verjame v ideale, da je  poroka med možem in ženo nekaj posebnega in pomembnega za celotno družbo? Svoboda govora in demokratična družba vse to omogoča in priznava. Vendar, kaj bi se zgodilo v primeru, če je to javna oseba in pomembna oseba?

Stigmatiziranje zagovornika poroke med možem in ženo

Če bi prišlo do napada na homoseksualca v taki ali drugačni obliki bi vsi to seveda takoj slišali in brali po televiziji in časopisih. To bi bila glavna novica celega tedna in ne samo tistega dneva. Pa vendar doživljamo medijski mrk v vseh ostalih primerih. Takšen primer je stigmatizacija zagovornika poroke med možem in ženo, ki jo je bil deležen Peter Vidmar, uspešen ameriški olimpijec in ki je obenem še slovenskega rodu.

Vidmar je orodni telovadec, nosilec treh olimpijskih medalj iz dveh olimpijskih iger. Leta 1984 je na olimpijskih igrah pomagal doseči ekipno zlato medaljo, edino v ameriški zgodovini. Hkrati je zmagal na konju z odlično oceno 10.0. Je najbolje ocenjeni orodni telovadec v vsej zgodovini ZDA. Je tudi motivator, poklicni govornik za najboljše prodajalce, delavce marketinga in direktorje, pisec knjig in člankov, ter nosilec različnih visokih funkcij na področju športa.

Zaradi tega je bil letos maja Peter Vidmar predlagan za vodjo ameriške olimpijske delegacije za olimpijske igre naslednje leto v Londonu. Ker se je takoj po objavi novice nanj usula ploha kritik s strani homoseksualnih aktivistov, je po dobrem tednu dni ponujeno funkcijo zavrnil.

Glavni kritik izbire Vidmarja je bil umetnostni drsalec Johnny Weir, poznan homoseksualec, ki je izbiro komentiral: “Takšna izbira je napačna!”. In tudi: “Nikakor nočem, da bi me predstavljal nekdo, ki je proti homoseksualnim porokam. Ne gre samo za poroko, gre za enake pravice nas kot Američanov. Dejstvo je, da je ta oseba, javno tako močno proti nečem in bi zato lahko vplivala na ameriško olimpijsko delegacijo. To je sramota”.

Nepozornim bralcem bi se lahko zdelo, da je Vidmar naredil res kakšno neumnost ali da je naredil karkoli nesprejemljivega. Vendar daleč od tega, omenjena kritika je popolnoma neumestna. Glavni vzrok kritike je bilo dejstvo, da je Peter Vidmar leta 2008 v Kaliforniji sodeloval v prizadevanjih civilne družbe, da se dopolni ustava z določilom, po katerem je poroka možna med možem in ženo. Kot mormon je sledil prizadevanjem svoje verske skupnosti in se udeležil shoda v podporo spremembe ustave, ter za pokritje organizacije shoda daroval 2.000 $.

Kritike Vidmarja povsem brez osnove

Seveda vse to nikakor ne bi smelo biti razlog, da se nekoga označi kot neprimernega za vodenje olimpijske delegacije. Homoseksualni aktivisti niso imeli niti najmanjšega vzroka, da bi kritizirali kakršnokoli dejanje s strani Vidmarja. Tudi sam je dejal, “da spoštuje pravice vseh atletov, ne glede na njihovo raso, religijo ali seksualno usmerjenost” in tudi, “da je posvetil svoje življenje olimpijskemu gibanju, idealom odličnosti, prijateljstva in spoštovanja in  ne želi, da bi njegova prepričanja vplivala na olimpijsko gibanje v ZDA”.

Temu, da je kritika s strani homoseksualnih aktivistov povsem neupravičena, pritrjuje več pomembnih ljudi. Scott Blackmun, generalni direktor ameriškega olimpijskega komiteja, pravi: “Peter je neutruden športni zagovornik in oseba, ki je mnoge navdahnila z svojim uspehom na področju športa. Prav zato smo ga izbrali za vodjo olimpijske delegacije”. Tudi Steve Penny, predsednik ameriških gimnastičarjev trdi, da prepričanja Vidmarja na temo homoseksualnih porok niso nikoli vplivala na delovanje Vidmarja v okviru gimnastične organizacije, katere predsednik upravnega odbora je Vidmar že od leta 2008. Dodatno Penny trdi: “Peter je idealen predsednik ameriških gimnastičarjev in bi bil idealen vodja olimpijske delegacije ameriških olimpijcev. Žalostno je, da je tematika homoseksualnih porok zakrila izbiro Petra kot vodja ekipe, saj je Peter najbolj vključujoča oseba, kar sem jih dosedaj srečal.”

Klofuta za olimpijsko gibanje

Zato se upravičeno pojavlja vprašanje, kako da se je to zgodilo? Lahko se samo strinjamo z besedami Maggie Gallagher, predsednice organizacije “National Organization for Marriage”, ki trdi, da je na delu mreža homoseksualnih aktivistov, ki je usmerjena v to, da stigmatizira, marginalizira in izvaja represijo nad takšnimi pogledi na družino kot jih ima Vidmar. Po njenem Vidmar druge možnosti, kot da funkcijo zavrne, ni imel, saj je eden največjih motivacijskih govornikov za podjetja in je homoseksualno gibanje ugotovilo, da z nasprotovanji lahko močno prizadane celotno njegovo kariero in preživetje.

To kar se je zgodilo s Petrom Vidmarjem je brez dvoma klofuta olimpijskemu gibanju in tudi olimpijskim igram, ki bodo naslednje leto v Londonu. Vseeno, olimpijsko gibanje, ki se trudi za pozitivne vrednote, športnega duha, sožitje in mir med ljudmi, bo tudi brez Vidmarja živelo in se razvijalo. Zmagoslavje homoseksualnih aktivistov pa bo kilavo, kislo in grenko. Še vedno bo večina Američanov in ameriških zveznih držav verjela v ideal poroke med možem in ženo, na samih olimpijskih igrah v Londonu pa se bodo pomerili udeleženci, ki bodo v veliki večini predstavljali svoje družine in svoje države, kjer je poroka med možem in ženo nekaj povsem normalnega, pozitivnega in zaželjenega.

“Za našo družbo je dobro, da imamo tradicionalno definicijo poroke”

Primer Peter Vidmar kaže, kako zavzemanje za strpnost in “pravičnost” dela nove krivice in kako jemlje čast in uspeh tistim, ki so najbolj zaslužni, da bi pobirali sadove svojega dela. Tudi nam Slovencem jemlje to, kar bi nam po koreninah pripadalo po znanju, spretnostih in uspehih.

Peter Vidmar se namreč s 3 olimpijskimi medaljami (2 zlati, 1 srebrno) lahko enakovredno kosa z našimi najboljšimi olimpijci: Leonom Štukeljem, ki je dosegel 6 olimpijskih medalj (3 zlate, 1 srebrna, 2 bronasti), Mirom Cerarjem, ki je dosegel 3 olimpijske medalje (2 zlati, 1 bronasta) in Iztokom Čopom, ki je dosegel 3 olimpijske medalje (1 zlata, 1 srebrna, 1 bronasta).

Slavoj Žižek je v zadnji kolumni v Guardianu, ko je govoril tudi na temo homoseksualcev, pozabil omeniti primere krivic, ki so jih deležni zagovorniki poroke med možem in ženo in tudi primer Petra Vidmarja. Zato seveda ni zapisal Vidmarjevih besed, “da je za našo družbo dobro, da imamo tradicionalno definicijo poroke”. Preprosto izrečene besede, ki zadenejo v bistvo. Če je družinsko življenje cenjeno, in zato obstaja kultura porok in uspešnega družinskega življenja, tedaj vsi pridobivajo: zakonci, njihovi otroci in celotna družba v kateri živijo. Zato je prava dilema na vprašanje, kako bomo vsi in celotna družba samo pridobili in nič izgubili, samo ta, kako ustvariti takšno okolje in klimo.

Foto: petervidmar.com