Ali je narobe, če me vprašate: Gospod, ali je res, da pretepate otroke in ženo? Da, to je močno narobe. Iz mene ste naredili osumljenca. Vzpostavili ste povezavo med menoj in pretepanjem šibkejših. Ta povezava je postala stigma, ki nikoli več ne izgine.
/ … /
Tudi iz tega razloga se v demokratičnem javnem diskurzu izogibamo vprašanjem tipa: Ali pretepate ženo in otroke? Vprašanje namreč meri na značaj, na celoto človeka. Preveč spominja na metanje mreže na slepo, v upanju, da nekaj se bo le ujelo. (In vedno se nekaj ujame, če ne riba, pa smet.) Čisto drugače je, če vprašamo žensko: “Modrico imate pod očesom. Kaj se je zgodilo?” Ali moškega: “Vaša žena pravi, da ste jo udarili. Res ima modrico pod očesom. Ali ste jo udarili?”
Bistvena razlika med tema dvema pristopoma je v tem, da drugi pristop človeku pušča dostojanstvo. Ne govorimo o njegovem značaju, ampak o nečem, kar je (ali ni) storil. Poleg tega nam ta pristop tudi omogoča, da zadevi pridemo do dna. Modrica, izjava žene, moževe izjave, morebitne priče … Vse to je preverljivo. Trditev v zvezi s karakterjem pa se nikoli ne da dokončno preveriti, že zato ne, ker se človek neprestano spreminja.
/ … /
Zgornje razmišljanje nam lahko pomaga pri analizi analize nekega urina. Zaradi nezaupanja javnosti v vlado nikakor ne moremo biti presenečeni, da ljudje niso kupili dokazov, ki jih je v bran svoje nedolžnosti ponudila notranja ministrica. Vendar je težava nekje drugje. V javnosti se je pojavilo vprašanje prvega tipa: Ali ministrica uživa prepovedana mamila? Z drugimi besedami: ali je moralno in pravno gledano poštena. Od nje so zahtevali, naj dokaže svojo nedolžnost, kar je absurdno in nedopustno.
Ministrica je naredila napako, ko je po eni strani privolila v logiko, da mora dokazovati nedolžnost, po drugi strani pa je na postavljeno vprašanje prvega tipa (“Ali jemljete mamila?”) ponudila odgovor drugega tipa: “Poglejte, v roki imam dokaz, da 7. in 8. decembra nisem zaužila nobenega od naštetih mamil oziroma zdravil.” V klanovsko razdeljeni Sloveniji (nezaupanje v državne institucije, vključno s Kliničnim centrom Ljubljana in Inštitutom za sodno medicino , je resen simptom te bolezni) je s svojim testom dosegla samo to, da bodo pripadniki njenega klana še bolj verjeli vanjo, pripadniki nasprotnega klana pa še manj.
/ .. /
Ključna težava v Sloveniji je, da smo ljudje tiho takrat, ko bi se morali oglasiti. Ne razumemo, da poštena družba ne nastane sama od sebe. Druga, manj ključna, zato pa zelo neprijetna težava je v tem, da – z novinarji na čelu – govorimo o stvareh, ne da bi jih preverili. Zato pozivam vsakega, naj pove na glas, kadar vidi človeka pretepati otroke ali ministrico jemati mamila. In naj ne govori o stvareh, ki jih ni videl.
Več: Finance
